Vselej nasmejan in na voljo za pogovor, sploh ko beseda teče o nogometu, njegovi večni ljubezni. Ob redni zaposlitvi v koprskem Slikoplastu je dobil priložnost, da se izkaže tudi v vlogi funkcionarja, kar ga je pripeljalo med najprepoznavnejše nogometne delavce pri nas. Njegova strast do nogometa kljub spoštljivi starosti ne pojenja. Ravno nasprotno, ob zdravem načinu življenja, ki ga goji, se zdi neuničljiva. Življenjska zgodba Štajerca, ki je našel svoj dom in srečo na Primorskem, se bere kot nogometna pravljica srčnega moža, ki ne glede na starost najde nove izzive, naj bo med oljkami ali v solinah.

»Rodil sem se v Halozah, brez staršev pa sem ostal, ko sem bil star šest let in pol. Tako so me vzeli v rejo na kmetiji, kjer sem bil tudi pastir. Hkrati sem obiskoval osnovno šolo, potem pa sem šolanje nadaljeval na železničarski industrijski šoli v Mariboru. Takrat sem občasno hodil na treninge v nogometni klub Železničar. Spoznal sem pozneje priznanega nogometnega sodnika v Jugoslaviji Edvarda Šoštariča, s katerim sva ohranila prijateljske vezi. Toda z nogometom se nisem mogel resneje ukvarjati, saj sem moral poskrbeti za svojo socialno varnost. Tako sem ob popoldnevih hodil na delo z mojstrom, da sem si prislužil denar. Časa za igranje nogometa je tako zmanjkalo, sem pa ves čas zelo pozorno spremljal vse, kar se je dogajalo na nogometni sceni. Po šolanju sem bil dve leti zaposlen v tovarni Borisa Kidriča, med drugim smo delali šest vagonov za sloviti modri vlak tovariša Tita. Potem sem oblekel vojaško uniformo, sodil sem v zadnjo generacijo, ki je vojaški rok služila 24 mesecev. V Bihaču sem bil do leta 1963, takrat pa sem tudi storil veliko napako, zaradi katere me še danes peče vest. Med vojaščino sem namreč spoznal dekle, obljubil sem ji, da bo odšla z mano v Slovenijo in da se bova poročila. Toda na koncu iz tega ni bilo nič, njeni trije bratje pa so takoj prišli za mano v Maribor. Prijazna gospa, pri kateri sem bival, mi je rekla: 'Karlek, iščejo te trije tovariši iz Bosne.' Seveda mi je bilo jasno, koliko je ura in da imam lahko z njimi velike težave. Takoj sem se odločil za selitev, z avtobusom sem se odpravil v Koper, kjer je živel moj brat. Prvega avgusta sem prišel iz vojske, 13. avgusta pa sem že dobil zaposlitev v podjetju Slikoplast in tam ostal vse do upokojitve. Leta 1966 sem se poročil, našel sem, kaj pa drugega, Štajerko s Koga pri Ormožu.«

Sliši se naravnost filmsko. Tudi ljubezen do nogometa se je še poglobila, kajne?

V podjetju sem ustanovil klub malega nogometa, ki je bil takrat vse bolj priljubljen med delavci. Imeli smo zelo močne sindikalne igre, v Kopru smo imeli prave derbije v malem nogometu med Slikoplastom in Tomosom. Naše tekme je spremljalo po več kot 500 ljudi, kar je bilo izjemno. Slikoplast je dobil kar nekaj finalov, bili smo popularni, spremljali so nas tudi ljudje iz obalnih nogometnih klubov. Moj direktor je bil Mirko Čamar, ki je v mlajših letih v domačih Trbovljah igral nogomet. Bil je velik nogometni navdušenec, po zmagah je poskrbel za prave veselice skupaj z navijači. Takrat se je v Kopru začelo oblikovati tisto pristno navijaško ozračje, ki so ga lahko potem doživljali igralci in gledalci na stadionu Bonifika in na gostovanjih nogometašev Kopra. Leta 1978 me je Rajko Krašna vprašal, ali bi prišel v klub. Takoj sem sprejel ponudbo, saj sem od mladih nog sanjal, da bi igral nogomet, pozneje sem si želel, da bi bil moj sin nogometaš, po možnosti jugoslovanski reprezentant. Nič od tega se ni uresničilo, toda pripadnost nogometu ni zamrla, zato sem vlogo funkcionarja sprejel z veliko vnemo. Najprej sem bil tehnični vodja, potem podpredsednik in potem desetletje predsednik Kopra. Na tem mestu moram poudariti, da mi je bila v izjemno pomoč prva žena Marija, ki je živela z nogometom in me nesebično podpirala. Ko sem prihajal s tekem ponoči, sem ji moral za vsakega igralca posebej povedati, kako je igral, prej me ni pustila pri miru. Prav nikoli se nisva prepirala zaradi nogometa, brez njene podpore klub zagotovo ne bi bil tako uspešen. Hodila je na vse domače tekme, zbirala je vse članke iz časopisov. Ko je Koper ob nedeljah igral domače tekme, smo imeli zgodnje kosilo ob 11. uri, jaz sem se potem odpravil na stadion, Marija pa se je s sinom Sandijem in hčerjo Sašo začela po svoje pripravljati na tekmo, uro in pol pred začetkom je že bila na stadionu. To je bil pravi družinski obred, v katerem je neizmerno uživala.

Januarja 1980 ste prevzeli vodenje kluba, ki je potem doživel preporod na vseh ravneh. Kako je vse skupaj potekalo?

Najprej smo se lotili prenove slačilnic in drugih prostorov, ki so bili že dodobra načeti. Razmišljali smo, da moramo najprej zagotoviti dobre razmere za delo, zato smo iskali način, kako bi prenovili še stadion. Takrat je bil za strokovno delo odgovoren Lučjo Pertič, ki je klub povezal z osnovnimi šolami, kjer je bil nogomet močno vpet v šolska športna društva. Tako je bil vse večji priliv mladih igralcev v klub. Hkrati smo se lotili prenove stadiona, pri čemer so nam pomagali navijači s prostovoljnim delom. Opravljenih je bilo 18.000 udarniških ur, vsako popoldne je bilo na stadionu po 50 navijačev. Prvi v Sloveniji smo bili, ki smo kakovostno zelenico pripeljali iz Rume v Srbiji, za to je poskrbela Intereuropa z 22 priklopniki. Dr. Stritar iz Ljubljane, strokovnjak za zelene površine, je govoril, da se je mene treba znebiti, saj da ta trava pri nas ne bo rasla in bo šlo vse v nič. No, izkazalo se je, da ni imel prav. Še več, nekaj let smo imeli najboljšo igralno površino v Sloveniji in širše. Tudi leta 1985, ko smo se uvrstili v drugo zvezno nogometno ligo, kar je bil fantastičen dosežek.

In to na krilih navijačev, ki so bili s svojo predanostjo pravi fenomen v tistih časih.

Bili so neverjetni. To so bili tisti pravi, pristni navijači. Ko smo igrali zadnjo tekmo v gosteh pred uvrstitvijo v drugo ligo, je iz Kopra krenil poseben vlak z navijači, vse je bilo v rumenem. Nihče ni povzročal težav, med njimi ni bilo huliganov, pretepačev ali česa podobnega. Šlo je za športno podporo, za ljubezen do svojega kluba. Je pa res, da smo na prvi drugoligaški tekmi s Splitom v Kopru že slišali prve nacionalistične vzklike, čemur se v kontekstu takratnih političnih dogodkov ni bilo mogoče izogniti. To ni šlo na roko klubu, ki je imel v mestu tudi močno opozicijo tako v politiki kot v drugih športih. Toda nogomet je že imel poseben status med ljudmi in direktorji posameznih podjetij, vse se je dogajalo zelo spontano. Ker smo dobivali izjemen stadion, smo postali tudi kandidati za gostiteljstvo prijateljske tekme olimpijske reprezentance Jugoslavije. Delegacija Nogometne zveze Jugoslavije je nadzorovala dela, nam svetovala, glas o novem stadionu in delu navijačev se je širil po vsej Jugoslaviji in tudi v tujini. Bili smo nekakšen športno-socialni fenomen.

Druga liga je bila velik izziv, v njej ste nastopali zgolj eno sezono.

To je bil velik korak naprej, na vseh ravneh so se povečale zahteve. Ker smo želi simpatije v nogometnem vrhu, so nam ponudili, da nam pri strokovnem delu pomaga Stjepan Bobek, legendarni hrvaški igralec in trener. Ta naj bi bil v oporo Pertiču, ki je bil sprva navdušen nad uglednim svetovalcem, a se je izkazalo, da s figo v žepu. Pertič in drugi trenerji so ga preprosto ignorirali, Bobek je pri nas ostal le nekaj tekem v drugi ligi. Že pred začetkom sodelovanja mi je sicer dejal, da pričakuje nekaj podobnega, saj je slutil, da bodo domači trenerji ljubosumni. Potem se je izgovoril na zdravstvene težave in nas zapustil, kar je bila precej velika sramota. Hkrati je Pertič izsilil izredno skupščino, češ da sem kot predsednik preveč obremenjen, tako da sem dobil dva podpredsednika. V dobri veri sem v to privolil, kmalu pa sta v klubu nastali dve struji, razklanost. Po izpadu iz druge lige so se vsi razbežali, mi pa smo nadaljevali z izključno domačimi igralci in trenerjem Draganom Popadićem, pozneje pa zelo uspešno z Milanom Miklavičem. Leta 1989 sem malce izpregel, predsednik kluba je postal Emil Bandelj, sam sem ostal podpredsednik. Ko je Koper izgubil kvalifikacije za ponovno uvrstitev v drugo ligo proti Bački, so po izidu 1 : 1 v gosteh in porazu doma vsi na stadionu jokali. Navijači so bili razočarani, jezni, letele so kritike, češ da smo prodali tekmo. Tudi sam sem bil tarča zelo hudih obtožb. Lokalna politika je to podpirala, saj smo jim s svojo popularnostjo šli na živce. Sčasoma sem prevzel vajeti predsednika Medobčinske nogometne zveze Kopra, z osamosvojitvijo Slovenije pa sem postal tudi član izvršnega odbora Nogometne zveze Slovenije.

Kar poldrugo desetletje ste bili član slovenske nogometne vlade. Prehodili ste pot od trnja do zvezd, ko je reprezentanca nastopila na euru 2000 in svetovnem prvenstvu 2002.

Za vse nas so bili to novi izzivi, zahtevne naloge, sam sem začel podrobneje spoznavati nove ljudi, okolje. Začela se je nogometna pravljica pod vodstvom legendarnega predsednika Rudija Zavrla. Bil je ključni akter vsega dogajanja. V izvršnem odboru NZS sta vladala prijateljstvo in spoštljivost, vidne vloge so imeli še dr. Marko Ilešič, Tone Frantar, Vlado Šajn in Andrej Pongračič. Zelo dobro smo se razumeli, vedeli smo, kaj hočemo narediti z nogometom, vsi smo imeli isti cilj. Na sestankih sem bil pogosto glasen in oster, nisem varčeval s kritiko, če sem začutil, da nekaj ne gre v pravo smer. Toda vse je ostalo na spoštljivi ravni, vsi smo imeli neizmerno radi nogomet. V 16 letih sem se s temi ljudmi marsikaj naučil, to je bila zame neverjetna življenjska izkušnja.

Kako komentirate današnje vodenje slovenskega nogometa?

Naj bo jasno, da so za nogomet v prvi vrsti odgovorni strokovnjaki, torej trenerji. Trenutno stanje ni dobro, stroka je razklana na dva pola. Eden drugega blatijo, mečejo si polena pod noge, z mladimi se dela slabo. Delo z mladimi selekcijami je zapostavljeno, klubi tega ne negujejo na pravi način. Preveliko vlogo imajo agenti, ki na veliko trgujejo tudi z mladimi fanti. Svoje je naredila še epidemija covida, kar bomo še občutili v bližnji prihodnosti. Sreča je, da je finančno stanje NZS stabilno, saj dobiva izdatna sredstva od Uefe in Fife. Res je tudi, da imajo glavno besedo v naši organizaciji pretežno sodniki, kar ni najbolje. Spoštujem predsednika Radenka Mijatovića in njegovo ekipo, a bi se problemi lahko reševali še bolj učinkovito.

Osemdeseti rojstni dan ste pričakali zdravi in čili, vedrega duha. Kakšen je vaš recept?

Treba je razmišljati pozitivno, negativnih misli se moramo znebiti. Sami moramo skrbeti za zdravje, ne pa se zanašati na zdravnika. Sam moraš biti gospodar svojega telesa. V Dekanih imam stadion zraven doma. Tukaj vsako popoldne tečem bos po mehki travi. V najemu imam nasad 54 oljk, s katerimi se vsako jutro pogovarjam, saj v sebi nimajo prav nič žlehtnobe (smeh). Sosed mi pomaga pri košnji in obrezovanju. Zadnjih devet let hodim v Sečovlje pobirat solni cvet, tam je kljub vročini pozitivne energije na pretek. V tem resnično uživam. Poleti grem tudi vsako jutro plavat v morje, v bistvu se počutim, kot da jih imam 50. Imam mlado ženo, ki je 24 let mlajša od mene, z njo se počutim krasno. Prva žena mi je umrla leta 1993, druga pa leta 1999. Imam dve vnukinji, Tita je stara 15, Clarissa pa 25 let.
 

Sobo za goste krasi kar nekaj portretov Josipa Broza Tita in koledarjev z njegovo podobo. Zakaj?

Dejstvo je, da je bil Tito velika osebnost. Moti me, ker se poskuša zgodovino in njegovo vlogo izkrivljati. Na lastni koži sem že v otroštvu občutil socialno varno državo pod njegovim vodenjem. Ni bilo težav s šolanjem, z zaposlitvijo. V Slikoplastu sem bil več kot 20 let predsednik sindikata, pa sem bil tudi oster do partije, a zaradi tega nisem imel težav s politiko. Spoštujem Tita in njegovo delo. Ne prebavljam tega, kako nekateri vpijejo, da je bil zločinec. Mora biti jasno, da je deloval v določenem obdobju, predstavljal je najboljšo rešitev za večnacionalno skupnost v tistem času. Menim, da je veliko ljudi tega mnenja, zato ni potrebe, da se ga še naprej blati. Ne vem, ali se morda nekateri bojijo, da se po toliko letih vrne socializem ali kaj?