Zdelo se mi je škoda, da Slovenija blejskega strateškega foruma ni organizacijsko bolje izkoristila. Pred blejsko festivalno dvorano je bil namreč parkiran reklamni avtomobil znamke Lexus. Pojma nimam, čigav je ta avto in koliko stane in me niti ne zanima, vendar je bil zame na takšnem dogodku kot edina v nebo vpijoča promocija izredno moteč.
Vsem je jasno, da je v ozadju denar in da je nekdo mastno plačal, da se je ta avto razkazoval na političnem forumu. Ampak to ni Slovenija, to niso naše vrednote, to ni ne naša kultura ne naša posebnost. Raje bi videla tam parkirano blejsko kočijo s konji kot takšno oholo mašino.
Z mojo opazko se strinja tudi madžarski premier Orban, h kateremu se počasi približam, medtem ko na rdeči preprogi čaka na prevoz. Čokati, a prijazno gledajoči madžarski varnostniki sploh ne trenejo, ko pristopim k politiku, ki s svojimi konservativnimi stališči razburja politično javnost. Pohvali prekrasno naravo, ki je okoli nas in pripomni, da ga preseneča odsotnost kakršnihkoli političnih protestnikov, ki se vedno pojavijo, kadar je v tujini. »Saj ne da ni protestnikov,« rečem, »vendar jih ne vidite.« S prstom mu pokažem Blejski otok, kjer se je zjutraj na stopnicah bohotila zastava protestnikov, zdaj pa je ni več. »A proti meni protestirajo?« vpraša Orban navihano v popolni angleščini. »Ne čisto,« odgovorim, »bolj so protesti usmerjeni zoper našega premierja, ki po njihovem ne spoštuje demokracije in človekovih pravic.« Orban se nasmehne in reče: »To imamo tudi doma. Kaj to, da lahko izrazijo svoje mnenje, ni demokracija?«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
