Prvi polet
Razširila je najprej levo in nato desno perutničko. Potem je pomahala z obema hkrati. Dvakrat. Nato pa se je kljub vsemu potuhnila nazaj v gnezdo in se odločila, da bo počakala mamo. Lastovičke so bile pripravljene na prvi polet. Pa vendar so tako neodločno pristopale k robu gnezda in nato gledale levo in desno, navzdol … v brezno! In daleč naprej proti širnemu morju! Joj, mama! Svet je prevelik!
Mama pa je stala na polici mojega okna in nekaj žvrgolela. Prepričana sem bila, da jim govori: »Da, svet je velik, a čudovit! Samo naprej, močno z obema perutničkama! Gremo skupaj in pokazala vam bom, kaj vse je tam zunaj, koliko prečudovitih borovcev je tukaj okoli nas, kako vznemirljivo je leteti nad razpenjenimi valovi, kako čudoviti so nebo, sonce, veter!«
Pomikala se je po polici, kot da bi jim puščala prostor, da bi lahko takoj pristale, če jim prvič ne bi uspelo poleteti. Tu in tam je naredila krog in se vrnila, kot da bi jim kazala, kako se to počne. Vsakič, ko je poletela mimo gnezda, so vse tri črne glavice na široko odpirale kljunčke, saj so pričakovale hrano. A mama jim je ni prinesla, kajti napočil je čas, da si začnejo tudi same iskati žuželke in črvičke …
Predstavljala sem si strah, ki je napolnil mala bitjeca. Kaj nas čaka? Vsi ti ljudje pod našim gnezdom govorijo samo o nekakšnih težavah! Ne razumemo, kaj pomeni »vojna«, tudi ne, kaj je »inflacija«, »virus« pa bi lahko bil nekaj, kar je mogoče pojesti?
Zdaj se je tudi oče spustil na okvir vrat. Bil je glasen, odločen in avtoritativen. Gremo, otroci! Pustite ljudi, oni samo govorijo, nato pa tudi sami uživajo v vsem tem. Videl sem jih, kako plavajo, okušajo dobro vino, prisluškoval sem jim, ko so šepetali, kako jim je lepo …
Vrrr, sem zaslišala, ko se je prva spustila sestra. Čiv čiv, greeeemo! In sta se spustila še druga dva. »Srečno!« sem jim zaželela, medtem ko se je izpod njihovih razširjenih kril širilo čisto veselje do življenja!
