KOMENTAR: V nogometu se še vedno dogajajo čudeži

Dve strani torej. Otroci, ki brcajo žogo po vsem svetu, nosijo že od malega drese Messija, Ronalda in drugih, če le pridejo do njih, in sanjajo, da bodo nekoč na njihovem mestu. Pa očetje in mame, ki vse življenje navijajo za svoj klub.

Enkrat samkrat sem bila na tekmi v Barceloni na Camp Nouu, na navadni ligaški tekmi. Barcelona je takrat 'natolkla' Almerio s pet proti nič.

Stadion je bil skoraj poln, okrog 80 oziroma 90 tisoč ljudi. V vrsti za mano je komentirala in navijala razširjena družina, dedi, babi, oči in mami, vsak z napol spečim otrokom v naročju – in takih družin je bilo veliko.

"Nogomet je čudovit šport ... Vedno je v njem to vznemirjenje, ko vidiš nekoga narediti nekaj, kar lahko naredi le trikrat ali štirikrat na tekmo, če imaš srečo, ali pa sploh ne, če te sreče ni. Ljubim njegov ritem, odsotnost formule zanj; ljubim to, kako lahko majhni igralci uničijo velike, česar v drugih kontaktnih športih ni, in všeč mi je, da ni nujno, da bo najboljše moštvo tudi zmagalo. In fizična pripravljenost ... In to, kako se združita moč in inteligenca." Prosti prevod samo enega izmed izlivov ljubezni do nogometa britanskega pisatelja Nicka Hornbya iz njegove knjige Nogometna vročica.

 "Vse, kar vem o morali in dolžnostih, dolgujem nogometu." To so besede Alberta Camusa, Nobelovega nagrajenca za literaturo, ki je nogomet igral tudi sam. Njegov sodobnik, pisatelj in filozof Jean-Paul Sartre, je nogomet označil za 'metaforo življenja'. Režiser Pier Paolo Pasolini je zapisal: "Nogomet je poslednji misterij našega časa. Je globok obred, četudi je beg. Medtem ko so drugi misteriji, celo maša, v zatonu, je nogomet edini, ki ostaja. Nogomet je spektakel, ki nadomešča teater."

O nogometu kot religiozni izkušnji piše tudi slovenski pisatelj Marjan Rožanc: "Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna."

Veliki perujski pisatelj Mario Vargas Llosa, tudi Nobelovec, je razmišljal:

"Šport je za tiste, ki v njem uživajo, ljubezen do forme, spektakel, ki ne preide fizičnega, čutnost, instantno čustvo; spektakel, ki – v nasprotju s knjigo ali dramo – komajda pusti sled v spominu in ne obogati ali osiromaši znanja. V tem je njegova privlačnost: je vznemirljiv in prazen. To je razlog, zakaj lahko inteligentni in neinteligentni, kulturni in nekulturni ljudje enakovredno uživajo v nogometu."

"Zato prosim, bodite strpni do ljudi, ki športni dogodek opisujemo kot najboljši v svojem življenju. Ne primanjkuje nam domišljije, nimamo žalostnih in brezplodnih življenj; gre samo za to, da je vsakdanje življenje nekoliko bolj bledo in dolgočasno in vsebuje precej manj možnosti za nepričakovan delirij," je dejal Nick Hornby. 

Nogomet  je že dolgo tudi stvar prestiža. Že dejstvo, da je predsednik Angleške nogometne zveze član britanske kraljeve družine, princ William, pove veliko.

Je modni šport – ve se, za kateri klub navijajo svetovni zvezdniki in zvezdnice. Največja zvezda košarke LeBron James in James Bond Daniel Craig navijata za Liverpool, za Arsenal Spike Lee, Jay Z, Kevin Costner in Idris Elba, za Tottenham Jude Law, Adele, Justin Bieber in Bill Gates za Barcelono. So tudi takšni, ki navijajo za Manchester City, denimo brata Galagher iz Oasis in tako naprej.

Nedavne nogometne dogodke so urgentno komentirali voditelji največjih evropskih držav. Vsi so bili proti. Najodločnejši je bil britanski premier Boris Johnson, sicer velik zagovornik pohlepa in služenja denarja za vsako ceno.

Superliga je res nesimpatična zamisel, in pa seveda tudi glavni sponzor, JP Morgan, ki je verjetno eden izmed najbolj pokvarjenih, pohlepnih in brezobzirnih predstavnikov neoliberalnega kapitalizma, finančna pošast, ki bo brez milosti, z lažmi in prevarami, če bo treba, pobrala zadnje prihranke ubogim vdovam, zgaranim rudarjem in družinam z majhnimi otroki ter si hkrati izplačevala stomilijonske bonuse.  In nobenega zagotovila ni, da bi se pri Superligi držali dogovorov. Na to je recimo opozoril igralec Barcelone Gerard Pique, ki  ve, kako gredo te stvari, saj je eden izmed najuspešnejših poslovnežev med nogometaši.

Toda ob tem ne smemo pozabiti, da je tudi brez Superlige nogomet že zdavnaj postal ogromen posel, v katerem že tako ali tako prevladuje nekaj najbogatejših klubov, ostali pa bolj kot ne asistirajo. Bogati klubi, v katerih je kapital z vsega sveta, tekmujejo skoraj kot Rusa v tistem vicu, ko se srečata na Azurni obali in reče prvi: "Imaš enako srajco kot jaz, kje pa si jo kupil?" Nagovorjeni ponosno odgovori: "Tamle, čez cesto, stala je tisoč evrov". Prvi ga prezirljivo pogleda in reče: "Kakšna zguba si, jaz sem jo dobil za dva tisoč." Kdor zapravi bolj astronomsko vsoto za katero izmed nogometnih zvezd, ki potem igra ali pa ne igra po pričakovanjih, je na koncu zmagovalec.

Mladi fantje pridejo iz različnih okolij in če so res talentirani, jih že zgodaj opazijo skavti, kmalu dobijo ponudbe, kar naenkrat jih vsi obmetavajo z milijoni.

Pred leti se je vrtela menda precej avtentična nadaljevanka o ženah nogometašev. Eden izmed likov, izkušena lepotica, očara enega izmed teh novopečenih zvezdnikov z milijoni, še včeraj mulca s ceste. Ko mu pove, da je najela stanovanje za 10 tisoč funtov, on samo debelo požre in reče, da je to kar veliko za mesečno najemnino, ona pa ga popravi, da je to seveda tedenska najemnina.

Kje je kakšna kapica, kje so meje pri plačah, transferjih? Nenazadnje to poznajo velika tekmovanja, ki so sicer narejena tako, kot bi delovala Superliga, na primer košarkarska liga NBA.

Res pa je tudi, da je kljub vsemu denarju in razkošno plačanim zvezdnikom trenutno v verjetno najmočnejši ligi na svetu, angleški Premier ligi, na drugem mestu lestvice Leicester – moštvo, ki nima niti ogromno denarja niti zvezdnikov in za katero večina nikoli ne bi slišala, če ne bi pred leti v Premier ligi celo fenomenalno zmagalo. Nekateri celo trdijo, da gre za enega izmed največjih športnih čudežev nasploh.

In to so te lepote in misteriji igre, ki so jih tako dobro opisovali pisatelji in filozofi, in to je tisto, za kar se borijo navijači, ki jim trdno stoji ob strani Evropska nogometna zveza.

Da se ohrani vsaj vtis – tudi to je v današnjem svetu nekaj – da je nogomet še vedno lahko strast, ljubezen, znanost, mojstrstvo in zvestoba, ne pa samo posel in denar.