Pričakoval(i) bi morda malenkost več … Kaj pa vem. Ne ravno slovesnosti, čeprav je šlo predvsem za slovo. In tudi, še bolj za sloves. Ampak pomislil, ne, celo pričakoval sem, da bodo knjižničarji jokali. Objemali police, člane, drug drugega, prostor, trenutek … Skratka, da bo včerajšnji, sobotni, zadnji uradni dan v rotovški knjižnici bolj doživet. Solzav, solzen, sočen.

Seveda na povsem minimalističen, komorni, butični način. Ker če kaj, potem vemo, da je rotovška knjižnica (bila) tako premajhna, da je (bila) skoraj v tem že velika. Največja najmanjša knjižnica na svetu. Tako majhna, da je bila že velika.

Nova Gorica, Stanford, Ptuj

Ravno oni dan sem se spomnil, kako me je povozilo, ko sem prvič res zares šel v Novo Gorico. Obisk knjižnice, povsem nenačrtovan, pač zalutal sem not, po moje sem moral na hajzl, me je povozil. Šele takrat sem dojel. Aaaaa, to torej imajo v mislih, ko govorijo, zakaj so knjižnice tako pomembne! Ker če knjižnica tako zadiha v prostoru … Imajo res vsi nekaj od tega. No, še bolj noro je bilo, ko sem bil na sprehodu po slovitem Stanfordu v Kaliforniji in rekel, da tu bi pa res študiral. Ja, itak da bi, pri taki ceni šolnine

Okej, saj vem: so mesta, nenazadnje tudi Ljubljana, kjer ni centralne mestne knjižnice, temveč več posameznih enot, razkropljenih po različnih četrtih. Kar ima svoje prednosti, jasno, čeprav mi v Mariboru nikdar ni bilo jasno, kako sta lahko Knjižnica Rotovž, ki ji vsi pravimo Rotovška, in Knjižnica Tabor tako blizu. Ono, res blizu. Čez most, kaj, tri minute peš? Mogoče pet, če koga srečate na mostu ali trgu? No, skratka, v Novi Gorici me je sesula tista knjižnica. Ko si res lahko spoznal, zakaj in od kod večne debate, da je naša knjižnica premajhna. Številne enote gor ali dol. Že na Ptuju, denimo, te je zgrabilo, da bi prebral celotno zbirko Sto romanov. Ker ja.

Univ. dipl. znanost

Ker saj sem hodil študirat, okej, probat študirat, tudi v sloviti NUK v krasno veliko čitalnico, ki smo jo najprej vsi videli v reklamah ali oddajah. In tista knjižnica, Plečniku na čast, je res krasno tradicionalna. Ampak je univerzitetna, kar za sabo potegne celo neko svojevrstno prakso, kot je recimo odpiranje vrat s kartico, ker vsak pač ne more zalutat noter. Ja, cela univ. dipl. znanost, da odpreš vrata.

Ne da bi sicer vedel iz prakse, včlanjen sem bil le kot dijak, je kultna tudi mariborska univerzitetna knjižnica, s tistimi bojda noro mamljivi kabinami ali kako-se-jim-že-reče in tudi kasneje prenovljeno čitalnico, ki pa se mi je vedno vseeno zdela preveč kot javni akvarij ter absolutno preblizu mamljivemu prvemu lokalu in še pol ducata drugim v neposredni bližini.

»Nismo dovolj vl’ki«

In potem je bila tu Rotovška knjižnica. Še preden so prenovili Pionirsko knjižnico, ki je zdaj že lep čas res prekrasna, smo bile cele generacije, ki nam slej ko prej nekaj ni šlo v račun. Jasno nam je bilo, da smo še premali, pardon, da »nismo dovol’ vl’ki« in da moraš pač doseči nek nivo zrelosti, ko lahko naposled zaviješ med odrasle člane družbe in bereš, kar odrasli berejo.

Ampak zbegani smo bili v tistem trenutku, ko nismo šli več tja samo gledat lutk (oh, hvala bogu, da je Lutkovno gledališče res gledališče in ne malo večja soba), temveč ko smo razočarano izkusili, da knjižnica za »vlke« sploh ni tako »vlka«. In to še preden smo mi sami postali »vlki«.

Imajo celega Dostojevskega?

Ne. Rotovška knjižnica je bila, ko si enkrat bil v kateri koli univerzitetni ali celo primorski knjižnici, tako mala, da si včasih šel preveriti, če je res tako majhna, kot so ponavljali in ponavljali in ponavljali, da je. In si šel do črke D pod literaturo preverit, če imajo vse tri dele remek dela Bratje Karamazovi. Če so jih stisnili ali imajo ostalo nekje štuk višje ali kje in pač rezerviraš, kar je bila tudi zame naposled uveljavljena praksa in najbrž za večino. Ker je bilo brskanje nemogoče. Premalo prostora za veliko radovednost.

Ko si še kaj več vedel o literaturi, si stikal za veliko polico, kamor so stiščali Prousta in njegovo Iskanje izgubljenega časa. Ali pa Balzacovo in Zolajevo štancanje. Sčasoma je celo klasika začela izginjati, povrhu pa so razmaki med policami, sploh tam za najbolj popularne začetnice priimkov P, R, S, postajali vse manjši in manjši in si sklenil, da pač Prousta ne boš bral, ker nisi dovolj suh, da bi se stiščal med omare. Vsak ima pač svoje magdalenice, ne?

O, kake debate!

Verjamem, da se ni bilo lahko odločiti: dati prednost novodobnim hitom ali razpršeni klasiki. Vsekakor pa brskanje med policami ni bilo več zabavno, pustolovsko ali predvsem uspešno. Firbec te tam ni nagradil, razen če si šel poslušat pogovore iz Lekarniške ulice, če so imeli, kot mi je ratalo ravno včeraj tik pred poldnevom, v bližnjem lokalu pri zadnjih vratih zaposleni čik pavzo. O, kake debate!

Rotovška knjižnica je tako (p)ostala le maketa, model, skica. Skoraj pozabljena. Pa ne, ker bi nanjo pozabili člani, sploh ne, obisk je imela vselej dober, prav zaradi tega, kakršna je bila, je pritegnila marsikoga, ki se najbrž v načrtovani novi bleščeči stavbi ne bo našel, da bi tam brkljal za računalnikom. In tudi to ji je dajalo ne ravno nek veliki čar, vsekakor pa posebnost. In to na trgu, ki je zgodovini in porokam navkljub resno načet in se je v tej načetosti celo izkazal na prireditvah v sklopu Festivala Lent, če je že lokal/klub/restavracija crknilo.

Rezervni termini

Zadnji obisk knjižnice je tako bil točno takšen, kakršna je bila knjižnica že predolgo. Za posameznika dragocena izkušnja, ki pa temelji zgolj in samo na volji tega posameznika. Ni nepomembna, čeprav v širšem oziru kakopak je. Kolikor sem ujel pogovore knjižničarjev, sem dobil občutek, da prostora, ki je bil premajhen in neprimeren, ne bodo pogrešali.

Kar pa bodo najbrž pogrešali, je vsaj tista gotovost. Da ni le začasno. Ker zdaj se selijo v trgovski center City. Začasno. Najprej z živo verigo, ki je na sporedu ta četrtek pod imenom Selimo pamet med 13.00 in 14.30, čeprav so dogodek malo tvegano najprej »zacahnali«. Zakaj tvegano? Zaradi vremena, ker knjiga in dež pač nista prijatelja. Rezervni termin je sicer nato v torek, 26. oktobra. Ampak dokler ne vidimo ne le podpisane pogodbe, temveč samih strojev, je tudi gostovanje v TC City lahko podaljšano z rezervnim terminom. In bo živa veriga lahko tudi sinonim. Živa vklenjenost.

Ali kot je rekla knjižničarka, ko sem se na šalterju med vračanjem in izposojo rezerviranih knjige pomenkoval z njo. Da že res, da grejo, ampak da ne vedo, kdaj točno bodo nazaj na tem mestu, kjer naj bi stala res prava knjižnica. Taka. Vlka za vlke. Par let gotovo.

Do takrat pa, srečno in zbogom, največja najmanjša knjižnica. Zdaj smo vsi skupaj »prevlki«. Upamo pa samo, da Center Rotovž za izvedbo ne bo »prevlki«.

Največji hiti 

Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.

S23 ni Nova vas. Pa kak’ ni? Ker ne.

Kaj bo sledilo? Cesta XIV. divizije?

V tretje pa te že narediš izpit za avto. Samo ne na Pobrežju.

Čvrga Ljudskega vrta

V Melju je vedno rdeča