Spomenik črka, ki bo opominjal na 25.671 izbrisanih
Na dvorišču nekdanje tovarne Rog v Ljubljani, ki se bo s prenovo stavbe spremenilo v novi park, Park izbrisanih, bo po 31 letih od izbrisa skoraj 26.000 ljudi iz registra stalnih prebivalcev do konca leta stal spomenik po idejni zasnovi Vuka Ćosića, Aleksandra Vujovića in Irene Woelle. Videti bo kot zgornji del črke ć, ki so jo po osamosvojitvi izbrisali iz priimkov registra prebivalstva in jo nadomestili s trdim č, hkrati pa bo tipografski meditativni instrument, namenjen igri, počitku in razmisleku o družbi.
V enem od pomožnih objektov nekdanjega kompleksa Rog je skoraj dve desetletji delovala Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov, pobudo za Park izbrisanih, kot ga je že poimenovala Mestna občina Ljubljana z odlokom mestnega sveta, pa so vložili skupaj z organizacijo Amnesty International Slovenija.
Za spominsko obeležje nezakonitega izbrisa 25.671 ljudi, med njimi 5630 otrok iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, kar so slovenske oblasti storile 26. februarja 1992, je Center Rog razpisal javni natečaj, na katerega je prispelo dvanajst idejnih predlogov, devetčlansko strokovno komisijo pa je najbolj prepričala idejna rešitev arhitekta in scenografa Aleksandra Vujovića, internetnega umetnika Vuka Ćosića ter oblikovalke in ekoaktivistke Irene Woelle.
Kot so razkrili avtorji, so bili nad tem, da je bila izbrana njihova rešitev, pozitivno presenečeni, niso si namreč mislili, da s to precej drzno in neposredno rešitvijo lahko zares zmagajo. Zato ob tem pozdravljajo predvsem pogum komisije, saj skulptura ni dekorativna, tako pomensko kot materialno tudi ni »mehka«.
»Simbolno vrača izgnani črkovni znak in s tem kaže, da želi biti Ljubljana prestolnica solidarnosti in sožitja«, saj je »ta mala črka velik spomenik multikulturni Ljubljani«, so poetično zapisali v elaboratu, v katerem je podroben opis, kaj vse se še skriva v predvideni skulpturi iz betona v obliki zgornjega dela črke ć.
To ne bo le spominsko obeležje in prostor kontemplacije, pričakujejo, da ga bodo kot igralni objekt posvojili predvsem otroci, zagotovo pa bo po njihovem prepričanju ohranjal dialog. »Spomenik bo stal, kar pomeni, da tema ne bo izginila iz javnega diskurza,« je poudarila Irena Woelle.
Do zmagovalne rešitve v devetih urah
Kot je priznal Vujović, so za natečaj izvedeli kakšnih dvajset ur pred iztekom roka, idejno rešitev pa so ustvarili v devetih urah.
»Vsi trije smo redne stranke lokala Pritličje, ki se je ponovno izkazal kot povezovalni faktor. Tedaj smo se po naključju srečali tam, rekli smo si – da vidimo, ali kot skupina znamo odreagirati, in se nato šli miselni pingpong v troje.
Teme smo se lotili po šolsko, med tem dialogom pa smo poskušali zavzeti tudi raven višje abstrakcije, kako je bil izbris izvršen, in tako je ideja naposled priplavala na plano,« je ozadje nastajanja zamisli opisal Ćosić.
V resnici jim tema ni bila tuja, saj vsi nekako živijo manjšinsko življenje. Poleg tega, je nadaljeval Ćosić, ima vsak koga od sorodnikov, prijateljev, sosedov ali znancev, ki je bil izbrisan, ki je bil »tarča bolj ali manj militantnega nacionalizma«, zato so se pri ideji hitro strinjali.
»Nismo želeli, da bi s tem spomenikom popravljali zgodovino, temveč ravno nasprotno, tudi v materialu smo hoteli, da bi bil to trajen opomin, češ, taki smo, tako razmišljamo kot družba,« je povedal.
Irena Woelle je dodala, da se ji zdi zanimivo predvsem to, da slovenski narod, ki ima svojo izkušnjo zgodovinskega spreminjanja priimkov – samo spomnimo se italijanizacije in nemčenja – izžene priimke tistih, ki mu ne pripadajo. Ćosić to primerja s starši, ki so bili kot otroci tepeni, zdaj pa sami pretepajo otroke, namesto da bi prekinili to prakso.
Kljub vsemu na vse to trojica sogovornikov gleda z optimizmom, saj se – čeprav včasih površinsko, mogoče zgolj enkrat na leto – slovenska družba vse bolj zaveda krivic, ki jih je naredila svojim sodržavljanom.
Spomenik, ki ga štejejo za civilizacijski premik, pa bo, so prepričani, temo ohranjal odprto za diskurz. »A ne gre le za slednje, zavedati se je treba, da ti ljudje še vedno živijo življenja, ki smo jim jih kot družba uničili. Za to tudi ni pravične odškodnine, vsega tega, kar jim je vzel izbris, se ne da monetizirati,« je poudarila Irena Woelle.
Čas, zaznamovan s pisavo Times New Roman
Po besedah Ćosića bo mali ć velik monument; na površini bo meril kakšna dva, tri metre, celota, ki se bo navidezno skrivala v zemlji, pa bi bila mnogo večja.
Črka, ki so jo izbrali, je vzeta iz črkovne vrste Times New Roman, saj ko so pogledali različne pisave, so se hitro zedinili, da ta najbolj simbolizira to obdobje in da je ta strešica najbolj prava. »Times New Roman sem nam je zdel najbolj trdovraten font, ki nas je spremljal dolga leta, je font birokracije, dokumentov, opominja nas na to, kako dolgo se vlečejo neke stvari, da so postale že rutina,« je izbiro utemeljil Ćosić.
V tem pogledu so šli še v večjo abstrakcijo, izbrisani so namreč dobili le luknjo v osebno izkaznico. Tu je še ena premišljena podrobnost: besedilo so na spomeniku namenoma predvideli na krivulji črke, kar bo bralce neizogibno postavilo v položaj poklona žrtvam izbrisa.
Avtorji so prepričani, da njihova rešitev premore tudi nekaj humorja, a ne v smislu šale, ob kateri bi se smejali, humor je v tem primeru terapevtske narave, za soočenje z lastnimi demoni. Vujović se ob vsem tem sprašuje, ali bo treba spomenik na koncu varovati. »Postavitev je vsekakor šele začetek,« je prepričan.
