Izpadi elektrike, pomanjkanje hrane ... neznosna situacija pognala Kubance na ulice

Naraščajoča inflacija na Kubi je močno razvrednotila kubanski peso, pri čemer so številne državne plače zdaj vredne tudi manj kot cena škatle jajc. Državne trgovine, kjer Kubanci prejemajo osnovna živila, kot so riž, sol, fižol, sladkor, kava in mleko za dojenčke, se praznijo. Po državi so sicer pojavile majhne trgovine, da bi zmanjšale pomanjkanje, a s plačami, ki v veliki večini znašajo le deset dolarjev na mesec, so izdelki v teh trgovinah daleč zunaj dosega skoraj vsakomur. Ta otoška država z denarnimi težavami je v začetku tega meseca uvedla več kot 400-odstotno zvišanje cen goriva kot del načrta za oživitev gospodarstva.

Za gospodarsko krizo pa vlada v veliki meri krivi skoraj 64-letni trgovinski embargo s strani ZDA. 

Na otoku so bili od pandemije covid-19 zares pogosti izpadi električne energije ter pomanjkanje hrane, goriva in zdravil. Kot nam je zaupala Barbara Barbič, novinarka in popotnica, ki redno potuje na Kubo, država beleži največji eksodus v svoji zgodovini. Velik procent Kubancev je zatočišče našel na bližnji Floridi, opaziti pa jih je tudi drugod po svetu. Kubanci praktično bežijo iz svoje države.

Zaradi izpadov električne energije so nekatera območja, kot je Santiago, bili brez elektrike tudi do 14 ur na dan. 

A kaj se skriva v ozadju te čudovite, za turiste privlačne, a težavne države z ne tako svetlo zgodovino? "Kuba je kompleksna država, črni trg diktira ekonomijo," razloži Barbičeva. "Cene noro rastejo, imajo nor sistem." Kuba kot država ni preveč samooskrbna, odvisni so od uvoza in od tuje valute.

In zdaj se zgodovina ponavlja, le da je morda tokrat še hujše. Če so obdobje v 90. letih Kubanci imenovali "periodo especial", pove Barbičeva, pa je, kot zdaj pravijo, še slabše. "Če se nekaj zgodi in moraš v bolnišnico, je velika možnost, da ni igel." Denar na otoku sicer je, saj turizem cveti, še doda, vendar gre ves denar v žepe Castrovega klana. Že ona sama na Kubo odnese zdravila, hrano in karkoli, kar bi vsaj malo olajšalo Kubancem življenja. 

"Domovina in življenje"

Stvari so tako zavile v napačno smer, da so manjše skupine protestnikov v nedeljo zavzele ulice mesta Santiago na vzhodu Kube in protestirale zaradi osem ur trajajočih izpadov električne energije in pomanjkanja hrane. Vlada je ponavadi imela sistem za zajezitev protestov, preprosto so pripeljali nekaj vreč riža in ga razdelili med ljudi, ki so se nato pomirili. Za proteste pa kubanske oblasti krivijo nikogar drugega kot ZDA. Po nedeljskih protestih so na zagovor poklicali najvišjega ameriškega diplomata na otoku, obtožili so jih, da želijo podžgati protivladni upor in se vmešavati v kubanske notranje zadeve. Kubanski predsednik Miguel Diaz-Canel je sicer obljubil, da se je njegova vlada pripravljena pogovarjati s protestniki, a zaenkrat pogovorov še ni na vidiku. 

Osebe, ki so govorile za AP anonimno, so navedle še, da so v Santiagu izključili internetne storitve po demonstracijah. V zadnjih letih je namreč internet na Kubi postal pomembno orodje za omogočanje in širjenje novic o protestih proti vladi, uporabljali pa so ga tudi za širjenje lažnih informacij o domnevnih protestih.

Množični protesti sicer niso tako pogosti na Kubi, ker je večino prebivalcev strah oblasti. Ni namreč nenavadno, da zaprejo protestnika, tudi če je mladoleten, in ga obsodijo na več kot 15 let zapora, pravi Barbičeva. "Kubanci so ustrahovani, ljudje ne gredo na cesto, ker se bojijo, da jih čaka zapor."  Od konca režima Fidela Castra so protestirali le malokrat, nazadnje leta 2022. Šlo je za brutalne proteste in tudi takrat zaradi pomanjkanja hrane in zdravil. Vlada je ukinila internet za dva dni, zaprli pa so skoraj 1000 ljudi. 

Demonstracije so le še en prikaz razočaranja nad kubansko komunistično vlado. Režim se trenutno nahaja na najšibkejši točki v zadnjih desetletjih, poročajo številni inštituti. Režimsko preganjanje disidentov in propadajoče države institucije terjajo visok davek, a represivni vpliv oblasti pušča le malo možnosti za spremembe. Da za spremembe ni veliko možnosti, dokazujejo tudi njihove volitve. Kot pravi Barbičeva, na Kubi ni standardnih volitev kot pri nas. Najprej namreč volijo predsednika četrti, šele nato ta v njihovem imenu voli predsednika države.