Otok, ki je ujet v geopolitični spor med Kitajsko in ZDA

Otok Tajvan, ki se po dolžini razteza skoraj 400 kilometrov, ima površino, primerljivo z Belgijo, zaradi svoje zgodovine in geografskega položaja pa je v zadnjem obdobju postal predmet rednih sporov med največjima svetovnima gospodarstvoma.

Čeprav Tajvan od konca državljanske vojne leta 1949 deluje neodvisno od kitajske celine, Peking otok v okviru politike ene Kitajske še naprej obravnava kot del svojega ozemlja. Medtem kitajski predsednik Ši Džinping odkrito govori o združitvi otoka s celino, se zdi, da ga je pripravljen zavzeti tudi s silo. 

"Kitajska se bo zagotovo združila," je v novoletnem govoru napovedal Ši in s tem zaostril ton spora. Le nekaj dni prej pa je v govoru v spomin na ustanovitelja države Mao Cetunga projekt označil za "neizogiben". Na drugi strani del tajvanskih političnih sil govori o neodvisnosti, večina Tajvancev si namreč še naprej želi ohranjati status quo in s tem mir.

Tajvan je za Šija in Kitajsko to, kar je Ukrajina za ruskega predsednika Vladimirja Putina, dogajanje ob vzhodni obali Azije ocenjujejo pri Politicu. Podobno kot v Ukrajini se tudi na Tajvanu mnogi bojijo, da se je Zahod predolgo zanašal na popuščanje. Tudi odziv Zahoda na invazijo na Tajvan je negotov. Zdi se, da si tako Kitajska kot Rusija prizadeva za nov svetovni red, v katerega Tajvan in Ukrajina ne sodita. 

"Izbira med tajvansko demokracijo in kitajsko avtokracijo"

Favorit za naslednika predsednice Caj Ing-Ven je bil njen namestnik Laj Čing-te, ki je po skoraj vseh preštetih glasovih zmagal z nekaj več kot 40 odstotki glasov.

Odhajajoča predsednica Caj iz Demokratske napredne stranke (DPP), ki se zaradi zakonskih omejitev ne more potegovati za tretji mandat, je zavrnila t. i. konsenz o eni Kitajski in z besedami o neodvisnosti dodobra skrhala status quo. Kot kaže, bo Tajvan s tako politiko nadaljeval tudi v naslednjem štiriletnem mandatu. 

Ob tem je na veliko nezadovoljstvo Pekinga Cajeva gojila tesne stike z ZDA. Kitajska je proti stikom predstavnikov Tajpeja in ZDA protestirala tako z ostrimi izjavami kot tudi z vojaškimi manevri v okolici otoka. Ravno ta teden so tajvanski obrambni organi poročali o kitajskih balonih v bližini tajvanskega vojaškega oporišča. "Kitajski predsednik se mora vsako jutro zbuditi in pomisliti, da morda danes ni dan za napad na Tajvan," je o napetostih za Politico dejal sedanji zunanji minister Joseph Vu. "Mala Ukrajina se že skoraj dve leti brani pred veliko Rusijo. Tajvan ima enake možnosti, da to stori v primeru kitajskega napada."

Vu sicer velja za 'glas Tajvana', ki pa ga v tujini le redko slišijo. Tajvan namreč uradno priznava le 13 držav, saj priznanje s seboj prinese tudi 'sovraštvo iz Pekinga'. 

Ker je kandidat opozicijske stranke Kuomintang (KMT) Hou Ju-ih veljal za Pekingu bolj naklonjenega kandidata, je Laj Čing-te volitve označil za izbiro med kitajsko avtokracijo in tajvansko demokracijo. Kot kaže, so se Tajvanci odločili za slednjo. Peking je Laja, morebitnega naslednika sedanje predsednice, pred volitvami označil kot predstavnika separatističnih sil, četudi je ta 64-letni politik v času kampanje izražal pripravljenost na sodelovanje s Pekingom. 

Srce industrije računalniških čipov

Na otoku, ki je ujet v geopolitični spor med Kitajsko in ZDA, je stalno prisoten strah pred morebitno kitajsko invazijo. V tej luči je Hou sobotne volitve označil za izbiro med vojno in mirom, ki da ga lahko on zagotovi. Tudi Laj je poudaril, da je mir neprecenljiv in da v vojni ni zmagovalcev.

Čeprav ZDA vlade na Tajvanu že dolgo ne priznavajo kot predstavnika kitajskega naroda, s Tajpejem vzdržujejo politične in vojaške stike ter tudi oborožujejo tamkajšnje oborožene sile.

Ne glede na vlado v Tajpeju je otoško gospodarstvo močno povezano z Ljudsko republiko Kitajsko. Peking je po drugi strani prav tako gospodarsko odvisen od Tajvana, sploh na področju uvoza čipov. V primeru zaostritve razmer v okolici otoka, sploh blokada Tajvanske ožine, skozi katero poteka približno polovica mednarodnega ladijskega prometa, bi močno vplivala na globalno gospodarstvo in svetovno pomanjkanje računalniških čipov. 

Srce industrije računalniških čipov namreč bije v Tajvanu. Največji proizvajalec polprevodnikov na svetu je TSMC, ki izdeluje več kot 90 odstotkov čipov pod desetimi nanometri, brez katerih številne elektronske naprave enostavno ne delujejo. Tudi Kitajska, drugo največje gospodarstvo na svetu, mora svoje čipe kupovati v Tajvanu. Tehnična prednost otoka je tako preprosto prevelika. 

Kitajska vojska ima dva milijona vojakov, tajvanska le 170.000. Vendar ima otok dobrih 1,6 milijona rezervistov. Poraba za obrambo pa se od leta 2016 povečuje, letos nameravajo porabiti rekordnih 19,1 milijarde dolarjev (dobrih 17 milijard evrov), kar ustreza 2,5 odstotkoma BDP. V prihodnje bo moral vsak mladenič opraviti enoletno služenje vojaškega roka, pred tem so zadostovali štirje meseci. 

Tajvansko obrambno ministrstvo sicer ocenjuje, da bi se v primeru napada otok lahko branil 17 dni brez zunanje pomoči. Poznavalci ob tem poudarjajo, da bo kitajska vojska leta 2027 praznovala 100 let. Datum, ki ga ima zagotovo v mislih tudi Ši. 

Vprašanje, ki deli tudi otok

Hou je volivcem ponujal gospodarsko okrevanje prek ohranjanja nevtralnosti in zbliževanja s Pekingom, medtem ko je Laj govoril o višjih plačah, nižjih davkih in krepitvi stanovanjske politike, v upanju, da na volišča v čim večjem številu zvabi mlade Tajvance. 

Prevlado DPP in KMT je v letošnji predvolilni kampanji razbijal kandidat Tajvanske ljudske stranke (TPP) Ko Ven-je. Nekdanji župan prestolnice Tajpej se je volivcem predstavljal kot pragmatična in razumna izbira. Četudi nikoli ni resno računal na zmago v predsedniški tekmi, bi morebiten uspeh na parlamentarnih volitvah TPP dal možnost, da s KMT oblikuje opozicijsko poslansko večino.

Vprašanje, ali obstaja ena Kitajska, kot trdi Peking, ali dve, kot razglaša Tajvan, deli tudi sam otok. Dobrih 60 odstotkov prebivalcev se ima za Tajvance. Med mlajšo generacijo, ki večinoma nima nobene povezave s Kitajsko več, je ta delež veliko višji. Hkrati se 40 odstotkov prebivalcev otoka počuti, da so del Tajvana in Kitajske. 

Tajvanski polpredsedniški sistem predsedniku sicer daje poglavitno, ne pa tudi izključne vloge pri vodenju države.