Odkritje slovenskega arheologa: majevski koledar, star več kot 3000 let

Do odkritja so raziskovalci prišli z analizo lidarskih posnetkov obsežnega območja vzdolž južne obale Mehiškega zaliva. Predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU Ivan Šprajc je v sodelovanju s stanovskim kolegom Takešijem Inomato z Univerze v Arizoni odkril, da zahtevam po določeni orientiranosti ustrezajo tudi številni objekti s tega območja, ki so bili zgrajeni približno med leti 1100 in 750 pred našim štetjem in predstavljajo najzgodnejšo monumentalno arhitekturo v Mezoameriki.

Orientacije, ki prevladujejo, se nanašajo na Sončeve položaje na horizontu in so omogočale rabo opazovalnih koledarjev, katerih struktura nedvoumno razodeva povezavo s formalnim koledarjem, zlasti z 260-dnevnim ciklom. Ta edinstveni časovni razpon je kulturi morda pomagal pri odločitvah, povezanih s kmetijstvom, religijo, politiko in drugimi področji.

Kot je pojasnil Šprajc, so z raziskavo potrdili, kar so že sumili: da so bili isti principi astronomskega orientiranja v veljavi že od najzgodnejšega časa, vse odkar poznamo monumentalno arhitekturo. "To je zanimivo, ker je to čas, ko je zgodnji način življenja lovcev in nabiralcev šele prehajal v stalne poselitve skupnosti, ki so temeljile na poljedelstvu, zlasti gojenju koruze," je pojasnil.

Poljedelstvo namreč zahteva načrtovanje dejavnosti skozi leto, kar je spodbudilo rast in pomen astronomskih opazovanj. Ta so po besedah Šprajca od nekdaj imela zelo praktično vlogo, saj omogočajo orientacijo v prostoru in času.

Hkrati pa podatki raziskave predstavljajo najzgodnejši dokaz za obstoj formalnega koledarja, še posebej unikatno mezoameriškega koledarja z 260-dnevnim ciklom. Najstarejši pisni dokaz o tem koledarju, najden na fragmentih poslikanih fresk z majevskega najdišča v Gvatemali, sega v 3. stoletje pred našim štetjem, rezultati te raziskave pa postavljajo izvor koledarja vsaj tisoč let globlje v pretkelost.

Izsledke svojih analiz sta zgoraj omenjena raziskovalca v sodelovanju s tretjim, Anthonyjem F. Avenijem z Univerze Colgate v ameriški državi New York, objavila v ugledni znanstveni reviji Science Advances. Prvi avtor objave je Šprajc, ki je tudi zaslužen za odkritje.

Kot je še dejal Šprajc, raziskava dokazuje, da lahko arheoastronomske raziskave razkrijejo marsikaj, za kar pisnih virov ni, poleg tega pa osvetljuje tudi nekatere vidike razvoja mezoameriških družb. "Če smo prej mislili, da je bil največji razcvet te sofisticirane astronomije šele v klasični dobi, sedaj vemo, da se je to začelo veliko prej."

Majevski koledar velja za enega najstarejših, pripadniki mezoameriških civilizacij, predvsem Maji, pa za izjemno dobro podkovane v astronomiji. Že nekaj časa je tudi znano, da so v obdobju predšpanskih civilizacij na območju Mezoamerike večino pomembnih civilnih in ritualnih objektov zgradili tako, da so bili usmerjeni proti Sončevemu vzhodu ali zahodu na določene dneve, ki so bili obredno pomembni v poljedelskem ciklu.

Veda, ki se ukvarja s proučevanjem orientacije objektov, se imenuje arheoastronomija in Šprajc je eden vodilnih predstavnikov te vede ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetu. Kot arheolog raziskovalno deluje predvsem na mehiškem polotoku Jukatan, in sicer doslej v njegovi s težko prehodno džunglo porasli notranjosti.

Sprva so si na terenu tam pomagali z letalskimi fotografijami, zadnjih nekaj let pa so jim v neprecenljivo pomoč lidarski posnetki, ki prikažejo obliko reliefa pod rastjem in raziskovalcem tako omogočijo veliko bolj učinkovito odkrivanje arheoloških najdišč majevske civilizacije. Lidar jim raziskovanje precej olajša, a kot pravi Šprajc, je "mačeta še vedno potrebna". Večina večjih in manjših naselbin, ki jih je Šprajc tako odkril na območju biosfere Calakmul, je živela nekako v času t. i. klasične dobe (200 - 900 našega štetja). Velika večina jih je tudi potrjevala tezo o njihovi astronomski orientiranosti, so še zapisali na ZRC SAZU.