Aleša Dular Vovko: Podoba mlade znanstvenice - Vse se da, če se hoče

8.4.2024 | 14:40

Petintridesetletna Aleša Dular Vovko je farmacevtka z doktoratom iz biomedicine. (Foto: osebni arhiv)

Aleša Dular Vovko - petintridesetletna farmacevtka z doktoratom iz biomedicine se lahko pohvali s tremi objavami v mednarodnih znanstvenih revijah s področja farmacije, dve sodita v sam vrh znanstvenih revij.

Je dobitnica velike Krkine nagrade, v službi pa je vodja področja v farmacevtskem razvoju. Je tudi žena in mama štiriinpolletnega Vita ter dveinpolletnega Nika. Očarana je nad naravo, zato ji je delo na domači njivi v veselje in sprostitev. Hkrati je očarana nad New Yorkom, kar se prav tako opazi v njihovi hiši. »Vse se da, če se hoče,« je njeno življenjsko vodilo, ki ga vsakodnevno udejanja.

Obiskali smo jo na domu blizu Novega mesta. Iz dnevne sobe imajo pogled na travnik, na drugi strani potoka se pogosto pasejo sosedovi konji. Mož je otroka odpeljal na angleščino, Aleša pa je na mizo postavila domač sok, domačo marmelado, kompot in osvežujočo tortico; mimogrede sem si zapisala njen recept. Kuha vsak dan, ob vikendih pa so veseli maminega povabila na skupno kosilo. Toda pogovor ni tekel o  gospodinjstvu, temveč o njenem znanstvenem delu. Pravi, da se ji najboljše ideje porodijo v pogovoru s sodelavci, prebiranju znanstvene literature, pogosto pa tudi takrat, ko ni zatopljena v raziskovalno delo, denimo na sprehodu v naravi ali med delom na vrtu.

Privilegij podružnične šole

Študij farmacije ni bil njena edina izbira, v mislih je imela tudi pravo – po zgledu sestre, s katero sta zelo povezani, kot otrok pa si je želela imeti hotel za živali. »Izhajam iz družine, kjer prevladuje družboslovje – sestra in oče sta čista družboslovca, mama pa je ekonomistka, iz veselja do domače kmetije je vzporedno študirala tudi agronomijo. Zemlja nam veliko pomeni in vsi radi delamo na njej.« Prve štiri razrede osnovne šole sta s sestro hodili na domačo podružnično šolo, kar je po Alešinem mnenju privilegij. »Bili smo tesno povezani, kot velika družina; dvakrat na leto smo naredili predstavo in izdali glasilo, v to so bili vključeni vsi učenci. Učili smo se v naravi in iz nje, kar danes imenujejo 'gozdna pedagogika', delovali smo medgeneracijsko. Sami plusi, bi rekla, in še vedno je tako. Ko je letos moja nečakinja končala 1. razred, sem se na zaključni prireditvi od ganjenosti kar zjokala. Veseli me, da sta tudi moja dva sinova v vrtcu, ki deluje ob tej šoli.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,   št. 14., 2. april, 2024.

Lidija Jež