Lola Marsh: Obožujeta Kino Šiška
Januarja 2020 sta izdala prejšnjo ploščo Someday Tomorrow Maybe, se odpravila na turnejo in po nekaj odigranih koncerih turnejo prekinila, saj se je začela pandemija …
Gil: Bilo je zabavno! (smeh) Seveda se šalim. Bili smo razočarani. Res smo se potrudili s ploščo in vse je teklo kot po maslu. Kritike so bile dobre, videospoti, na katere smo ponosni, so bili gledani in večina turneje je bila razprodana. Nato pa smo morali po šestih ali sedmih nastopih nazaj domov. In ko se ti kaj takega zgodi, si jezen in razočaran. Povrhu pa še zmeden in prestrašen. Kar naenkrat nismo vedeli, kaj početi. In smo meditirali. (smeh)
Yael: Vsi smo se spraševali, kaj pa zdaj? Ničesar drugega nismo mogli početi, kot čakati doma. Po prvih pretresih pa sva se spet znašla v studiu in začela snemati novo ploščo, kar je bilo kar smešno, saj smo ploščo ravnokar izdali.
Enega omenjenih razprodanih koncertov ste odigrali tistega marca v Ljubljani, kamor se zdaj vračate. To pa je bil tudi predzadnji koncert pred pandemijo. Dan kasneje ste zadnjega odigrali v Budimpešti. Kakšni so spomini na ljubljanski nastop?
Gil: Bilo je noro!
Yael: Dobro se spomnim, saj je bil eden boljših koncertov. Naravnost obožujeva Kino Šiška. Odlična koncertna dvorana, v kateri res rada nastopava. Da o publiki ne govorim. Vedno sva bila lepo sprejeta in mislim, da med nama in ljubljansko publiko obstaja neka posebna vez. Eni drugega dopolnjujemo.
Gil: V času zaprtja sem prebral ogromno knjig in se naučil kuhati.
Gil: Vzdušje tam je res izjemno. Pred tem sva namreč v Kinu Šiška igrala že dvakrat (prvič leta 2015, na samem začetku dueta Lola Marsh). Tako da sem prav zaradi tega pred tremi leti na ljubljanski koncert povabil starše. Govoril sem jima, kako lepo je v Ljubljani in da je tam super publika. Žal pa takrat nista mogla priti in sta nas namesto tega gledala v Pragi.
Yael: Prihajajoče evropske turneje se res veseliva, saj se vračava v nekatere kraje, ki jih imava v najlepših spominih, poleg Ljubljane še v Prago in Budimpešto.
Ploščo Shot Shot Cherry ste ustvarjali med zaprtjem in pričakovali bi morda bolj melanholičen zvok, v bistvu pa je dokaj poskočna. Naslovna pesem je diskoidna, primerna za oder Evrosonga …
Yael: (smeh) Zares sem vesela, da ste to opazili, saj jo kot tako vidiva tudi midva! Spomnim se, da ko sva pesem napisala, sem vzkliknila, to je evrovizijska pesem! Res nama je všeč vzdušje pesmi. Ampak kot ste rekli, na začetku korone nismo bili takšne volje. Bili so zmedeni časi in nismo vedeli, kako se odzvati. Prišla sva v studio, tudi na skrivaj, saj takrat v Izraelu nisi smel iz stanovanja, in sprva začela pisati žalostne, čustvene pesmi. In opazila, da se to odraža tudi na nama, tako da ko sva začela pisati bolj poskočne pesmi, kot je Shot Shot Cherry, je to na naju delovalo kot nekakšen antidepresiv.
Gil: Ta preskok se ni zgodil samo nama, ampak vsem. Najprej smo bili vsi prestrašeni in depresivni, po nekaj časa pa smo si rekli, dosti je, čas je spet za veselje. V času zaprtja sem prebral ogromno knjig in se naučil kuhati. (smeh)
Yael: Jaz pa sem se učila francoščino. (smeh) In kupila sem si tekaške športne copate in začela teči, česar prej nisem počela.
Yael: Naravnost obožujem Evrosong in si ga ogledam vsako leto. Rada tudi sama razdelim točke …
Omenili smo Evrosong, ki ga je Izrael nazadnje gostil 2019, ko je kot gostja nastopila Madonna …
Yael: Jaaa! (smeh) Naravnost obožujem Evrosong in si ga ogledam vsako leto. Rada tudi sama razdelim točke …
Zakaj se ne prijavita?
Yael: Mmmm … Ne vem. Morda pa kdaj. Malo bova morala razmisliti.
Gil: Nikoli ne reci nikoli.
Lola Marsh: v četrtek, 23. marca, Kino Šiška, Ljubljana
Vajini videospoti spoti so zelo filmski in vizualno pritegnejo. Zanimiv je spot za pesem Only For A Moment, kjer cele tri minute v ritmu glasbe brez napake igrata namizni tenis. Tega gotovo nista igrala zares in gre verjetno za filmski trik, ali ne?
Yael: (smeh) Lahko rečeva le to, da je vse resnično. Spot smo snemali v Ukrajini, seveda še pred vojno, in imela sva res strogega inštruktorja namiznega tenisa. Gilu je šlo kar dobro, jaz pa sem bila zanič. Po nekaj tednih treninga pa je že nekako šlo. Tako da je vse, kar vidite v spotu, resnično … no, razen žogice! (smeh) Imela sva odličnega režiserja, ki je rekel, obnašajta se profesionalno in med igro uporabljajta vse možne udarce, tudi med nogama, za hrbtom, z obratom, vse, kar sta se naučila, potem pa bom v postprodukciji dodal žogico. Tako da je bilo snemanje tega spota res zabavno, saj sva lahko počela vse mogoče vragolije.
In kdo je zmagal?
Yael: (smeh) Midva!
Gil: Mislim, da je bilo izenačeno! (smeh)
Vajino priredbo Something Stupid je slišati v seriji Pokličite Saula. Kako sta se znašla v Hollywoodu?
Yael: Če se prav spomnim, je bilo nekaj skupin, ki so imele avdicijo s to pesmijo. Midva sva poslala demo posnetek ...
Gil: In jim je bil všeč. Tako sva začela sodelovati s tistimi, ki skrbijo za glasbo v filmih in serijah in se dobro povezala, tako da ta pesem ni edina najina, ki jo je slišati v serijah. Na to sva res ponosna.
Yael: Je bilo pa dogovarjanje zares naporno. Imela sva koncert, po koncertu pa sva imela nato ob treh zjutraj telefonsko konferenco z njimi. Res sva bila utrujena, a hotela sva, da bi uspelo. Govorili so nama, kaj vse bo treba v skladbi popraviti, na koncu pa so izbirali med dvema skladbama, ki sta jim bile najbolj všeč. Ne morem opisati, kako sva bila vesela, ko so na koncu izbrali najino. Kar stresno je bilo.
Vajina glasba kar kliče po temu, da bi jo v kakšnem filmu lahko uporabil tudi Tarantino …
Gil: Quentin, če boš tole bral, se spomni na naju! (smeh) Zares bi rada počela več takšnih stvari. Rada bi sodelovala v filmih. Delava glasbo za med vožnjo ali za v film. Filmsko glasbo še od mladosti rad poslušam. Ko piševa glasbo, jo vedno tudi vizualizirava in si predstavljava situacijo, kamor bi najbolj sodila.
Kako pa sta se vidva spoznala?
Yael: Tega je že dolgo. Spoznala sva se prek skupnega prijatelja. Gil je imel rojstnodnevno zabavo, na kateri sem se znašla, čeprav nisem bila povabljena. Gil je tam sedel in igral kitaro, ljudje so klepetali in pili, jaz pa sem prisedla in začela z njim peti. Bil je navdušen in rekel, da bi lahko skupaj kaj počela. Mene je bilo malo sram in nisem vedela, ali misli resno. Nekaj tednov kasneje sva se res dobila, a je bilo porazno. Kot da si z nekom na prvem zmenku, ki ne pelje nikamor. Nato je Gil nekam odpotoval, ko pa se je vrnil, je rekel, da se morava spet dobiti in takrat sva napisala prvo pesem. In oba sva začutila, da je zdaj v tem nekaj dobrega.
Kakšen pa je bil občutek, ko so spletni prenosi vajinih skladb planili v nebo?
Gil: Še danes mislim, da je to noro. Ko pomisliš, da je najina glasba postala del življenj tolikih ljudi, te pretrese. Vesel sem in se vsem zahvaljujem. Ko sva se dobivala in pisala skladbe, si nisva predstavljala, da se lahko zgodi kaj takega. Kar naenkrat pa množica ljudi po vsem svetu posluša tvojo glasbo.
Yael: Gotovo pomaga, da imava besedila v angleščini, čeprav tega sprva nisva načrtovala. Kar zgodilo se je.
Prodrla sta tudi ameriški trg, kar je kar podvig …
Gil: Noro! Mesec pred korono sva imela tudi ameriško turnejo in bilo je fantastično! Še posebej v New Yorku, kjer sva imela enega boljših nastopov. A se je že poznalo, da je nekaj v zraku. Situacija je bila vedno bolj strašljiva in o covidu se je vsepovsod govorilo. Takrat seveda še nihče ni slutil, kaj se bo iz tega razvilo. Napeto ozračje je bilo.
V Izraelu je služenje vojaškega roka obvezno …
Yael: Seveda. Oba sva odslužila svoje. Fantje gredo v vojsko za tri leta, dekleta za dve.
Gil: Skoraj vsa tri leta sem preživel v vojaškem šotoru.
Yael: Jaz pa sem pela v vojaški glasbeni skupini. In smo hodili naokoli in igrali vojakom v šotorih. (smeh)
Robi Loboda, foto Samantha Annis
