Črepinje so lahko tudi zdravilne
Ko v velikem objektu na Vilharjevi ulici, ki deluje kot industrijska hala, vstopim v skoraj nov atelje, kamor se je preselila letos, takoj začutim kreativni zanos. Prostor je poln premišljenih detajlov. Na steni visijo nenavadne instalacije, povsod so čudovite vaze, skulpture same po sebi. Na policah zagledam cel set krožnikov. Več sto krožnikov v pastelnih barvah je namenjenih za restavracijo v daljnem Kairu, pojasni Hana Karim, še nekaj drugih, bolj barvitih, pa na naročnike še čaka. Razstavljeni so na dveh velikih mizah. Majhni, srednje veliki in veliki, nekateri so tako veliki, da jih bodo novi lastniki verjetno uporabljali kot pladnje. Tu so skodelice, v katerih lahko postrežemo tudi juho. Vsestranske sklede za solate. Oči begajo sem in tja in se vedno znova ustavljajo na keramiki in zelenih rastlinah, ki dajejo prostoru dodatno življenje.
Kot pojasni simpatična in karizmatična sogovornica, želi, da je njen studio lep, urejen, da so v njem lepe stvari. Poleg njenih del v njem najdemo tudi umetnine njenih staršev, prijateljev, vajenk … Pravi, da v tem času, odkar se je preselila v precej večji studio od prejšnjega, ki ima veliko naravne svetlobe, še ni povsem odkrila, kaj vse ponuja. Prizna, da prostor vpliva na njeno ustvarjanje. Pa ne le prostor, tudi mesto, kraj, kjer ustvarja.
Ko se je iz Ajdovščine preselila v Ljubljano, je postala precej bolj kreativna. V domačem kraju je namreč ustvarjala v družinskem studiu, ki je bil kar v njihovi domači hiši. Zato je bila meja med prostim in delovnim časom bolj zamegljena. Četudi je velika prednost, da imaš atelje v hiši, se ji zdi dobro, da gre zdaj od doma, ko se odpravi v studio, v službo, v drug prostor in interier, ki je samo njen in kjer lahko ustvarja. Mlada umetnica pravi, da je bil trenutek, ko je dojela, da ima svoj lastni studio, ključen za njeno kariero in ustvarjanje. »Dobila sem prostor, v katerem sem lahko sama. Ali pa z vajenko, pomočnico. Imam neko varno zavetje, v katerem sama razporejam s prostorom, s časom in se lahko povsem posvetim samo ustvarjalnosti,« razloži in doda, da je pa tudi res, da je bilo v Ajdovščini bolj mirno, z manj motilci, ki lahko zmotijo njen proces dela. Vendar ima raje utrip Ljubljane, je mestni človek in ves čas si je želela živeti v velikem mestu. Pred covidom je načrtovala, da se bo preselila v London. Potem pa se je raje njen partner od tam preselil v Slovenijo. »Zdaj vidim, da mogoče sploh ni pomembno, kje živim, kje ustvarjam, saj shema z družbenimi omrežji omogoča, da si lahko kjerkoli. Poleg tega bi imela v Londonu, zaradi brexita, verjetno težave z izvozom, vsaka stranka pa bi morala plačati višjo ceno dostave, kar ni nezanemarljivo.« Vedno je negotova in v skrbeh, saj nikoli ne ve, ali bo tako občutljiva materija, kot je keramika, preživela dolgo pot brez poškodb. Hana Karim prizna, da je keramika čudovita učiteljica, uči jo potrpežljivosti in sprejemanja.
Hana Karim
Letnik 1988. Umetnica, oblikovalka keramike, prepoznavna po krožnikih in skledah v živih barvah. Na ljubljanski pedagoški fakulteti je končala likovno pedagogiko, diplomirala iz kiparstva, keramike oziroma miniaturne skulpture. Njeno življenje je že od malega prepleteno z umetnostjo. Rojena umetnikoma, Slovenki in Kurdu iz Erbila, je v Ajdovščini preživljala multikulturno otroštvo, prepojeno z estetiko, umetniki, umetninami. Očetove korenine in dela so zanjo navdih, od njega si je izposodila barvno paleto, pri delu črpa tudi z Bližnjega vzhoda. Tja trenutno, poleg Amerike, proda največ izdelkov. Starši so jo naučili, da če hoče od umetnosti živeti, je treba trdo delati. Začela je z nakitom, potem pa strast in izraznost našla v uporabni keramiki. To materijo ji je predstavila in jo zanjo navdušila mama. Njena keramika je organska. Keramika jo iz dneva v dan uči potrpežljivosti, pa tudi tega, da je vse minljivo in da pretirana navezanost na stvari ni smiselna – ker lahko na koncu od nje ostanejo samo črepinje.
»Keramika me iz dneva v dan uči tudi tega, da se nikoli ne smeš na neko stvar pretirano navezati, saj se lahko v trenutku uniči, razbije. Ne glede na to, kako rad imaš neki objekt, in ne glede na to, koliko časa si porabil za njegovo izdelavo, ga mogoče čaka bridki konec. Zaradi tehnične napake ali pa nerodnosti. To je dobra lekcija za življenje. Včasih se preveč obremenjujemo s tem, da nekaj izgubimo. Sama sem se navadila in vedno lažje sprejemam takšne pripetljaje. Črepinje so zdravilne.« Poleg tega je prepričana, da je pri keramiki in glini tako, da se – kot v življenju nasploh – nikoli ne nehaš učiti in vedno znova odkrivaš nove tehnike in prijeme. Vznemirjena je vsakokrat, ko bo odpre peč, kajti ne more z gotovostjo vedeti, kaj je »nastalo«. Barve so denimo povsem drugačne. »Niso primerljive s tistimi na paletah, vsakič znova je presenečenje. Vedno sem zelo navdušena in vznemirjena, ko pridem v studio in vem, da me čaka polna peč izdelkov, ki jih bom videla prvič oziroma ki bodo drugačni kot prej.« Proces od začetne kepe gline do končnega izdelka traja okoli deset tednov. Zahteva, kot že rečeno, veliko potrpežljivosti in časa. Ampak da bi se izognila napakam, zaradi katerih se izdelek lahko razbije ali poškoduje, je treba upoštevati vse korake.
»Najprej zgnetem glino, jo razvaljam, potem pa jo počasi sušim. Počasno sušenje mi omogoča, da oblikujem krivine, da oblikujem krožnik z zaobljenim robom, ki ga obdrži med sušenjem. Omogoča tudi, da se izognem uvijanju izdelka – kar je večkrat problem, saj se lahko zgodi, da krožniki nimajo ravnega dna. Sušenje zahteva kar nekaj časa. Ko se glina popolnoma posuši, gre v peč za keramiko (kjer se peče na zelo visoki temperaturi, do 1500 stopinj Celzija) in tam ostane dan in pol, saj se mora počasi žgati in počasi ohlajati – izdelki ne smejo biti izpostavljeni prevelikim temperaturnim šokom. Ko je prvo žganje končano, izdelek še pobarvam, potem pa gre ponovno v peč na višjo temperaturo. Spet se počasi žge in ohlaja. Postopek je dolgotrajen, a drugače ne gre,« pojasni umetnica.
Njene barve, ki jih je podzavestno »ukradla«, no, si jih izposodila od očeta, so modra, zelena, peščena ter živi, vibrantni odtenki. Prav modra in zelena sta ljudem večinoma najljubši, pravi. In k sreči tudi njej. Na njeni mizi je ob našem prihodu izstopal le en krožnik, pravzaprav pladenj v rdeči barvi. Kako pomembno je, iz kakšnega krožnika jemo? Navsezadnje so krožniki, četudi so zelo lepi sami po sebi, narejeni za to, da jih uporabljamo.
»Vprašanje, kako se hrana obnaša na kakšnem krožniku, je temeljno. Zagotovo gredo ene barve bolje z drugimi, na primer tiste, ki so v harmoniji, kot zelena in modra. Ne bi pa bila vesela, če bi jedla iz močno rdečega krožnika. Tisti, ki ga vidite na mizi, je pladenj, nanj bi se denimo lepo podale zelene hruške, ne predstavljam pa si, da bi iz njega jedla pašto.« Pravi, da so to sicer precej inertne stvari, ki jih čutimo sami – nekomu prija nekaj, drugemu kaj drugega. Pri svojem delu nikoli ne uporablja vijolične, ker je ne prenese, poleg tega se ji zdi, da jo je težko kombinirati z barvami različne hrane. Rada pa vpleta nežno rožnate odtenke, ki so všeč mnogim, čeprav je tudi ta barva netipična za kuhinjo.
Ljubi hrano in je velika hedonistka. Kadar gre v restavracijo (z mnogimi tudi sodeluje, saj je naredila krožnike zanje), jo zelo zanima prezentacija. Zato ima dosti opravka z ljudmi, ki se ukvarjajo s hrano – kuharji, ljubitelji hrane, food blogerji ... Najraje ima bližnjevzhodno kuhinjo, zato prijateljem, ki jih povabi na večerjo, velikokrat postreže jedi, ki se lahko jejo z roko. Skrivnost je v majhnih grižljajih. »Tako imaš lahko na mizi veliko krožnikov. Ta urejeni kaos mi je res blizu – različne oblike in barve. Humus, falafel, solate, vse to je zelo fotogenično.« Fotografiranje je zanjo kot slikanje; rada svoje izdelke zlaga skupaj, jih kombinira in ustvarja privlačne fotografije, ki jih potem objavlja na družbenih omrežjih.
Koliko pa ima doma svojih krožnikov? Set posode si je naredila prav s tem namenom, kar je, kot pravi, kar velik dosežek. Ima pa doma cel kup krožnikov z napako, ki jih sicer ne more prodati, pove v smehu. »Ko pridejo prijatelji na večerjo, je smešno, ko vidijo razbito keramiko, tako da, ja, kovačeva kobila je zagotovo vedno bosa.« Kot dodaja, pa ima doma izdelke tudi zato, da jih testira: pomiva – tudi v pomivalnem stroju, preizkuša, katero hrano je bolje jesti iz določene oblike, je boljše, da so krožniki manjši, večji, nižji? Tako tudi ve, kaj delati v prihodnje, kaj se bolje obnese. »Nespametno bi bilo, da svojih krožnikov ne bi uporabljala.«
Čeprav živimo v hipnem svetu in smo vajeni vse dobiti »takoj«, stranke s tem, da na izdelke čakajo kar nekaj časa, saj je proces izdelave dolgotrajen. Kupce ima z vsega sveta. »Ljudje so potrpežljivi, saj kar kupujejo, ni nekaj, kar bodo imeli le nekaj let, ampak za zmeraj. To so stvari, na katere je vredno počakati.«
Ne želi si, da njeni izdelki končajo v vitrini in se na njih nabira prah. Da so v uporabi le ob posebnih priložnostih. »Razumem, da imamo vsi ljudje v sebi neki vzgib in da se nam zdi, da ročno izdelane stvari niso za vsak dan, ampak ta keramika je žgana na visoki temperaturi in je navadno precej bolj odporna od tiste iz množične proizvodnje.« In kako skrbeti za njeno keramiko? Če ima seveda kdo voljo in čas, priporoča pomivanje na roke, sicer pa jo lahko brez problema damo v stroj – nenazadnje imajo s tem izkušnje mnoge restavracije, ki uporabljajo njene izdelke. Všeč ji je, ko ji stranke pošljejo fotografije izdelkov in povedo, da najljubše kose uporabljajo vsak dan.
Čeprav živimo v hipnem svetu in smo vajeni vse dobiti »takoj«, pravi, stranke v večini nimajo težav s tem, da na izdelke čakajo kar nekaj časa, saj je proces izdelave dolgotrajen. Dovolj povedno je že to, da ima kupce z vsega sveta. »Ljudje so potrpežljivi, saj kar kupujejo, ni nekaj, kar bodo imeli le nekaj let, ampak za zmeraj. To so stvari, na katere je vredno počakati.«
Če so družbena omrežja, ki so se razmahnila prav v času, ko se je začela s keramiko resneje ukvarjati, blagoslov, ker dosežejo res veliko ljudi, so včasih tudi »prekletstvo«. Ker ves čas gledamo fotografije, podobe, izdelke drugih, se to naseli v nas in lahko začnemo nezavedno kopirati druge. Kako se temu izogniti in ostati unikaten?
Odgovarja, da se zaveda teh pasti, vendar po drugi strani meni, da so vsake roke drugačne in vsakdo dela malce drugače. »Tudi če moja pomočnica naredi kopijo mojega predmeta, bo izpadel drugače. Prav tako ima vsak oblikovalec svojo zgodbo, do katere pride in ki jo piše počasi. In prav ta zgodba je temeljna in določa avtentičnost nekega izdelka. Moja zgodba me je pripeljala do tega, kar počnem: od tega, da sem pri očetu gledala barve, raziskovala oblike, do tega, da verjetno brez maminega vpliva ne bi nikoli sploh dobro spoznala gline.« Potem je začela počasi ustvarjati, najprej nakit … »To je zelo počasen, a iskren vzgib, ki me je pripeljal do tukaj, kjer sem zdaj. Ta zgodba se piše z vsakim krožnikom, z vsako skledo. Če nekdo išče bližnjice in začne čez noč uporabljati neko tujo zgodbo, se po mojem hitro prepozna, da je šarlatan. Zato menim, da je bistveno, da šele ko poskusiš vse tehnike, poznaš teorijo in prakso, končno najdeš svoj iskreni izraz. Vsak slikar, četudi se ukvarja z abstraktno umetnostjo, mora znati narisati akt. Tudi sama sem na začetku poskusila delati z vretenom, pa sem kmalu ugotovila, da to ni zame. Da so oblike preveč okrogle, preveč simetrične. S to simetrijo, ki me je utesnjevala, nisem mogla shajati, saj nisem imela takšne palete možnosti, kot jih imam danes.« Svoje znanje sicer že vrsto let predaja drugim, pripravlja namreč dobro obiskane delavnice. Povpraševanje je konstantno; ugotovila je, da se ljudje vračajo k prvinskosti, k ročnim delom, da radi pobegnejo stran od zaslonov v svet, kjer se vse upočasni. Kar nekaj njenih učencev je že začelo ustvarjati svojo keramiko.
Kako to, da se je njeno ustvarjanje začelo prav z nakitom? Že zelo zgodaj, pri kakšnih desetih letih, je izdelovala različne ogrlice, zapestnice, koralde ... »Mogoče je fascinacija z nakitom povezana z očetovim kulturnim izročilom. Ljudje z Bližnjega vzhoda imajo zelo radi nakit. Spominjam se, ko so me na enem od obiskov v njegovi rojstni deželi tetice okrancljale s tem nakitom. Takrat sem bila tako srečna. Od nekdaj sem imela rada ženstvene stvari. In nakit je zagotovo ena od njih.« Njen je bil avantgarden, na meji nosljivega, igrala se je z oblikami in materijo – keramiko, ki za nakit ni najbolj enostavna. Na fakulteti je začela bolj razmišljati o nakitu in izdelovanju, a ko danes pogleda nazaj, je bil modus operandi zelo podoben kot ta pri uporabni keramiki. »Minimalizem, izčiščene oblike, organske, včasih žive barve. V resnici si nakit in lončenina, poleg same gline, delita tudi to stran.« Danes svojega nakita ne nosi več, shranjenih ima še nekaj kosov, tu in tam sliši, da nekateri njene izdelke še uporabljajo. Da je njen nakit inspiracija za celotno podobo.
Kot prizna sogovornica, žal trenutno z nakitom ne čuti več iste povezave, kot jo je včasih. Še vedno pa ga ima rada in hiše ne zapusti brez uhanov. Četudi nakita ne ustvarja več, ne ve, kam jo bo pot peljala naprej, morda pa nekoč spet tja, kjer je začela.
