Dostopna stanovanja za mlade in predvolilno upanje
Nedostopnost stanovanj za mlade (družine) je dosegla tisto stopnjo, ki mladim jemlje prihodnost. V svoji prekarnosti nekateri dolgo, velika večina pa zaman, čakajo, da bi jim država zagotovila dostopna stanovanja tako po neprofitnih najemninah kot tudi po normalnih cenah. Cene stanovanj so zdivjale in z njimi tudi cene zemljišč, a državni politiki gledajo stran, kot da se njih to ne tiče. Bo že trg vse postavil na svoje mesto, se verjetno tolažijo. Dovolili so, da se stanovanjski skladi visoko zadolžujejo, da hitro povečajo število zgrajenih javnih stanovanj. A državna politika je pri tem pozabila na obveznost pridobivanja zemljišč za to bodočo stanovanjsko gradnjo. Pozabila je tudi na oblikovanje cenovnega sidra za gradnjo teh stanovanj. Posledice visokih cen gradnje stanovanj in stroške hitrega zadolževanja pa je državna politika prepustila kar programom Excel v stroškovnih najemninah.
Državna politika je prezrla, da so tako oblikovane stroškovne najemnine javnih stanovanj že sto odstotkov višje od neprofitnih najemnin, s cinično obrazložitvijo, da so še vedno nižje od tržnih najemnin. Če že trg dovoljuje lastnikom tržnih stanovanj molzenje mladih najemnikov in njihovih staršev pa državi to ne bi smelo biti dovoljeno. Samo ena politična stranka (SD) je programsko dojela dimenzijo stroškovnih najemnin, ki v principu lahko celo spodbujajo dražjo gradnjo stanovanj. Ko je napovedala gradnjo 10.000 javnih najemnih stanovanj, je tudi določila najemnino v vrednosti 350 evrov na mesec za 65 kvadratnih metrov veliko javno stanovanje. Takšna najemnina je kar primerna za mlade družine. Nič ne pomaga mladim družinam, če bo država zgradila celo 30.000 najemnih stanovanj, če bodo mladi plačilno nesposobni za nepredstavljivo visoke državne stroškovne najemnine. Zato država s stroškovnimi najemninami ne sme postati stanovanjski kapitalist.
Tudi nova jamstvena shema mladim za prvo stanovanje je bolje kot nič. A kakšnega navala mladih na banke ne pričakujem. Mladi preprosto ne zaslužijo toliko, da bi polovico svojega življenja lahko odplačevali visoke kredite za veliko precenjena stanovanja. Ne smemo zanemariti niti tveganja, da se bodo posojilne obrestne mere kmalu začele dvigati. Ta jamstveni zakon ima tudi svojo slabo stran, saj bo še malo povečal povpraševanje po omejenem številu ponujenih stanovanj. Pri tem so prav zanimivi nepremičninski komentarji, da se cene stanovanj dvigajo tudi zaradi bančnih ležarin. Samo en odstotek komitentov ima hranilne vloge nad 100.000 evrov. Prepričan sem, da ti komitenti ne stojijo v vrstah za stanovanja, ampak bolj verjetno v vrstah za luksuzne porscheje.
Strinjam se s projektom izdaje stanovanjskih obveznic. Nimam težav tudi z davkom na nepremičnine primerljiv z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Če me spomin ne vara, je ustavno sodišče ob razveljavitvi leta 2014 že povedalo svoje odklonilno stališče do (kaznovalnega) progresivnega obdavčevanja stanovanj. Nekdanja ministrica za finance, takrat še v vlogi državne sekretarke, je na obravnavi, po mojem spominu, verjetno v pomanjkanju argumentov, odgovorila predsedniku ustavnega sodišča, da so tako progresivno obdavčenje stanovanj zahtevali ljudje. Ne zdi pa se mi zelo verjetno, da bo kakršenkoli davek na nepremičnine spodbudil oddajanje stanovanj v najem. Če bi to držalo, bi država iz ekoloških razlogov lahko obdavčila lastnike avtomobilov, če se vozijo sami ali imajo celo dva avtomobila.
Tako jamstvena shema kot morebitno subvencioniranje bančnih posojilnih obrestnih mer bosta, na žalost, samo še povečevala presežno povpraševanje po stanovanjih. Veliko povpraševanje ob sedanji ponudbi pa samo potiska cene stanovanj še višje in višje. S tem postajajo za mlade že tako nedosegljiva stanovanja še travmatično brez upanja. To mlade potiska v življenje pri starših, panični strah pred načrtovanjem družine ter zaviranje osebnostnega in kariernega razvoja. Ali si želimo takšno mlado generacijo?
V takšnih okoliščinah ima državna politika dolžnost intervenirati tudi na ponudbeni strani stanovanj. Izdaja stanovanjskih obveznic bo kakovosten dolgoročen finančni vir, a mora meriti predvsem v to smer. Se pa zavedam, da me bodo spet napadali zagovorniki (ne)prostega zelo dobičkonosnega stanovanjskega trga. Vendar je za mlade družine, ki prvič rešujejo stanovanjski problem, stanovanjski državni intervencionizem nujen in (u)pravičen. Tako v smeri zagotavljanja dostopa do neprofitnih stanovanj kot tudi v smeri zagotavljanja nakupa stanovanj po netržni ceni. Nabor potrebnih ukrepov ni majhen, a zahteva odločnost in neodvisnost. Brez denarnic.
Državna politika mora hitro najti vzvode za učinkovito zemljiško politiko. Za obvezno zagotavljanje precej večjega števila (stavbnih) zemljišč v lasti občin in tistih, ki izvajajo državno in občinsko stanovanjsko politiko. Denarja za to imajo dovolj. Stanovanja morajo zidati na svojih zemljiščih in s tem imeti v rokah tako platno kot tudi stanovanjske škarje. Državna politika mora tudi čim prej najti mehanizme za zajem pomembnega dela dobička, ki nastane s spremembo namembnosti zemljišč.
Stanovanja za mlade morda res ne prinašajo želenega števila volilnih glasov. Vendar mora v novi družbeni pogodbi stanovanje postati mladim (družinam) spet dostopna pravica. Ne glede na volilni rezultat.
Kako sem že zapisal v moji, lani objavljeni knjigi? Če hoče politik govoriti resnico mora lagati samemu sebi. Želim si, da bi politiki glede nove stanovanjske politike za mlade govorili samo resnico in nič drugega kot resnico.
***
Edvard Oven, nekdanji direktor Stanovanjskega sklada in nekdanji politik.
Prispevel je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
