Zvečer bo na nebu med 60 in 90 utrinkov na uro

Perzeidi so meteorski roj, ki ga bomo lahko najbolje videli prav v noči z 12. na 13. avgust. "Takrat je frekvenca pojavljanja utrinkov največja. Na temni lokaciji lahko pričakujemo od 60 do 90 utrinkov na uro, odvisno, kako svetlobno onesnažena je naša lokacija. Statistično to pomeni en utrinek na minuto," pravi red. prof. dr. Igor Žiberna z Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predsednik astronomskega društva Orion.

Letošnje opazovanje bo potekalo nekaj dni pred mlajem, zato Luna, ki bo vzšla v nedeljo zjutraj ob 2:24, večji del noči ne bo motila opazovanja. Tudi po vzhodu Lune bo osvetljeno le okoli sedem odstotkov nam vidnega dela njenega površja. Zaradi daljših senc bo njeno površje v jutranjih urah vseeno privlačno za opazovanje in fotografiranje.  

Za nameček bodo v času noči vidni planeti Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Poletno nočno nebo je znano po obilju objektov globokega neba, zato bo opazovanje še bolj zanimivo.

"Poletno nočno nebo je zelo gosto posejano z objekti globokega neba. Ker pravzaprav gledamo v sredino naše galaksije oziroma rimske ceste, je na nebu vidnih veliko zvezdnih kopic, plinskih meglic in tudi galaksije. Nabor objektov za opazovanje je tako velik, da se pogosto začne prej daniti," razlaga strokovnjak. Konec noči se bo v nedeljo začel ob 3:41, potem pa bo postajalo čedalje svetleje in tudi pogoji za opazovanje ne bodo več tako dobri. 

Sicer se bo prava noč začela ob 22.24, a že pred tem bo vzšel Saturn (20.48), ki bo na jugovzhodnem delu neba viden s prostim očesom, in pa Neptun (21.31), ki ga lahko opazujemo skozi teleskop. "Zelo svetel bo seveda tudi Jupiter, ki bo vzšel ob 23.14. Potem sledi Uran ob 23.30, ob 2.24 pa vzide še Luna," je povedal Žiberna. 

Temen prostor z odprtim obzorjem, ležalna podloga in topla oblačila

Za opazovanje meteorskih rojev ne potrebujemo nobene posebne opreme, pravi Žiberna. "Nikoli ne vemo čisto točno, kdaj in kje bo naslednji utrinek," pojasnjuje in dodaja, da prav zato posebnih teleskopov ne potrebujemo. 

Zelo pomembno je, da smo pri izbiri lokacije pozorni na svetlobno onesnaženje. "Iščemo območje, ki je svetlobno čim manj onesnaženo. Takšnih krajev v Sloveniji žal nimamo veliko, a kljub temu naj bo naša lokacija čim dlje od večjih mest, kjer je veliko svetlobe," pravi. Bolj ko bo temno, več utrinkov bomo videli, saj bomo lahko opazili tudi temnejše. 

"Naslednji kriterij je odprtost obzorja," razlaga in pojasnjuje, da naj ima naša lokacija čim bolj odprto obzorje, saj bomo na ta način videli večji del neba, posledično pa bodo tudi naše možnosti, da vidimo več utrinkov, večje. 

Žiberna priporoča, da na opazovanje vzamemo ležalnik ali ležalno podlago, predvsem pa primerna oblačila, lahko tudi odeje ali spalne vreče. "Ljudem vedno svetujem, naj raje vzamejo preveč oblačil kot premalo," pravi, saj se lahko ponoči precej ohladi in bi bilo škoda, da bi zaradi mraza skrajšali opazovanje. "S seboj lahko ljudje prinesejo tudi kakšen osvežilni napitek in pa veliko dobre volje ob potepanju po nočnem nebu," je še priporočil za prijetnejše opazovanje. 

Bolj ambiciozni opazovalci lahko zabeležite čas, dolžino, magnitudo ...

Tisti, ki ste morda malo bolj ambiciozni, pa lahko s sabo vzamete tudi beležko. Na kaj naj bomo pri pojavu utrinka pravzaprav pozorni? Kot pravi Žiberna, si najprej zapišite čas pojava utrinka. "Po možnosti na sekundo natančno, sicer pa vsaj na minuto natančno," pravi. 

Naslednji podatek, ki ga moramo pri opazovanju utrinkov zapisati, je njegov sij, torej kakšna je magnituda pojava. "Tisti, ki niso toliko vešči, bodo imeli morda težave, ampak vsaj neke grobe ocene lahko podajo," pravi in pojasnjuje, da si lahko pomagamo s sijem zvezd, ki bodo takrat na nebu. 

Na poletnem nebu ima na primer najsvetlejša zvezda v ozvezdju Lire – Vega sij 0. magnitude, podobno kot Arktur v Volarju. Deneb v Labodu in Altair v Orlu svetita s sijem 1. magnitude, Severnica s sijem 2. magnitude in tako naprej. V pomoč so nam lahko tudi planeti: sij Jupitra okoli –2. magnitude, Saturna pa 0. magnitude. 

Še ena stvar, na katero ste lahko pozorni, je dolžina sledi, ki jo je meteor pustil na nebu, in čas trajanja sledi. Podatek izražamo v ločnih stopinjah, pri čemer kot med obzorjem in nadglaviščem znaša 90 stopinj. Pri določanju loka sledi si lahko pomagamo s "starimi triki": če iztegnemo dlan, debelina sredinca ustreza loku 2 stopinji, stisnjena pest loku 8 stopinj, pri raztegnjeni dlani pa razdalja med vrhom palca in kazalca loku 15 stopinj in razdalja med vrhom palca in mezinca loku 22 stopinj. 

Pomemben podatek, ki ga je vsaj začetniku zelo težko določiti, je čas trajanja utrinka. Običajno je ta manjši od sekunde, najpogosteje med 0,1 in 0,6 sekunde. Če je meteor za seboj pustil sled, zabeležimo tudi čas trajanja sledi. "Če je meteor razpadel ali pa če je bil obarvan, zapišemo tudi to. Včasih se zgodi, da kakšen pusti tudi zvočni signal. Tudi te stvari lahko zabeležimo," je povedal. 

"Če imamo srečo, lahko zaznamo tudi tako svetle utrinke, torej tiste, ki imajo magnitudo recimo svetlejšo do –4 ali pa celo –8. Sam sem že nekajkrat v življenju prav pri Perzeidih recimo doživel to, da je bil utrinek tako svetel, da je sredi noči metalo senco. Tudi na takšna prijetna presenečenja moramo bit pozorni," je še povedal. 

Kaj sploh so utrinki in kako nastanejo meteorski roji?

Za pojav meteorskih rojev so največkrat krivi kometi. Ko kometi krožijo okoli Sonca in se Soncu tudi približujejo, se okoli njih najprej pojavi oblak plina in prahu. "Gre za nekakšno atmosfero kometa, ki jo imenujemo koma," je pojasnil astronom. Na nekoliko bližji razdalji pa se oblikujeta še plinski in prašni rep, ki je po njegovih besedah glavni krivec za nastanek meteorskih rojev. Prav v repu komet namreč zapuščajo številni delci, ki so lahko veliki le nekaj mikronov, lahko pa so celo v velikosti skale. 

Ko komet nekajkrat potuje okoli Sonca, se za njim oblikuje meteoroidno vlakno, ki je sestavljeno iz teh različnih delcev. "Številni kometi ustvarjajo takšna meteoroidna vlakna, ampak mi lahko meteorski roj vidimo šele takrat, ko Zemlja na svoji poti okoli Sonca prečka takšno meteoroidno vlakno," pripoveduje. "Šele ko ti delci zaidejo v zgornje plasti zemljine atmosfere, takrat vzbudijo atome v atmosferi oziroma, kot pravimo v fiziki, jih ionizirajo, plini pa zasvetijo, kar na nebu vidimo kot svetlo sled oziroma po domače – utrinek," je pojasnil. 

"Sledi običajno trajajo manj kot sekundo," je povedal, a dodal, da včasih delec pri prehodu skozi zemljino atmosfero za seboj pušča tudi dimno sled, ki je vidna nekoliko dlje. Ionizacija se običajno dogaja na višjih plasteh zemljine sfere, na višini med 80 in 100 kilometri od Zemlje. 

Zgodi pa se lahko tudi, da tisti res največji delci preživijo let in padejo na Zemljino površje. Približno 93 odstotkov meteoroidov je kamnitih, okoli šest odstotkov je kovinskih, nekaj malega pa je tudi mešanih. 

Na to, kakšne barve bo utrinek, vpliva kemična sestava meteoroida

Kemična sestava meteoroida lahko nekoliko vpliva na to, kakšne barve bo utrinek. Oranžnorumena barva lahko nakazuje na prisotnost natrija, rumena na prisotnost železa, modrozelena na magnezij, rdečkasta pa na atmosferski dušik in kisik.

Meteoroidi potujejo s hitrostjo 142 kilometrov na sekundo. "To je hitrost, ki je potrebna, da ti delci zapustijo naše Osončje," pravi strokovnjak. Po njegovih besedah pa je pomembno tudi, na kakšen način delci priletijo v Zemljino atmosfero – ali letijo proti Zemlji ali pa vzporedno z njo. Hitrost namreč prav tako vpliva na trajanje utrinka. 

Na to, kakšen bo meteorski roj, vpliva tudi pot Zemlje skozi meteoroidno vlakno. Če bo Zemljina pot šla skozi jedro vlakna, bo število utrinkov hitro naraščalo in bo torej nekaj dni pred vrhuncem meteorskega roja doseglo izrazit maksimum, nato na hitro padlo. Če pa bo Zemljina orbita meteoroidno vlakno zgolj oplazila, pa maksimum ne bo tako izrazit, tudi utrinkov bo manj. 

Poznamo več kot 100 različnih meteorskih rojev

"V resnici se ta meteoroidna vlakna zaradi gravitacijskih vplivov Sonca, pa tudi večjih planetov, spreminjajo," še dodatno pojasnjuje Žiberna. To pomeni, da je tudi gostota utrinkov pri istem meteorskem roju iz leta v leto različna. Pri nekaterih meteoroidnih vlaknih je matični komet začel tudi razpadati, zato nekaterih rojev danes ne vidimo več. 

Po besedah astronoma glede na različne klasifikacije poznamo več kot 100 različnih meteorskih rojev. Če bi utrinke, ki jih opazujemo pri meteorskem roju, narisali na zvezdno karto, bi ugotovili, da njihove sledi izhajajo iz neke točke na nebu. To točko imenujemo radiant. Meteorski roj pa imenujejo po ozvezdju, v katerem se nahaja radiant. 

"Perzeidi imajo torej radiant v ozvezdju Perzeja, Geminidi v ozvezdju Dvojčkov, Leonidi v ozvezdju Leva in tako naprej," je še pojasnil.