Energija glasbene distance

Koncert Kraljevega filharmoničnega orkestra iz Londona je v programskem pogledu stavil na najbolj zatrdelo utečen program, v katerem smo poslušali same »bestsellerje«, med katerimi je šlo prvenstvo »najsodobnejšega« simfoniji Prokofjeva, stari več kot stoletje. V takšni »muzejski« zasnovi stopajo v ospredje glasbeniki kot interpreti, kot oživljevalci in poživljevalci starih – mestoma tudi večnih – glasbenih resnic. Nepresihajoči utrip in tudi humor, ki leži v vzpostavljanju distance do modela (najbrž Haydna), zaznamuje Klasično simfonijo Prokofjeva, ki prav s svojo neobremenjeno izraznostjo spretno maskira, da je še kako tehnično zahtevna. Taktirka Vasilija Petrenka, ki smo ga pri nas že spoznali kot izstopajočega dirigenta, je orkester prek številnih čeri (beri: zoprnih godalnih hitrih pasaž) vodila hudomušno, raznoliko in utripajoče. Petrenkova nezadržna eleganca, poročena s stalno željo po prepajanju gradiva z življenjsko krvjo je bujno utripala in iskala najrazličnejše poudarke – od drznih sforzatov do izdatne agogike (gavota).