Sobota, 24. 12. 2022, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju: turni smučar in gorski tekač Luka Kovačič
"Prepričan sem, da bo turnemu smučanju dejstvo, da je postalo olimpijski šport, dvignilo vrednost."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,98
10
Luka Kovačič je najbolj izkušen član slovenske reprezentance v tekmovalnem turnem smučanju. Za olimpijske igre v Cortini/Milanu leta 2026, kjer bo turno smučanje doživelo olimpijski krst, ima visoke ambicije.
"Če te šele novica, da je tvoj šport sprejet med olimpijske športe, premakne do te mere, da začneš garati, potem si zamudil že vse vlake in je železniška postaja prazna. Tako žal je," pravi Luka Kovačič, najbolj izkušen član slovenske reprezentance v tekmovalnem turnem smučanju, ki bo storil vse, da bo eden od 24 turnih smučarjev, ki bodo v Milanu (Cortini) leta 2026 dobili priložnost za boj za zgodovinski prvi komplet olimpijskih medalj v turnem smučanju. "Je pa ta novica vsekakor zelo pomembna zaradi finančne plati," se zaveda 26-letni Gorenjec, ki ga slovenska javnost pozna predvsem kot gorskega tekača in serijskega zmagovalca teka na planiško velikanko in jurišanja s ponyjem na Vršič.
S Kovačičem smo se pogovarjali na Veliki planini, kjer je v okviru novinarske konference Planinske zveze Slovenije predstavil zakonitosti turnega smučanja.
Na prihodnjih zimskih olimpijskih igrah v Cortini in Milanu leta 2026 se bodo za olimpijske medalje prvič pomerili turni smučarji in smučarke. V posebni športni panogi, ki združuje elemente planinstva, teka na smučeh, turnega in alpskega smučanja, naj bi podelili pet kompletov medalj, v sprintu in na daljši posamični preizkušnji, kjer se bo pomerilo po 24 tekmovalk in prav toliko tekmovalcev, ter v mešani štafeti (en moški in ena ženska).
Med olimpijce se bo poskušal prebiti tudi zadnji gost Sobotnega intervjuja v tem letu Luka Kovačič, vaditelj turnega smučanja in najbolj izkušen član slovenske reprezentance v tekmovalnem turnem smučanju, ki deluje pod okriljem Planinske zveze.
Kovačič je petkratni zmagovalec teka na planiško velikanko (Red Bull 400).
27-letnega Kovačiča je širša javnost sicer spoznala v drugih športih. Kot gorskega tekača, ki je v koronskem letu 2020 v rekordnem času, v manj kot 14 urah, tekel čez pet najvišjih slovenskih vrhov (Triglav, Jalovec, Mangart, Visoki Rokav in Škrlatico), ki serijsko zmaguje na peklenski tekaški preizkušnji Red Bull 400 v Planici (gre za tekmovanje, na kateri udeleženci skušajo najhitreje premagati 200 višinskih metrov ter 400-metrsko progo, speljano po doskočišču letalnice), in ki že skoraj rutinsko zbira skalpe tudi na atraktivni kolesarski dirki Goni Pony. Mimogrede, njegov rekord z legendarnim kolesom pony na prelaz Vršič znaša 39 minut in 39 sekund.
S Kovačičem smo se pogovarjali o pomenu sprejema turnega smučanja v družino olimpijskih športov, nevarnostih in lepotah tega športa, ki je v obdobju epidemije covid-19 med Slovenci doživel pravi bum in še marsičem.
Luka, ali še vedno velja, da ste tisti, ki na Triglav priteče v poldrugi uri, Vršič pa na ponyju doseže v manj kot 40 minutah?
Glede ponija in Vršiča to še vedno velja, glede Triglava pa imam zdaj že nove načrte. Za prihodnje leto načrtujem vzpon na Triglav s Krme in nazaj do Krme v manj kot dveh urah in 22 minutah. To sem načrtoval že letos, pa mi je covid prekrižal načrte. Naj to počaka do prihodnjega leta.
Z Lauro Šimenc sta aktualna rekorderja vzpona na Vršič na ponyju. Rekorda sta oba dosegla leta 2020, in sicer Šimenčeva 45:48, Kovačič pa 39:39.
Kako pomembna je bila za vas informacija, da je turno smučanje postalo olimpijski šport? Koliko je to spremenilo vaše načrte oz. vas še bolj okrepilo v prepričanju, da vztrajate na tej poti? Se vam zdi, da bodo olimpijske igre leta 2026 v Cortini in Milanu hitro tu, ali je še več kot dovolj časa za pripravo?
Po eni strani se zdi, da je časa še dovolj, po drugi strani pa je dejstvo, da so olimpijske igre že skoraj tukaj in da so olimpijski cikli vedno prekratki. Olimpijski cikel v resnici traja vse življenje, uspeh pa ni plod garanja samo leta, dveh ali treh, ampak precej daljšega časovnega obdobja.
Vem, da imam podlago, na kateri lahko gradim, in da lahko, če bom nadaljeval na tej poti, osvojim tudi olimpijsko medaljo. Tega se zavedam in v to sem trenutno prepričan.
Kar zadeva novice, da je bilo turno smučanje sprejeto med olimpijske športe, to ni v ničemer spremenilo mojega tekmovalnega naboja, češ, zdaj pa bom začel res delati, ker sem trdo delal že prej. Menim, da če te šele novica, da je tvoj šport sprejet med olimpijske, premakne do te mere, da začneš garati, potem si zamudil že vse vlake in je železniška postaja prazna. Tako žal je.
"Kar zadeva novice, da je bilo turno smučanje sprejeto med olimpijske športe, to ni v ničemer spremenilo mojega tekmovalnega naboja, češ, zdaj pa bom začel res delati, ker sem trdo delal že prej."
Je pa novica, da je turno smučanje postalo olimpijski šport, vsekakor zelo pomembna zaradi finančne plati. Slovenski šport je strukturno, kar je po eni strani prav, po drugi pa ne, zastavljen tako, da nekateri športi izpadejo iz kroga finančne pomoči.
Tako pač je, nemogoče je postaviti sistem, v katerem bi bili vsi športi deležni enake obravnave. Dejstvo pa je, da se, ko šport postane olimpijski, njegova obravnava spremeni.
V smislu finančne podpore, možnosti zaposlitve v javnih službah?
Da. Sam se zagotovo zdaj ne bom aktiviral v smislu, da bi oral ledino turnega smučanja in se spraševal, kako bomo finančni del rešili sistemsko in pristopili do morebitnih javnih služb, mi je pa po drugi strani motivacija, da je to mogoče.
Če se lahko s športom ukvarjaš poklicno, je zame nekaj najlepšega, kar lahko počneš. Ni lepšega, kot je to, da opravljaš službo, ki te veseli. Turni smučarji bomo zdaj zagotovo lažje pristopili do nekega finančnega vira in se predstavili, da prihajamo iz olimpijskega športa. Morda bo marsikdo šele zdaj priznal, da je turno smučanje pravi šport.
Prepričan sem, da bo turnemu smučanju dejstvo, da je postalo olimpijski šport, dvignilo vrednost. Podobno, kot se je to zgodilo s športnim plezanjem. Mislim, da bo s približevanjem olimpijskih iger učinek na turno smučanje podoben, kot je bil na športno plezanje.
Kako je z vašim statusom profesionalnega športnika? Morate poleg treningov še vedno hoditi v službo? Ko sva nazadnje govorila, ste delali v športni trgovini.
To se počasi spreminja, šport mi trenutno predstavlja polovičen delovni čas, tako glede časovne komponente kot financ, preostali del pa si zaslužim z delom, ki ga opravljam v marketingu in s planinskim vodništvom.
"Prepričan sem, da bo turnemu smučanju dejstvo, da je postalo olimpijski šport, dvignilo vrednost. Podobno, kot se je to zgodilo s športnim plezanjem."
Kar pa zadeva zaposlitve v javni upravi, na primer, so pri turnem smučanju zdaj enaki pogoji kot pri biatlonu in smučarskih tekih. Za pridobitev mednarodnega razreda se moraš na tekmi svetovnega pokala uvrstiti v prvo tretjino nastopajočih oz. do 17., 18. mesta, medtem ko pri športu, ki ni olimpijski, šteje samo naslov svetovnega prvaka!
Mogoče je smiselno razmišljati o tem, da bi javne službe raje podprle tiste, ki so šele na poti do takega uspeha. Ker če ne znaš vnovčiti dejstva, da si svetovni prvak, bi se bilo treba vprašati kaj drugega. Pa ne želim biti nesramen do kogarkoli, ker vem, da so finančni viri različnih športov zelo različni, se mi pa zdi pomembno, da bi obstajala možnost financiranja mladih perspektivnih športnikov, še posebej okoli 20. leta starosti. Mladi namreč v času osamosvajanja res potrebujejo podporo.
Sam mislim, da če do 30. leta nisi dosegel rezultatskega uspeha, pa ne želim biti do nikogar nesramen, ampak če sam do 30. leta ne bom dosegel rezultatov, ki jih želim doseči, potem se je treba realno ozreti na položaj in si priznati, da je mogoče čas za konec kariere in to, da se posvetiš čemu drugemu. To je moja vizija, ki ji bom zagotovo sledil.
Turno smučanje pogosto povezujemo z nevarnostmi v gorah, še posebej s snežnimi plazovi. Predvidevam, da pri tekmovalnem turnem smučanju teh nevarnosti ni, ali pač?
Tekme v turnem smučanju potekajo zunaj smučišča, a na nadzorovanem območju, kar pomeni, da se tam zagotovo ne bo zgodilo nič smrtno nevarnega. Je pa po drugi strani res, da če želiš trenirati turno smučanje, potem se gibaš po terenih, kjer ni nujno varno. Ravno zato je toliko pomembneje, da veš, kaj je varno in kaj nevarno.
Sam pogosto rečem, da je razlika med varno in nevarno ter zahtevno in nezahtevno. Zahtevno se nanaša na to, koliko ima kdo znanja – mogoče je za nekoga strm klanec zahteven, za drugega pa ne, medtem ko se nevarnost nanaša na plazovino in je enako nevarna za nekoga, ki nič ne zna, in za nekoga, ki ima ogromno znanja in izkušenj.
Turno smučanje je šport, ki se dogaja v naravi in zahteva ogromno znanja, po drugi strani pa ponuja ogromno lepega, tako kot na primer gorski tek.
"Če treniraš na smučišču, potem ne potrebuješ posebne priprave, če pa se odpraviš na turno smuko zunaj smučišč, je to povsem druga zgodba."
Kaj vse je treba preveriti, preden se odpravimo na turno smuko?
Zagotovo je zelo pomembna priprava. Če treniraš na smučišču, potem ne potrebuješ posebne priprave. Vzameš puhasto jakno, da se na vrhu oblečeš, in je to to. Če pa se odpraviš na turno smuko zunaj smučišč, je to povsem druga zgodba. Takrat je treba spremljati plazovne biltene, vreme, veter in je to enako, kot če greš na turo. Je pa dejstvo, da lahko vedno najdeš varno turo za turno smuko.
Ste se med turno smuko že kdaj znašli v nevarnosti?
K sreči ne, lahko pa se zgodi jutri. Vsakemu.
Kako je z navduševanjem mladih za turno smučanje? Ali obstajajo načrti, da bi se mladim, na primer v šoli v naravi, predstavil tudi ta del smučanja?
Da, to se že odvija v okviru projekta Šolar na turne smuči. Vse šole, vsi krožki ste dobrodošli na predstavitev.
Šole, ki jih zanima učenje turne smuke, se lahko obrnejo na Planinsko zvezo Slovenije (turno smučanje spada pod okrilje PZS, op. a.), ki je ravno v ta namen, torej za popularizacijo turnega in tekmovalnega smučanja, priskrbela opremo, ki jo otroci lahko brezplačno preizkusijo.
Če ima kdo od mladih interes za turno smučanje, se mu za začetek opremo lahko tudi posodi, da vidi, ali mu to ustreza.
Kdaj ste se vi navdušili nad turnim smučanjem? Do zdaj smo vas spremljali kot kolesarja, še bolj pa kot gorskega tekača.
S turnim smučanjem sem se začel ukvarjati okoli leta 2015, 2016, približno v istem času kot z gorskim tekom. Turno smučanje je zame najbolj logična dopolnitev zimskega ukvarjanja z gorništvom.
Leta 2020 je v rekordnem času, v manj kot 14 urah, tekel čez pet najvišjih slovenskih vrhov (Triglav, Jalovec, Mangart, Visoki Rokav in Škrlatico).
Kako ozaveščeni ste, kar zadeva nevarnosti, ki v določenih razmerah prežijo na turnega smučarja in gornika?
Zelo, tudi v družbi spadam med tiste, ki so previdnejši. Smučanja z vrhov se lotim samo takrat, ko je to varno.
Kje ste si nabrali izkušnje, znanja?
Kot otrok sem z družino pogosto hodil v gore. Starša sta me učila, da so hribi super, a je pomembno, da se jih lotiš na pameten in odgovoren način. Temu skušam slediti tudi zdaj.
Moja vizija je, da bi čim več mladih navdušil nad hribi in naravo, da spoznajo, da je to super dejavnost, s katero se lahko ukvarjaš, ampak na varen način. Do tega pa prideš z učenjem in nabiranjem izkušenj.
Zato sem se tudi lotil izobraževanja za mednarodnega planinskega vodnika, da ljudem pokažem, kako lep in varen način gibanja je gibanje v gorah.
Občasno mi kdo očita, da se grem ekstreme, da sem na primer smučal v času, ko je snežilo, in podobno. Morda res, a se zavedam, da imam za ture, ki se jih lotevam, dovolj predhodnega znanja.
Tudi glede plezanja in letnega hitrega gorništva mi kdaj kdo očita, ker to počnem v športnih copatih … Sam mislim, da je to pravilno, če imaš dovolj znanja in izkušenj in se zavedaš vsega, kar te čaka. Ko si enkrat temu dorasel, se to lahko greš. Mislim, da je to varen način gibanja v gorah.
Sicer pa se zelo rad ukvarjam s športom in se pri tem ne peham za rekordi, zato da bi bil najhitrejši, me je pa vedno zanimalo, kako hitro je določen vzpon mogoče premagati. To je bilo vedno moje vodilo.
Kar zadeva nabiranje znanja, imam to srečo, da sem obkrožen z ljudmi, ki se ukvarjajo s podobnimi dejavnostmi, kot se sam, in sem veliko znanja pridobil tudi od njih. Skušal sem se izobraziti tudi z gradivi in drugimi dostopnimi materiali. To seveda ne gre čez noč, ampak gre za proces, ki traja več let.
Ko to nadgradiš s prakso in vsakodnevnimi izkušnjami, rasteš, seveda pa moraš pri tem biti odgovoren do sebe in vedeti, kdaj si osvojil eno stopničko, in kdaj je čas, da stopiš stopnico višje.
Ne moreš na primer danes na Šmarno goro, jutri pa že na Triglav, ampak moraš svoje znanje in izkušnje nabirati postopoma. Pomembno je, da ne preskakuješ stopničk.
Šport ni pravljica, ogromno je odpovedovanja in sprejemanja kompromisov. Kako daleč ste pripravljeni iti v želji po izpolnitvi športnih ciljev?
Seveda nekje v podzavesti tli želja po olimpijski medalji, ampak če pot do olimpijske medalje ne bo prava, če se na tej poti ne bom počutil udobno, se za tem ne bom gnal. Nisem pripravljen sprejeti poti, ki mi ne bo všeč.
Dokler pa je ta pot taka, da na njej uživam in ji lahko sledim, bom vztrajal in jo skušal usmeriti proti olimpijski medalji.
Sledil bom svoji poti, ne bom se ji podredil tako, da bom zaradi nje spreminjal svoj življenjski slog. Morda se to čudno sliši, ampak delam tiste stvari, ki me veselijo, medtem ko tistih stvari, ki jih ne maram, ne počnem.
Treningi so težki, ampak težko v resnici postane šele takrat, ko ti zmanjka motivacije. Dokler motivacija bo, ne vidim nobenih ovir, da jim ne bi sledili tudi dobri rezultati.
"Nekje v podzavesti tli želja po olimpijski medalji, ampak če pot do olimpijske medalje ne bo prava, če se na tej poti ne bom počutil udobno, se za tem ne bom gnal. Nisem pripravljen sprejeti poti, ki mi ne bo všeč."
Koliko vlagate v svoje telo, skrbite za to, da vsako leto več dobi nazaj?
Pri turni smuki mi gre na roke to, da je v gibanje vključeno celotno telo. Sam nisem navdušenec nad notranjimi aktivnostmi, statičnimi vadbami in podobno, ampak grem vsak dan na trening na prosto. Mislim, da kar precej vlagam v življenjski slog. Ne pretiravam, ampak vse počnem z zdravo mero.
Hrana? Sledite kakšnemu posebnemu prehranskemu režimu?
Jem zdravo, ne sledim pa nobenim dietam. Če ješ z zdravo mero, tudi burger ali čokolada ne škodita. Bolj škodi to, da stalno paziš na to, kaj zaužiješ, in si še zaradi tega dodatno pod stresom.
Kako pristopate do psihološke priprave?
Imam precej sreče, da sem take vrste človek, da mi stvari niti ne povzročajo stresa. Ne tekmovanja ne šport. Našel sem neki svoj način. Nisem posebno nervozen, dobro spim – imam kar srečo. Čutim samo pozitiven stres.
Spadate med tiste, ki so na tekmah boljši kot na treningih?
Definitivno. Moj čas med tekmo in treningom variira za 15 odstotkov. Ko enkrat stojim na startni črti, to pomeni, da sem se odločil za tekmo in to z razlogom. In takrat grem na vso moč. Poleg tega imam vodilo, da po tekmi nikoli ne rečem, da nekaj ni šlo. V tistem trenutku sem bil pripravljen najbolje. Če nekaj ni šlo, to pomeni, da sem se slabo pripravil. Ni izgovorov.
Tekma je za vse enaka in zmaga tisti, ki se najbolje pripravi. Na tekmi je enostavno: Pokaži, kaj znaš. Seveda po tekmi opravim analizo in skušam razumeti, zakaj je šlo kaj narobe, zato da vem, kaj bom naredil naslednjič in bom samo še boljši.
Kdo vam sestavlja treninge? Imate trenerja ali ste sam svoj trener?
Trenerja sem imel v preteklosti, zdaj pa skupaj soustvarjava treninge, saj to bolj ustreza mojemu življenjskemu slogu, ki je precej dinamičen.
Mislim, da je dober trener tisti, ki te posluša in trening prilagodi življenjskemu slogu. Ker če se zgodi obratno, da torej ves življenjski slog prilagodiš treningu, je lahko, še posebej če imaš družino, to precej stresno in vsi trpijo, to pa vemo, da za glavo ni ravno najbolje.
Luka Kovačič s partnerko Urško, sinom Maksom in štirinožnim prijateljem Skyjem.
Kako potekajo tekme v turnem smučanju?
Tekme svetovnega pokala se začnejo konec novembra in trajajo do konca aprila. Tekmujemo v treh disciplinah, v sprintu, posamično in vertikalu oz. teku v vzponu. Na olimpijskih igrah leta 2026 bosta na sporedu sprint in posamično ter mešana štafeta.
Kaj je vaša paradna disciplina?
Najboljši sem v tekmi v vzponu in v individualni preizkušnji, medtem ko v sprintu za zdaj žal nisem konkurenčen. Šport je zrasel do te mere, da znotraj njega prihaja do velike specializacije, zato se je treba odločiti, v katero smer se boš podal.
Na prvi letošnji tekmi v posamični disciplini v italijanskem Ponte di Legno ste osvojili 40. mesto. Kako ste zadovoljni z uvrstitvijo? Česa vas je naučila uvodna tekma v sezono?
Z uvrstitvijo moram biti zadovoljen, nisem veliko zaostal do recimo trideseterice oz. dvajseterice, kamor za zdaj v individualni preizkušnji v mednarodni konkurenci lahko posežem. V ospredju so razumljivo alpski narodi, saj ogromno štejejo pogoji za trening v zgodnji jeseni, ko pri naš še 'cvetijo trobentice', ampak skozi sezono vedno nadoknadim vsaj del tega manjka iz jesenskega dela sezone, tako da računam na to, da bom tudi letos skozi sezono napredoval.
Tekma je bila dober pokazatelj moje trenutne pripravljenosti, na razdalji mi tempo ni padal, manjka pa mi tiste poskočnosti in eksplozivnosti za stik z najboljšimi. Razlike niso velike, v slabi uri tekme se mesta delijo skoraj po sekundah.
Na startni listi prve letošnje tekme so razumljivo večinoma turni smučarji iz alpskih držav. Kakšna so pravila za uvrstitev na olimpijske igre? Pri športnem plezanju na primer velja pravilo dveh tekmovalcev iz posamezne države, pri judu zgolj enega. Kako je s tem pri turnem smučanju?
Za zdaj še ni uradnih pogojev za kvalifikacije za olimpijske igre, vendar bo število mest zagotovo zelo omejeno, na posamezno državo pa skoraj zagotovo le dve mesti, podobno kot pri športnem plezanju.
Preberite še:
10