Ko vidim tega gospoda in ga povežem še z von der Leynovo in Roberto Metsolo, pomislim, da bi naj bila ta »sveta trojica« pri vodenju javnih zadev, usklajevanju interesov držav članic in uveljavljanju skupne politike v mednarodnem prostoru vrh evropskega znanja in razuma, evropske pameti in modrosti, vrh politične in diplomatske spretnosti. A ko pogledam na vse, kar je sledilo 24. februarju, si premislim. Bil sem v zmoti. Obsodba Putinove agresije na Ukrajino je bila v redu, do prvih sankcij zoper kremeljskega samodržca in prvih vojaških pomoči Ukrajincem tudi nisem imel posebnih zadržkov, v upanju, da so bili ukrepi dobro premišljeni in da bi Putina odvrnili od nadaljevanja pričete morilske poti.
A minilo je devet mesecev, osem milijonov Ukrajincev je poiskalo pomoč in varnost v članicah EU, spopadi se nadaljujejo, mrtvi med vojaki in civilisti se štejejo v desetine tisočev, razdejanje je nepopisno, Putin ne kaže niti najmanjše namere, da bi odnehal in Bruselj nadaljuje tako, kot je začel – vztraja pri sankcijah in oboroževanju ukrajinskega odpora. Pogajanj ni, ker tako, kot jih pogojujeta obe strani, jih tudi ne more biti, zato se celotna zgodba še naprej zaostruje. Že nekaj mesecev Moskva prostodušno maha z grožnjo uporabe tudi jedrskega orožja, na delno napredovanje odporniških sil v Donbasu odgovarja z raketiranjem strateške infrastrukture po vsej Ukrajini, pred ljudmi, ki so ostali doma brez elektrike in vode, je najbolj negotova zima od druge svetovne vojne. Le obliž na rano je humanitarna pomoč Zahoda. Pa še nam, Evropejcem, je vse slabše, zavoljo predvsem energetske krize, ki smo si jo z zavračanjem ruskega zemeljskega plina, češ da ga več ne bomo kupovali, čeprav je najcenejši, ker s tem bi še nadalje financirali Putinovo vojno, sami zakuhali.
Če potegnemo črto pod vso to dramo, lahko še rečemo, da gre vse po načrtih in željah? Težko. Prej se sprašujem, kdaj bodo »sveta trojica, pa Macron, Scholz, Melonijeva, Sanchez in ostali voditelji ugotovili, da je ta pristop zgrešen. Da so edini, ki pri tem kujejo (in to ne mali) dobiček, gospodje iz ZDA. Da nas razglašanje Ruske federacije za podpornico mednarodnega terorizma še bolj oddaljuje od prepotrebnih mirovnih pogajanj in rekonciliacije z njo; ne pozabimo, da bo ta večno naš največji in najmočnejši vzhodni sosed in del Evrope. Da ne obljubljajmo Ukrajini članstva v Natu, ker je prav to sprožilo ruski bes in agresijo. Da si ne zaželimo popolnega Putinovega poraza, ker če bo začutil, da se bo to zgodilo, bo prej odvrgel jedrsko bombo. In da, ko podeljujemo nagrado Saharov ukrajinskemu ljudstvu, ne pozabimo na tisti njegov del, ki v Donecku in Lugansku govori rusko (od 35 do 40 odstotkov tam živeče populacije) in ki so mu bile 2014 odvzete pravice do izražanja lastne identitete, zato so bili tudi sprejeti sporazumi iz Minska, ki jih pa osrednja oblast v Kijevu ni nikoli udejanjila, s čimer je tudi prispevala k netenju vojne.
Pa v zvezi s tem še vprašanje vodilnim v Bruslju in pri nas. V kolikor bi, recimo, Rusija privolila v umik iz anektiranih provinc, kar se mi sicer zdi glede na dogajanje v ruski Dumi verjetno toliko kot kolonizacija Marsa, kako in kdo bo poskrbel za izpolnjevanje tega, česar predsednika Porošenko in Zelenski v osmih letih nista? Oziroma kdo bo povrnil pravice, ki gredo tam živečim avtohtonim Rusom? Zakaj o tem sprašujem? Sam sem manjšinec in ne vem, kaj bi se zgodilo in kako bi odreagiral, ko bi po osamosvojitvi pri nas Demosova oblast – pa ni bilo malo skušnjav v tem smislu – ob snovanju slovenske nove ustave leta 1992 črtala pravice, ki jih je bila ustava SFRJ že 1974 leta zagotovila avtohtonima skupnostima Italijanov in Madžarov v Republiki Sloveniji. Pa nas je skupaj ne za 35 do 40 odstotkov, niti ne za 3,5 do 4 odstotke, ampak le za pičlih 0,5 odstotkov celotne populacije.
Aurelio Juri, Koper
