Življenje "navadne" delavke

Sramotna plača, psihično nasilje: "Takega delovnega mesta ne privoščim niti svojemu sovražniku"

Marija Šelek / Jana
24. 10. 2022, 05.20
Deli članek:

»Nič takega nisem dosegla v življenju, sem pa vseeno človek, ki je nekaj naredil – preživel. Če bi želela izvedeti kaj več o delu v fabriki v današnjem času, zaradi katerega sem na bolniški, rada povem. Nimam družine, zato me ni strah,« se je name obrnila znanka, zaščitili smo jo z izmišljenim imenom Romana, drugo pa z imenom Tamara.

sta
Fotografija je simbolična.

Kakšno je življenje navadne delavke v Sloveniji leta 2022? Sramotna plača, psihično maltretiranje in za zdravje slabi delovni pogoji. Romana je stara 42 let, ima opravljeno triletno poklicno šolo, šest let je delala v gostinstvu, a tam ni več zdržala. »Ko si zelo mlad, še gre, potem pa, posebej za žensko, postane težko. Odšla bi še prej, če bi delodajalec zame našel zamenjavo, a sem mu ustregla in še nekaj časa delala. Nato sem šla v tovarno. Šla bi kamorkoli, samo da grem iz gostinstva.«

Zdaj je za njo že 15 let dela v tovarni v manjšem kraju na Štajerskem. Gre za veliko podjetje, ki ga je pred leti prevzel tuji lastnik. Na začetku se je v tovarni moralo vse svetiti, do potankosti so poskrbeli za varnost, zdaj pa ni niti sledu o idealu iz preteklosti. »Imamo občutek, kot da podjetje nekako pripravljajo na propad, kot bi ga kdo hotel spraviti ob dobro ime. Res je čudno, še tisti, ki v njem delajo 40 let, pravijo, da še nikoli ni bilo tako slabo.«

Težko delo prenesem, psihičnega pritiska ne

Na delo se je že davno navadila. »Res je fizično naporno, a zmorem in se ne pritožujem. Psihični pritisk pa je nekaj povsem drugega. Sploh se ne zavedajo, kaj nam počnejo. Razlagajo nam minuse, slabe rezultate in nas obremenjujejo s številkami, kot da smo za to mi odgovorni. Delavci smo v tovarni, da delamo, s pridobivanjem poslov in drugim pa naj se ukvarjajo drugi. Smo mi krivi, da smo v minusu?! Sama sem brez družine, zato me ne skrbi pretirano, da bom izgubila delo, a v podjetju so lahko cele družine, oba zakonca, celo starejši otroci ... Naj navedem samo petkov sestanek z delavci, ko so nam povedali, da ni dela, vendar so nam ob tem zagotovili, da odpuščali ne bodo, saj vedo, kako težko je dobiti delovno silo. Potem pridemo v ponedeljek v službo in 30 ljudi čakajo listi za podpis sporazumne odpovedi in premestitev v drugo podjetje. Ne verjamem, da v petek na sestanku za tak potek dogodkov niso vedeli! Zakaj niso bili fer in nam tega že takrat odkrito povedali? Vsakemu je jasno, da so bile pogodbe spisane že v petek ali celo prej.«

Ne zmorem več

Taki za zunanjega opazovalca na prvi pogled nedolžni dogodki se samo nabirajo in stopnjujejo ter vnašajo nemir med zaposlene. Romana se je na bolniško pravzaprav zatekla, umaknila. »Skrbi me, da bom izbruhnila in komu kaj preveč povedala, da ne bom več zmogla biti tiho. Ne vem, kako naj vam to povem – ko veš, da ti lažejo v obraz, je hudo. Domov pridem v takšnem psihičnem stanju … Ob tem pa vem, da sem šele na polovici svoje delovne dobe. Kako bom zmogla takšno stanje še nadaljnjih 15 let?! Nikoli mi ni bilo vseeno za službo, zdaj pa sem se znašla povsem na koncu z voljo, ko mi je že vseeno, če me odpustijo. Nekaj bom že našla – če ne, bom šla pa za negovalko v Avstrijo.«

Če je bilo veliko dela, je delala v turnusu: dva dni zjutraj, dva dni popoldne, dva dni nočne, sledita dva prosta dneva. Ampak v resnici je prvi prosti dan namenjen spanju, saj se zjutraj šele vrneš z nočne. Pa se je delo v turnusu vsaj poznalo pri višji plači? Nikakor. Nikoli ni prilezla na 1.100 evrov neto plače. »Spomnim se, da sem pred petimi leti delala tri izmene, delala sem turnus, in za to dobila natanko en evro več!« Po nočni izmeni seveda celo dopoldne spiš, ampak to se ne more primerjati s šestimi urami nočnega spanja. »Tisti teden, ko sem delala ponoči, me ni bilo. Kot da nisem obstajala. Vsaj jaz sem to tako doživljala. Na šihtu delaš, ampak doma te praktično ni.«

Otročje maltretiranje z usodnimi posledicam

Enotedenskemu nočnemu delu je sledil teden, ko je delala popoldne. »Moj ritem je bil tako že dodobra zmešan in pogosto vso noč nisem zatisnila očesa. Ko se je sosed z avtom peljal na jutranji šiht, jaz pa nisem odspala še niti minute, so se mi kar solze ulile, saj sem vedela, da je ura že pol sedmih.« Nato je začela zaradi zdravstvenih težav delati samo v dveh izmenah, torej zjutraj in popoldne, sčasoma pa je po zdravniškem nasvetu presedlala samo na jutranjo izmeno.

Profimedia
Fotografija je simbolična.

»Temu sem se sprva upirala, češ da ni tako hudo, saj so drugi še bolj ubogi, a zdaj vidim, da sem bila neumna. Že prej bi morala poslušati zdravnika. Ker sem se namreč zlomila zaradi maltretiranja delovodje. Da vam opišem en tak dogodek: popoldne sem prišla na šiht in nisem imela materiala za delo. Ko sem vprašala, kdo naj bi ga pripeljal, sem izvedela, da moj delovodja. Odvrnil mi je, naj grem sama ponj, tega pa ne smem, saj nimam izpita za viličarja. Potem pa mi je zabrusil, da mi bo že on šel po material, ampak da me potem slučajno ne bi videl na pavzi. To je tako … otročje. Najprej sem se še nekako delala močno, nato pa so me oblile solze. Pristopil je obratovodja in me tolažil, češ da delovodja ni tako mislil. Ja, seveda ni – tebi ne more nič, ker si nad njim, mene pa lahko maltretira in še službo lahko izgubim zaradi njega. Ker ima moč nad menoj.«

Delavska plačna nesorazmerja

Pa se ji je le enoizmensko delo poznalo na plači? »Ko sem začela delati v dveh izmenah, sem dobila le 50 evrov manj, ko pa samo zjutraj, se mi ne pozna na plači prav nič. Dobim 950 evrov neto za delo v eni izmeni. Po eni strani sem finančno res v krizi, sem pa ponosna, da imam 340 evrov posojila za stanovanje, ki bo čez šest let moje! Prejšnji mesec sem po plačilu vseh položnic ostala samo še z 222 evri. To je grozno, ampak jaz nimam otrok in bom nekako zmogla – pa še ati mi pomaga. Za tiste, ki imajo morda tri otroke, pa me boli, ker ne vem, kako zmorejo. Ni fer, kar se dogaja.«

Njen delovodja je že psihično povsem dotolkel tudi sodelavko, sodelavec pa je zaradi njega pustil službo. »Ko sem ga pozneje srečala, je dejansko postal drug človek. Če ga ne bi poznala od prej, ne bi mogla verjeti, kaj naredi tak šiht s človekom. Vse skupaj je tako otročje, že smešno. Recimo, ko so nas preverjali, ali nosimo na delavskem avtobusu maske in tudi povsod drugod, je zasliševal sodelavko o tem, kaj se je dogajalo na avtobusu. Ker od nje ni slišal, kar je hotel, ji je za naslednji dan kazensko odredil delo na zahtevnejšem stroju. Pa je rekla v redu, torej ni pokazala šibkosti, zato si je premislil in zaukazal: ne, kar takoj boš šla tja. Starejša delavka, tik pred upokojitvijo, ki je trdnejšega značaja kot jaz, se je prav tako zlomila v solzah. Kmalu je tudi ona pristala na bolniški.«

Dobrih šefov se znebijo

Pa se ne zgodi nič, delovodja pustoši naprej, točno ve, na koga se lahko spravi, koga lahko sesuje, pripoveduje Romana. »Prišla sem do točke, ko moram nekaj spremeniti, ker je na tem delovnem mestu škoda mojega zdravja. Zavedam pa se, da take razmere niso samo pri nas. Če bi bila toliko pogumna, da bi mu povedala nazaj, kar mu gre, in se postavila zase, bi najbrž bilo v redu, lahko bi šla v nov dan. Pa nisem taka, mene odnosi notranje razžirajo, vlačim jih domov, s tem obremenjujem očeta … Sprašujem se, kako lahko tako razsute razvaline funkcionirajo kot starši otrok? Sámo delo je v redu, četudi je fizično, samo da ne bi bilo maltretiranja, zafrkavanja v glavo. Da bi lahko bila človek.«

Niso vsi delovodje takšni, tudi Romana je izkusila pravičnega, ki se je zavzel zanje. »Pri koronskem dodatku, 200 evrih, so nam zaradi vikendov in praznika hoteli odtegniti 18 evrov, pa se je takratni delovodja potegnil za nas in nam ta denar izboril.« S tem je pri vodstvu padel v nemilost in zato pozneje dal odpoved. »Tistih, ki so do delavcev dobri, se hitro znebijo.«

Tudi za delo v proizvodnji sem potrebovala zveze

Visokošolsko izobražena 40-letna Tamara nikakor ni mogla dobiti službe, primerne za svojo izobrazbo in profil, čeprav je na mnogih razpisih za delovno mesto v javni upravi tudi med 200 prijavljenimi prišla med dva najboljša. »Vsaj pred šestimi leti je bilo tako, da so vedno že imeli vnaprej izbranega kandidata. To mi je bilo jasno že iz poteka razgovora. Pozneje, ko je bilo za mano že mnogo takih razgovorov, sem jim kar sama rekla, naj mi odkrito povedo, ali imajo že izbranega kandidata, da ne tratimo časa drug drugemu in se pretvarjamo.«

Za delo v tovarni pa je bila preveč izobražena in tam nad takimi niso navdušeni, saj menijo, da bodo delali zdrahe. Pred šestimi leti je tudi za delo v tovarni v avtomobilski industriji morala imeti zveze. Zanjo je posredovala prijateljica. »Sedaj je situacija povsem drugačna – zaposlujejo praktično vsakogar, tudi tiste, ki ne znajo niti tri stavke slovensko. Ko enkrat prideš v tovarno, si misliš, da boš lahko glede na izobrazbo in sposobnosti sčasoma napredoval, pa je treba tudi za to imeti – zveze.« Vsaj tako je bilo v podjetju s tisoč zaposlenimi, kjer je delala do nedavna. Pred slabim mesecem je namreč našla boljšo službo v drugem kraju.

Šikaniranje na vsakem koraku

Je pa v preteklih letih dodobra spoznala delo v proizvodnji. »Navadne delavce se na vse mogoče načine šikanira. Dopust je skoraj nemogoče dobiti, nadure je skoraj nemogoče koristiti takrat, ko bi to potreboval, ampak le takrat, ko ti to odredijo. Delo je fizično zelo naporno, delaš v prahu, ropotu, po zraku letijo karbonski delci, ki so hujši od azbesta. Gre za umazano proizvodnjo, ki je v Nemčiji pred organi za varstvo pri delu niso mogli zagovarjati, pri nas pa je šla skozi. Seveda, ko pa so prišli naši 'strokovnjaki' za varstvo pri delu k nam v tovarno merit hrup med pavzo za malico, ko so bili stroji ugasnjeni,« se grenko posmehne Tamara. Tudi prah je bil merjen takrat – seveda je bilo vse v mejah normale.

»Pozimi je strašno mrzlo, poleti pa neznosna vročina (kaj je to klima?). Predstavljajte si stavbo z jeklenimi stebri, beton, za streho pa pločevina – nikjer nobene izolacije. Delala sem pri 38 in 40 stopinjah, jaz pa še za stiskalnico, ko ob vsakokratnem odprtju vate butne 185 stopinj. Domov sem hodila tako utrujena ... Ampak ustrezno temperaturo so prišli preverjat na deževen dan. Resno! To opazuješ in si misliš: kaj za vraga se pri nas dogaja? Strokovnjaku za varstvo pri delu sem rekla, ali imajo res srce to narediti. Njegov odgovor: takšno je naročilo z vrha.«

Plače? Obup

Njena osnovna plača je bila 820 evrov bruto, torej ji je država krila razliko do minimalne bruto plače, ki je 1074 bruto. »Ampak dodatek za nočno in popoldansko delo, dodatek na delovno dobo in vsi prispevki pa se obračunajo od 820 bruto. Če sem šla na bolniško, sem dobila 574 neto plače. Vsi izigravajo sistem, če se le da.«

Profimedia
Fotografija je simbolična.

Nenehno je iskala nove priložnosti, novo službo, ker ni želela delati v takem okolju. Ko sem ji rekla, da je najbrž vesela, da se je rešila proizvodne hale, je odgovorila: »Da sem vesela, to je premil izraz. Kako naj vam povem … To je okolje, kjer so zaposleni ljudje z najnižjo izobrazbo. Dogajajo se nizkotnosti, razumni in argumentirani pogovori so nemogoči. Ko sem bila veliko pozneje vodja izmene, je bilo delavcem treba razlagati vse nekako po ovinkih – nenehno so med delavci neke zdrahe. Vedeti pa je treba, da v interesu šefov ni, da bi se delavci med sabo razumeli in držali skupaj. Tem bolj so sprti, lažje vodje manipulirajo z njimi. Da, to se dela načrtno. Če skupina delavcev drži skupaj, se bodo ukazu po delovni soboti uprli. Ali pa se bomo dogovorili, da bomo to soboto delali, ne pristanemo pa na delovne naslednje tri. Če je kolektiv med sabo sprt, so taki dogovori nemogoči.«

Pred službo sem se mentalno izklopila

Četudi so delali v soboto, niso imeli višje plače, nagrajeni so bili le z viškom ur, ki pa jih niso mogli koristiti po svojih željah. Če bi jim plačali nadure, bi vsi delali. Ampak to se nikoli ni zgodilo. »Če tega ne doživiš, si sploh ne moreš predstavljati. Tako da sem se pred službo mentalno izklopila, samo tako sem lahko naredila svoje in šla.«

Ker je pravno podkovana, je vedela, da delovodje ravnajo v nasprotju z zakonodajo, ko delavcem odredijo celotedensko delo v jutranji izmeni, vključno s sobotnim delom, nato pa sledi nočna izmena – že v nedeljo zvečer. »To pomeni, da nisi imel v dveh tednih niti enega prostega dneva. To je kršitev zakonodaje, zato sem šefu jasno povedala, naj se odloči, ali pridem delat v soboto zjutraj ali v nedeljo zvečer.«

Za tak »upor« je seveda dobila svoje plačilo v maltretiranju (kazenske nočne, neodobritev menjave termina zaradi obiska pri zobozdravniku ...), vendar v šestih letih ni niti enkrat delala v soboto in nedeljo skupaj. »Šefi v proizvodnji imajo večinoma triletno poklicno ali samo osnovno šolo, tam pa so nastavljeni zato, da narod 'jebejo v glavo'. Ne znam lepše povedati. Po prvem dnevu v proizvodnji sem se razjokala – tega ne moreš zdržat', sem si mislila, do takrat sem bila vajena le lepih odnosov. Ja, to je gotovo težka izkušnja. Če kaj, sem dobila trdo kožo in neprecenljive izkušnje.«

Imela je beležko in si vanjo vestno zapisovala delovne ure ter ugotovila, da delodajalec ni tako vesten. »Za vsak drek sem tekla v kadrovsko službo in jih opozorila na napake. Povedala sem jim, da bom to počela tako dolgo, dokler ne bo vse tako, kot mora biti. In uspelo mi je, da so mi potem sčasoma vse stvari 'štimale'.«

Njena moč je bilo znanje

Zavedala se je svojih pravic, poznala zakonodajo, in ko to ugotovijo, te ne preskušajo več. »Poglejte primer 27. aprila, to je državni praznik. Pride šef in nam reče, da moramo na praznik delati. Dejala sem mu, da je to državni praznik in da lahko pridem delat, če se s tem izrecno strinjam, saj ne delam v nujni infrastrukturi. Tista avtomobilska letvica pač ni nekaj nujnega, kajne? Pa mi zagrozi, da bom dobila 'plavega'. Ne, ne bom, ker vem, kakšen je zakon, citirala sem mu člen. Kaj takega! Če bi delala na državni praznik, ne bi dobila višjega plačila, pa bi ga morala, ampak bi mi to šteli kot navadni delovni dan. Samo jaz in sodelavka, ki mi je zelo zaupala, nisva podpisali. In nisva imeli nikakršnih problemov.« So ji po taki izkušnji preostali sodelavci sledili, ji začeli zaupati? »Ne. Vedela sem, da mi bo enkrat uspelo priti ven, večina pa se zaveda, da nimajo prav veliko drugih možnosti. Gre večinoma za starejše ženske, stare okoli 50 let, te so mi pravile: ti si še mlada, me pa bomo že potrpele.«

Danes bi zaposlili vsakogar

Izrazit obrat na trgu delovne sile, vsaj v tovarni, kjer je delala Tamara, se je zgodil letos. Lani decembra so jih zaradi korone veliko odpustili, letošnjega aprila in maja pa se je začelo brutalno zaposlovanje – ne samo v avtomobilski industriji, temveč povsod v proizvodnji, vsi iščejo delavce. »Klicali so me iz zaposlitvene agencije, preko katere sem se takrat zaposlila v tovarni, in mi dejali, da iščejo delavce v različnih tovarnah na mojem koncu. Dejala sem: gospa, samo tole vam bom rekla – niti svojemu najhujšemu sovražniku ne privoščim dela v tej proizvodni hali, kaj šele prijatelju, znancu ali sorodniku. Ne kličite me več.«