'Pravi' moški? Ne, hvala!

Ob vse glasnejših klicih, ki nas pozivajo k ustvarjanju pravih družin, prevzemanju pravih spolnih vlog in sprejemanju domnevno naravnega reda stvari, v katerem mora biti pravi moški nadrejen pravi ženski, je nujno razumeti, v kakšen svet nas znanilci in častilci te slovenske klenosti pravzaprav napeljujejo.

Kdo je pravi moški in zakaj je toksičen?

To, čemur danes pravimo prava moškost, ni nebeška dediščina, ki bi jo s testosteronom moški prinesli na ta svet, ampak so z neenakim razmerjem moči med spoloma pogojeni in aktivno naučeni vzorci čustvovanja, ravnanja in mišljenja, s katerimi se pravi moški najprej navadno srečajo že v svojih pravih družinah. 

Tam so dečki vzgajani v ideal moškosti (ki je seveda čisto nasprotje ženskosti), ki sloni na piedestalu fizične moči in izjemne racionalnosti (nasproti fizični in mentalni šibkosti žensk), uspehu, zanesljivosti, trdnosti, avtoritativnosti, bogastvu in videzu, ki na vsakem koraku izraža pravost in pripravljenost, da med neštetimi šibkimi, nežnimi bitji, ki so manjvrednega spola, za katere mnogi še vedno menijo, da se oblačijo in urejajo za njihov pogled, najprej ocenijo, nato pa si izberejo svoj plen. Kot lovci. 

A vse to opisano je ideal, ki je za večino moških nedosegljiv, ob tem, da je škodljiv za vse moške in ženske. Kljub temu, da se moškost pojavlja v raznih formah, družba sprejema ali slavi zgolj določene oblike, ki so pogojene z nenehnim izkazovanjem oziroma potrjevanjem že opisanih atributov, ki naj bi potrjevala identiteto moškosti. 

Ker je doseganje te identitete oteženo in ker je moškost v praksi v naši okolici potrjevana skozi poustvarjanje mačizma in patriarhata (ta svet je moškosrediščen, čustva pa z moškostjo nimajo povezave), se lahko posamezniki z namenom dokazovanja svoje moškosti ali v stiski pred nedoseganjem ideala moškosti do svoje okolice vedejo nasilno, s čimer želijo dokazovati, utrjevati ali znova prevzemati premoč nad drugimi. Na ta način toksična moškost, poleg normalizatorja ženske drugosti, postane tudi legalizator nasilja. 

Tradicionalno = toksično

Danes, ko se nam konservativizem tako prijazno smehlja in nas nagovarja, kako naj s pravimi vrednotami v patriarhalni maniri preživimo to sindemijo, se moramo zato, še pravi čas, vprašati, katerim izzivom bo kos svet, ki bo dokončno ustoličil in uzakonil moško večvrednost? 

Kot da ne bi bili dobro znani, videni in doživeti učinki tradicionalne moškosti, ki je na populacije ameriških dečkov in moških vplivala tako izrazito negativno, da je pred leti tamkajšnje združenje psihologov (po več desetletjih praktične obravnave posameznikov in raziskav) moralo izdati posodobljene smernice za obravnavo pacientov. 

Raziskovalci so našteli številne učinke tradicionalne, toksične moškosti kot poglavitnega vzgojnega modela zahodnih družb, ki so pokazali vpliv slednjega na odnos, ki ga moški razvijejo do sebe in na odnose, ki so jih sposobni vzpostavljati z drugimi: učinki tradicionalne moškosti se za dečke in moške kažejo v povečani depresivni simptomatiki, povečani samomorilnosti, zlorabi alkohola in drog ter izbiri nasilja kot legitimnega sredstva. 

Ker je toksična moškost produkt neenakosti spolov (in bi lahko bila zato tudi primer vključitve moških – žrtev neenakosti v tem primeru – v boj za enakost vseh spolov), je zanjo značilen izrazit antifeminizem, ki kritizira, zasmehuje in žali ženske, pri čemer posebno skrb in pozornost namenja tistim krivkam, ki naj bi z željo po prevladi nad moškimi pravzaprav zavladale v celoti nad vsemi in tako uničile svet, kot ga poznamo. 

V tej kulturi mizoginije se v temnem spletu, za anonimnostjo in pogumom, ki ga omogočijo vzdevki, zasloni in spletne laži – pod težo bremena neuspešnega doseganja ideala pravega moškega – rodijo inceli. Inceli – moški, ki so v neprostovoljnem celibatu, se nato pridružijo spletnim klepetalnicam, kjer za svojo seksualno nepotešenost in zapeljivsko neuspešnost krivijo – ženske. 

Čeprav se incelske klepetalnice, še posebno po strelskih pohodih, ki so bili na teh forumih javno razglašeni, namerno ugašajo, se inceli pridružujejo drugim skupinam ženskomrznežev, tam lahko prosto ob podpori pridigajo o ženskah, ki nimajo nobene vrednosti, razen da so njihova telesa nujni del želenega spolnega odnosa; sodijo lahko o upravičenosti posilstev na podlagi videza žensk ("zakaj se pa oblači in liči tako, če ni želela spolnega odnosa?") in za vse krivijo žensko, v njihovem svetu zreducirano na – kurbo. Kako bomo ugasnili tovrstno moškost v realnem svetu?