Odziv na natečaj za predstavitev avtohtonih istrskih pridelkov je bil presenetljiv in predstavlja celovito istrsko zgodbo. Tako je novo ponudbo prenovljenega koprskega turistično informacijskega centra, v koprski Pretorski palači, opisala Mojca Vojska, direktorica Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper. Rdeča nit predstavljenih »spominkov«, ki so tudi naprodaj, je – kot se za te kraje spodobi – gastronomija.
292.100
prenočitev so imeli v prvih desetih mesecih v koprski občini
»Prenove v Pretorski palači, ki je ena najlepših v Kopru, smo se lotili z veliko mero odgovornosti,« je poudaril arhitekt Igor Marasovič. Pri tem so se naslonili na muzejsko zbirko koprskega lekarniškega pohištva, ki je razstavljeno v sosednji sobi. »Skozi našo interpretacijo nekdanjih lekarniških omar in pulta smo zasnovali razstavne površine za predstavljene izdelke,« je pojasnil.
Recepti za bakala, fritule, bobiče ...
Izviren spominek iz slovenske Istre pa je po mnenju Mojce Vojska tudi dvojezična knjiga Besede in okusi iz istrske kužine, ki so jo izdali v sodelovanju z dialektologinjo dr. Suzano Todorović in koprsko knjigarno Libris. Izvirne istrske recepte in zgodbe pa so prispevala številna lokalna društva in posamezniki. Med njimi je tudi Anica Kocjančič, članica kulturnega društva Valmarinke, ki je ob tej priložnosti razložila, kako sta nekoč z mamo pripravljali »bakala« (polenovko). Ta jed je bila na mizi le dvakrat na leto: na božični večer in za veliko noč. Pa še to le v primeru, da je gospodinji polenovko uspelo prinesti iz Trsta. Ribo so namakali ves dan in noč, nato so zamenjali vodo in jo kuhali, dokler se ni zmehčala.
Anica Kocjančič je pokazala tudi ogromno leseno kuhalnico, s katero so bakala nato tlačili in mu dolivali oljčnega olja, kolikor »ga je spil«. Postregli so ga skupaj s polento, v nič pa ni šla niti voda, kjer se riba kuhala, saj so jo uporabili za »šugo« (omako). Tisti bakala pa je bil po njenih besedah drugačen kot ta, ki ga dandanes lahko kupiš na vsakem koraku – malo zato, ker so bili lačni, a tudi zaradi pristnejšega okusa tedanjih jedi. V knjigi je zbranih okoli dvajset receptov, med drugim za bakala, fritule, bobiče, kroštole, brodet in riži biži. Nekaj so jih povzeli tudi po velikem poznavalcu in zapisovalcu istrske kulinarike Albertu Pucerju.
Da dediščina ne bi šla v pozabo
»V Istri so se morali ljudje v preteklih stoletjih spopadati s težkimi življenjskimi razmerami,« je omenila Suzana Todorović. Tipično vsakdanjo jed – radič, fižol in polento – je mogoče naglasiti in izreči na številne načine, ki se razlikujejo od kraja do kraja. V današnjem slovenskem delu Istre govorijo avtohtono slovensko istrsko in istrsko-beneško narečje, ki imata vsako svoje številne različice. Narečne besede in izrazi pa sčasoma izginjajo, saj jih uporablja vse manj ljudi. »Da pa z našimi nonami in bižnonami ne bi izgubili vse te bogate dediščine, jo poskušamo ohranjati skozi pisano besedo,« je še poudarila dialektologinja.
