Kako se je bilo po trinajstih letih vrniti v klub, v katerem ste kot trener prišli do prvih uspehov in ki je še vedno najboljši v Sloveniji?
Dvorana je še vedno ista, vendar nekoliko polepšana, predvsem je boljši parket, prav tako je klub še vedno vrhunsko organiziran. Že ko sem leta 2006 prvič prišel v klub, takrat smo še trenirali in igrali v Radovljici, je bil za slovenske razmere vrhunsko organiziran, zdaj je še na višji ravni, najbolj impresivno pa je, da to traja že toliko časa. Veliko je posameznikov in klubov, ki do uspeha pridejo na hitro, nato pa poniknejo, ACH Volley pa je ves ta čas, morda z izjemo sezone ali dveh, vedno na visoki ravni tako finančno kot organizacijsko.
Če je bilo še do predlanske sezone nekako samoumevno, da bo naslov državnega prvaka pripadel ACH Volleyju, po zaslugi Merkur Maribora ni več tako.
Pred mojim odhodom v tujino je bil ACH Volley praktično nedotakljiv v domačih tekmovanjih, vendar v zadnjih letih ni več tako. To pa zato, ker je kakovost slovenske klubske odbojke napredovala. Vse več sredin je, kjer se dela dobro, zato tudi drugi klubi napredujejo. Videli smo, da je predlani Merkur Maribor osvojil naslov državnih prvakov, vmes je bil Calcit Volley trikrat uspešen v pokalnem tekmovanju. Popolnoma jasno mi je, da nas v novi sezoni čaka težko delo, da bomo ubranili obe domači lovoriki.
V vašem prvem obdobju pri ACH Volleyju je veljalo, da so vanj prihajali vsi najboljši slovenski odbojkarji in je bila to zanje odskočna deska za odhod v tujino. Zdaj ni več tako.
Zdajšnje reprezentančno jedro še vedno bolj ali manj izhaja iz igralcev, ki so se oblikovali v ACH Volleyju in v njem začeli dosegati prve večje uspehe v mednarodnem merilu. Nato so prišli na vrsto še reprezentančni uspehi, vse to pa je pripomoglo k temu, da so se za slovenske odbojkarje odprla vrata tujih klubov. Vsi ti uspehi so za sabo, kot sva že omenila, potegnili tudi druge sredine, kjer imajo vse boljše pogoje za delo, tako da zdaj v tuje klube odhajajo iz svojih matičnih sredin.
Nova sezona je pred vrati, vaša ekipa pa je v polni zasedbi šele zadnjih nekaj tednov, natančneje od konca svetovnega prvenstva, ko sta se vam kot zadnja pridružila še Jani Kovačič in Danijel Koncilja. Sta prišla dobro pripravljena in v tekmovalnem ritmu?
Sta, je pa težava, da gre pri igralcih, ki imajo čez poletje reprezentančne obveznosti, velikokrat za mentalno utrujenost. Nekateri med njimi že nekaj sezon poleti niso imeli pravega premora, da bi se spočili. Eden takšnih je recimo prav Jani Kovačič, ki je že najmanj štiri leta brez pravega premora in s tega vidika zanj ni preprosto.
Na klopi boste zamenjali Mladena Kašića, ki je v ekipi ustvaril odlično vzdušje. Na kaj stavite vi?
Vsaka sprememba prinese drugačno skupinsko dinamiko. Ob meni je v klub na novo prišlo še pet igralcev, tako da je kar nekaj sprememb. Res je, da je jedro ekipe v igralskem smislu ostalo, kar je po eni strani zelo dobro, po drugi strani pa prihod petih igralcev in menjava trenerja vseeno prinese nekaj drugega. Ustvariti moramo svojo identiteto, je pa prav, da spomin na lansko sezono ostane, saj je bila zelo uspešna.
Sprememba v primerjavi z lansko sezono bo tudi, da boste spet igrali v ligi prvakov. Do prvih tekem imate še več kot mesec dni časa. Ali bo to dovolj, da pridete v želeno formo?
Mora biti, saj nas v oktobru čakajo tekme državnega prvenstva in osmina finala pokala Slovenija, novembra se bo začela srednjeevropska liga, tako da bo dovolj časa, da se uigramo. Sicer pa smo že vse od začetka priprav vedeli, kaj nas čaka, da bomo ob začetku državnega prvenstva imeli manko časa, zato se nam bo pripravljalno obdobje zavleklo v prvenstvo.
Kako ste zadovoljni z žrebom v ligi prvakov?
Zadovoljni smo s tem, kar smo dobili. Perugia bo ne samo favorit naše skupine, bo tudi eden glavnih kandidatov za končni naslov. Bo pa to lepa priložnost, da bomo videli, kje smo v primerjavi z njimi. Potem je turški Bankasi Ziraat, ki je prvak ene najmočnejših lig v Evropi z velikim proračunom, proti kateremu pa lahko, vsaj na domačem igrišču, igramo enakovredno. Nemški Düren, ki prihaja iz še ene odbojkarsko razvite države, pa bo nasprotnik po meri. Ker bo letos sistem tekmovanja nekoliko drugačen kot prejšnja leta, nam lahko tudi tretje mesto v skupini prinese uvrstitev v osmini finala, to pa bo tudi naš cilj.
Dotakniti se morava tudi slovenske reprezentance, saj ste bili tudi sami dolgo vpeti v njen razvoj, predvsem v obdobju, ko se je šele prebijala v ospredje. Kako gledate na njeno četrto mesto na svetovnem prvenstvu?
V prvi vrsti je to velik uspeh, kajti biti četrti na svetu je v katerem koli športu fantastičen rezultat. Na koncu je tudi kar realno, čeprav smo si seveda vsi želeli kolajne. Če bi bila polfinalna tekma z Italijo teden dni prej in v Stožicah, bi se morda dalo iztržiti tudi kaj več, toda v Krakovu so Italijani odigrali odlično tekmo, ki so jo ponovili še v finalu. V tekmi za tretje mesto je fantom nekaj malega zmanjkalo, ampak kakorkoli že, igralci in strokovno vodstvo si zaslužijo vse pohvale in vprašanje je, če bomo lahko to kdaj ponovili.
Omenili ste Stožice, ki so bile skorajda na vseh tekmah slovenske reprezentance razprodane. Ker se bliža državno prvenstvo, se samo po sebi postavlja vprašanje, kaj narediti, da bi vsaj desetina teh ljudi redno hodila na tekme slovenskega državnega prvenstva, saj se tudi v njem igra dobra odbojka?
Seveda se igra dobra odbojka, mislim pa, da je to malo širši problem, ne samo odbojke, ampak na splošno športa v Sloveniji. Kar se samega odbojkarskega dela tiče, je bilo narejenega veliko, kakovost je, tekme so gledljive, zdaj pa bo treba več narediti na promociji in biti dovolj agresiven v medijih. Veseli me, da je v zadnjih letih eden od pokroviteljev lige tudi Sportklub, ki prenaša tekme državnega prvenstva, bi pa morali več narediti tudi klubi sami. Verjetno je tu še prostor v animaciji mladih in preko njih lahko pridemo tudi do njihovih staršev, toda ljudje, ki se bolje spoznajo od mene na te stvari, bi lahko povedali kaj več.
