Prevladuje mnenje, da v procesu tranzicijske pravičnost, ni (bilo) narejeno kaj dosti. Kaj je bilo vendar postorjeno?
Neverjetno je, kako malo pozornosti slovenske znanosti in novinarstvo posvečajo procesom tranzicijske pravičnosti. Pa gre tako za milijarde evrov kot za ambiciozne poskuse Republike Slovenije, da bi se razbremenila bremen zločinske zgodovine. Prvo je dejstvo, da je država vsem, ki so sodelovali v partizanskem gibanju in stalinistični revoluciji, ohranila rentni sistem, ki je bil vzpostavljen v drugi Jugoslaviji. Nepregledna mreža privilegijev je stala slovenske davkoplačevalce verjetno nekaj milijard evrov, izplačevani so bili deset in deset tisoč osebam, nekaterim še dandanes.
Za žrtve stalinistične in titoistične revolucije je Republika Slovenija sprejela vrsto ukrepov. Denacionalizacija z okoli 40.000 vlogami in v vrednosti nekaj milijard evrov je bila največji ukrep. Manj pregledna so izplačila odškodnin za nekaj tisoč razveljavljenih sodb v političnih sodnih procesih. Mizerne pa so odškodnine po Zakonu o popravi krivic, saj je bilo za več kot 35.000 pozitivno rešenih vlog izplačanih le nekaj nad sto milijonov evrov.
Tako so kljub temu, da titoistični zločinci niso prišli pred sodišče, deset in desettisoči žrtev titoizma le dočakali neko priznanje Republike Slovenije za storjene krivice, čeprav v velikih nesorazmerjih in po zelo različnih postopkih. Predvsem pa lahko rečemo, da politika ni izrabila možnosti pridobivanja volilnega telesa z zagovarjanjem pravic žrtev titoizma.
Zakaj zakon o popravi krivic lahko upravičeno štejemo med vidnejše uspehe s področja sprave in poprave krivic, ko je zapisano v vabilo na okroglo mizo ob 25. obletnici zakona? Nekateri menijo, da je bil prezrt.
Če ne bi bilo pokojnega predsednika komisije Janeza Lukača in nekaterih drugih prizadevnih članov komisije ter podpore ministra Lovra Šturma v času prve Janševe vlade, bi verjetno do uresničevanja zakona ne bi prišlo niti v taki meri kot se je to zgodilo. Zelo pomembno pa je, da so bili zbrani izjemni dokazi tako o množičnih umorih kot tudi o kolektivnem kaznovanju družin umorjenih pa tudi o drugih oblikah množičnega in hudega kršenja človekovih pravic v titoizmu.
Število vloženih zahtev po tem zakonu ni veliko glede na število žrtev komunističnega nasilja. Kaj je razlog za to? Vi sami ste spodbujali žrtve, naj vstopijo v javnost …
Že to, da je vloge možno oddati samo na komisiji v Ljubljani, zmanjšuje domet zakona. Mnoge žrtve za pravice po tem zakonu še dandanes ne vedo. Prav tako so mnoge žrtve že umrle, mnoge pa se iz različnih vzrokov ne odločajo, da bi vložile zahtevke.
Zelo dobro poznate arhiv komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Ga uporabljajo tudi zgodovinarji?
Pionirske raziskave je opravil dr. Milko Mikola. Sam sem na arhivu komisije gradil svoj doktorat (objavljen v knjigi Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo; titoizem – poraz nasilja) in nekaj drugih del, raziskovalo ga je še nekaj kolegov/ic. Toda gre za zakladnico pričevanj in dokumentov, ki bo trajno omogočala preučevanje temne strani meseca.
Kdaj lahko pričakujemo izkop vsaj posmrtnih ostankov vsaj 1500 žrtev iz jame pod Macesnovo gorico? Tri leta je že mimo, odkar ste se do njih dokopali.
Trenutno potekajo dela po geološkem varnostnem načrtu, tako da se bo lahko izkop posmrtnih ostankov žrtev začel v letu 2022, brž ko bo mogoče.