Slovenija glede na število prebivalcev izstopa tudi po številu umorov žensk. Čeprav je relativno varna država, kar zadeva splošno kriminaliteto, je namreč v zadnjih letih opazen porast poskusov umorov in dokončanih umorov v intimnopartnerskih zvezah. Lani jih je bilo 12, so v omenjenem društvu navedli v izjavi ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk.
V društvu so se klicu na pomoč zaradi nasilja na brezplačni 24-urni telefonski številki 080 11 55 lani odzvali več kot 2200-krat, v njihove druge programe pa je bilo vključenih dodatnih 200 žensk in otrok. Samo v programu individualnega svetovanja se je število uporabnic od leta 2018 povečalo za 127 odstotkov.
Kot so poudarili, nasilja nad ženskami ne moremo odpraviti brez odpravljanja neenakosti v družbi, globalna kriza pa je tudi pri nas poglobila stiske žensk, ki so pahnjene v revščino, posledica pa je še bolj skrito nasilje znotraj doma.
Zaradi negotovih ekonomskih razmer, stanovanjske stiske, strahu in drugih kompleksnih vzrokov se ženske, ki živijo v nasilnih intimnopartnerskih zvezah, še težje odločajo za prijavo nasilja in zanje (včasih smrtno) nevarne odhode iz nasilnih zvez. Poleg tega, opozarjajo v društvu, v javnosti še vedno prelagamo krivdo za ostajanje s povzročitelji nasilja na žrtve, nanje valimo tudi odgovornost za neukrepanje ob nasilju, in to kljub temu, da še vedno nimamo dovolj učinkovitih načinov zaščite za varne izhode iz nasilja.
Po navedbah društva je namreč najnevarnejši trenutek za žrtev ravno odhod iz nasilja in takrat je treba učinkoviteje poskrbeti, da se povzročitelj nasilja žrtvi ne bo približal. »Izrek ukrepa prepovedi približevanja ni dovolj, potreben je razmislek o drugih načinih zaščite, morda tudi o elektronskih zapestnicah za nadzor oddaljenosti povzročitelja do žrtve, kot je že praksa v nekaterih evropskih državah,« so izpostavili v Društvu SOS telefon.
Med drugim so opozorili še, da se podcenjuje psihično nasilje. Na matere, ki so zapustile nasilne očete svojih otrok, pa se prelaga breme »pravilne priprave otroka na stik z očetom«, kar po navedbah društva velikokrat pomeni sistemsko legitimiziranje nadaljevanje nadzora in nasilja nad nekdanjo partnerko in otroki, ki nemalokrat stike zaradi preteklega nasilja zavračajo.
Dodali so, da se zanemarja tudi pomen zalezovanja, ki se lahko konča tragično. Nasilje v družini, kjer so največkrat žrtve ženske in otroci, pa se še prevečkrat obravnava kot prekršek, in ne kot kaznivo dejanje, kar daje napačno sporočilo tako storilcu kot tudi žrtvam in okolici, saj zmanjšuje njegov pomen in nasilja aktivno ne ustavlja.
V Društvu SOS telefon sicer ocenjujejo, da smo na področju spolnega nasilja dosegli veliko spremembo razumevanja z modelom, ki sloni na privolitvi, vendar pa so ženske – žrtve posilstev - še vedno žrtve znotraj sistema, kjer so pravice osumljencev velikokrat pred pravicami oškodovank.
Prepričani so, da so za odpravo neenakosti nujni sistemski ukrepi in da »ne smemo spregledati intenziviranih in sistematičnih teženj k retradicionalizaciji in repatriarhalizaciji družbe«.