Vesna Deržek Sovinek v oddaji Utrip obsodila stavkajoče novinarje

Tokratni Utrip se je skoraj izključno posvetil refleksiji dramatičnega dogajanja na RTV Slovenija

Zadnji Utrip, pripravila ga je novinarka in urednica Vesna Deržek Sovinek, si bomo zapomnili po tematski ekskluzivi – skoraj izključno se je posvetil refleksiji dramatičnega dogajanja na RTV Slovenija. Nekakšnemu samopremisleku o aktualni stavki in bitki za avtonomijo novinarstva na javnem servisu.

Vemo, da so Utripi kot avtorske oddaje po finalizaciji političnega prevzema hiše postali pomemben kanal za izražanje stališč sicer maloštevilne politično lojalne ekipe, ki poskuša racionalizirati trenutno pustošenje in se udinjati Janševemu škornju. Takšne niso vse oddaje, tokratna pa je bila posebna, ker je časovno zajela dogajanje ob novinarski stavki minuli ponedeljek, ki se je potem odvila še na Trgu republike. Še bolj je bila posebna, ker je avtorica z neverjetno neposrednostjo in z nikakršno mero solidarnosti napadla stavkajoče in jih grobo grajala. Glede na osnovno intonacijo pričakovanj je to bila zagotovo gesta v skladu s pričakovanji odgovorne urednice Jadranke Rebernik.

Noče biti kolaborantka

Doslej smo bili internega prezira in kritičnosti do stavkajočih novinarjev deležni predvsem s strani Jožeta Možine in Igorja Pirkoviča. Tokrat novinarka ni veliko zaostajala za njima, Deržek Sovinek je v prvih taktih oddaje začela streči z nizom nivelizacij in relativizacij, povezanih z brutalnim političnim prevzemom hiše, ki ima za očiten namen dokončno uničenje in izbris. Stregla je s poudarki, da politika ne steguje lovk po javnem zavodu prvič, temveč »že od nekdaj«, pa da niso prvič »vzeli« Tednika. Svojo ključno misel je začela z dvomom: »Vtis, da je v nekem trenutku politika na strani RTV-ja, morda zavaja. Kdo je vaš, naš, kdo smo mi? Kdo sem jaz?«

Vidna je bila njena zrevoltiranost, da jo sodelavke in sodelavci obravnavajo kot nekakšno kolaborantko, povezano z novim vodstvom. Da jo greni tovrstna ocena, je povedala v eter skrajno eksplicitno in brez trohice dvoumja: »Od prvega dne na uredniškem stolu sem deležna obiskov, klicev, sporočil z bolj ali manj sorodno vsebino: ‘Prestopila si na drugo stran. Si proti nam. Si z njimi. Si del problema, ne rešitve.’«

S tem je začrtala maksimalno subjektivno in osebnoizpovedno linijo naracije v oddaji, podobno tisti, ki jo je že ubral Možina v Utripu in jo zlorabil za obrambo svojega dobrega imena pred napadi nase – konkretno v primeru pesmi o njem, ki jo napisala Svetlana Makarovič.

Deržek Sovinek je potemtakem presodila, da je novinarska črna ovca, v tej vlogi pa se ji godi velika krivica. Večina za njen položaj in stisko preprosto ne ve, toda zdaj jo je razgalila pred najširšo javnostjo. Iz njenih besed lahko razberemo, da jo pekli, ker je sodelavci več ne sprejemajo kot sebi enake le zato, ker je prevzela nove zadolžitve pod politično nastavljenim vodstvom. Njena zgodba je dejansko zelo podobna tisti Andreje Gregorič, ki se je pridušala, da je žrtev verbalnega pogroma, ker vodi oddajo Panorama, čeprav je zgolj sprejela nov poklicni izziv.

»Uničili smo sami sebe«

Dramatičnost nastale situacije je nato novinarka v vlogi samooklicane žrtve samo še stopnjevala. Ker so novinarji med sabo sprti, je z javnim servisom konec. Zato, ker so se med sabo uspeli nič manj kot pokončati: »Medtem se je v dobrega pol leta uresničil notorični scenarij: uničili smo sami sebe.«

Izrečena teza je izjemno močna. Do tega trenutka v Utripu novinarka ni omenjala problematičnosti konkretnega političnega prevzema. S trditvijo, da so novinarji samega sebe uničili, pa je tako rekoč nadomestila prvo. Kajti če to drži, je poglavitna težava rušenja hiše v njih samih, v novinarski neenotnosti in destruktivnosti.

Svojo misel je še podkrepila: »Problematičen je nivo komunikacije hiše navzven, žal pa je navznoter še mnogo slabši.« V sodelavce in sodelavke usmerjen prst krivde je zelo hitela še nadgraditi z opisom situacije ob stavki: »V ponedeljek, na dan stavke, sem od novinarjev, z izjemo enega voditelja in odgovorne urednice, ostala sama. Lahko bi preprosto vstala in šla v povorki pred parlament, a na vaših ekranih bi zavladala črnina. Da bi bila to kršitev zakona o RTV, ni dvoma.«

Sodelavcem očitala bojkot in neodgovornost

Čeprav smo razumeli, da je generalni direktor Andrej Grah Whatmough skrajšal oddaje tistega dne in prepovedal delo, je načrtni bojkot očitala novinarjem. Ona je lojalna, skrbi jo za program in za gledalce, saj delo mora biti opravljeno, novinarji pa se na to požvižgajo in raje stavkajo. Toda pod oddaje ni bila podpisana! Posmehljivo je nato stavko opisala kot katarzično, vse stavkajoče kolegice in kolege pa kot neodgovorne: »Na dan novinarske katarze se je poleg krajšanja oddaj zgodilo še nekaj nezaslišanega. Nekateri zaposleni, ne le novinarji, ampak tudi ostali pomembni programski delavci, so kratko malo, ne da bi o tem obvestili svoje neposredne vodje, odšli na protest z novinarji.«

Glavni argument, za katerega se je novinarka skrila, je gotovo nekakšen »argument iz neokrnjenega programa«: delo mora biti opravljeno, ne glede na to, da so hišo prevzeli politični ugrabitelji. Potem je v Utripu omenjala še pritiske na tiste, ki so ostali na delovnem mestu, ta da »je bil ogromen«; nato je sarkastično zaključila, da je »informativni program TV Slovenija še kako presneto pomemben« in s tem namignila, da lahko stavkajoči skozi njega sporočajo svoje zahteve. Kakor da je to kakšen velik greh!

Mastodont na poti k izumrtju

S tem se še njeno komentiranje ni končalo. Solidarno je poudarila odziv generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha, da bi radi »dobro plačani novinarji« zamenjali »nas, torej mene«, plače najslabše plačanih pa stavkovnega odbora ne zanimajo. Ob nepričakovanem predvajanju insertov iz prepovedanega Tednika, za kar je očitno prejela dovoljenje Jadranke Rebernik, pa je na koncu vendarle natrosila nekaj kritike tudi na račun vodstva: »Zgrešen pomladni program med volilno kampanjo, varčevalni ukrepi, redčenje števila zaposlenih, ukinjanje dobro gledanih oddaj, mešetarjenje po programu in brutalno krčenje osrednjih informativnih oddaj so razgalili vse pomanjkljivosti mastodonta, ki je zdaj na poti k izumrtju. V ponedeljek že pripravljenega Tednika niste mogli spremljati. Nekaj drobcev gledate zdaj v Utripu.«

Ko sveža urednica dnevnoinformativnih oddaj je potem spomnila, da bi morali v pogajanjih med vodstvom in sindikati biti kadri na prvem mestu. »PPN 2022 je napaka brez primere. Neobjavljenih ostaja kup dopisniških vsebin po Sloveniji.« Potem pa takoj relativizirala odhode novinarjev: »Da pa bo kristalno jasno: odhodi so se začeli mnogo prej, ko je v četrtem nadstropju sedela neka druga garnitura. Letos je sodelovanje odpovedalo 8 novinarjev, v zadnjih štirih letih je odšlo 16 novinarjev«, na koncu pa je skupaj s premestitvami navedla alarmantno številko danes: blizu 40.

Taka številka se, mimogrede, močno razlikuje od tiste, ki jo je podal novinarski sindikat. Vmes se je avtorica Utripa še pridušala, da je parlament pod taktirko Gibanje Svoboda kratko malo cenzuriral stališče vodstva RTV Slovenija glede referendumskega predloga o Zakonu o RTV.

Svojo averzijo do novinarskega kolektiva je končala z namigom, da se morajo novinarji »sami prenehati pozicionirati«, a jih ni navedla. Po njenem je utopično pričakovati, da bi se kadarkoli, tudi v prihodnje, politika odpovedala vplivu na javni servis, s čimer je znova relativizirala trenutne razmere, nato pa se takoj pridružila apelu generalnega direktorja, da dvigne RTV prispevek. Na koncu je svojo lamentacijo zaključila pomenljivo:

»Ne trepljanja po ramenu, vlogo četrte veje oblasti nam vrnite«.

Ob tem je ostalo v zraku, koga z apelom sploh naslavlja in prav tovrstna lepodušniška abstraktnost naslovnika je simptom problema: ni mi mar, čigavi ste in da lomastite po nas, samo pustite nam delati! Kakor da bi bilo možno v miru opravljati novinarski poklic ob političnem nadzoru. Zahteva je očitno nemogoča in poti iz začaranega kroga novinarskega suženjstva se s prosjačenjem ne bo doseglo. Za avtonomijo se bo potrebno boriti, iskanje distance do stavke in sodelavcev s takšno ali drugačno pretvezo pa svobode res nikoli ne bo prineslo.

Po ogledu Utripa je zato javnost kar dobro razumela, čemu novinarki kolegi očitajo, da je prestopila na drugo stran. Tolikšne iskrenosti njenega priznanja pa vseeno nismo pričakovali.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**