Petek, 8. 10. 2021, 10.14
2 meseca
Domačija pod mogočnimi Grintavci, kjer tradicijo ohranjajo za prihodnje rodove
Osem z leseno kritino kritih stavb v bližini Planšarskega jezera na Jezerskem sestavlja eno najstarejših in najlepših domačij v Sloveniji. Pravljična domačija daleč stran od turističnega vrveža je raj za vse, ki imate radi domačo hrano in gibanje v naravi. Gostoljubni lastniki, družina Virnik Karničar, se trudi ohranjati arhitekturno in kulinarično dediščino, znani pa so tudi po tem, da gojijo različne živali avtohtonih slovenskih pasem. Obiskovalci lahko pri njih vidijo trop ovc jezersko-solčavske pasme, krave cike, krškopoljske prašiče, številno perjad ter dva psa čuvaja, Arčija in Medota.
Ena od stavb Šenkove domačije, 500-letna Šenkova hiša, ki se ponaša z letnico 1521, je od leta 1949 zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. Polona je v tej hiši živela do svojega 15. leta.
Polona Virnik Karničar in mož Drejc Karničar sta bila pet let oskrbnika Češke koče na Spodnjih ravneh.
Kmetijo, ki ohranja tradicijo, je Polona Virnik Karničar leta 2009 prevzela od babice Mimi, ki je bila ob predaji stara 87 let. "Babica Mimi je bila ob predaji stara 87 let in je potem živela še tri leta, tako da je videla, da gremo v pravo smer. Na začetku jo je namreč skrbelo, kako bo, zato kmetije ni predala prej. Menila je, da nimava ne izkušenj, ne znanja in ne denarja, da bi karkoli naredila. Midva sva pa že ves čas vedela, da bo s kmetijo treba nekaj narediti, pa še sama sem že kot 19-letno dekle vedelo, da je turizem moja usoda, saj sem ga študirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani."
Babica Mimi med kravami
"Mož Drejc Karničar pa je zrasel ob starših, ki so 40 let oskrbovali Češko kočo in je bi tako rekoč doma v turizmu," nam je pojasnila Polona, ki se je takoj ob prevzemu domačije lotila dela. Začela je nastajati unikatna turistično-kmečka destinacija in tako je nadaljevala poslovno pot, ki jo je na sosednji, Štularjevi kmetiji začrtal njen praded, Josip Virnik.
Ko sta se z Drejcem odločala za turizem, sta najprej zgradila samo apartmaje, potem pa se je zelo hitro izkazalo, da ljudje želijo tudi domačo hrano. "Ker sva imela izkušnje iz Češke koče, ki sva jo pred tem tudi pet let oskrbovala, ni bila težava v tem, da ne bi znala kuhati. Težava je bila v tem, da ni bilo pravega prostora, zato smo se lotili obnove glavne hiše, kamor smo umestili kuhinjo s spremljajočimi prostori in še sedem sob," je povedala Polona. Prvi načrti obnove in preusmeritve so sicer segali že v leto 2004.
V desetih letih sta z možem Drejcem Karničarjem, ki kot župan vodi eno najmanjših in najlepših slovenskih občin, obnovila večino stavb na kmetiji, uredila ogrevanje celotne domačije na sekance, postavila prostore za oskrbo gostov v kampu, uredila spanje na seniku, zgradila novo preužitkarsko hišo in izpeljala zelo zahtevno obnovo Šenkove hiše.
Najprej so se lotili prenove starega volovjeka, kamor so umestili kotlovnico in zalogovnik za ogrevanje na sekance ter sanitarije za prostor za kampiranje, ki je poleti urejen na travniku nad kmetijo. Leta 2012 so podrli staro preužitkarsko hišo z letnico 1669 in zgradili novo. V njej ponujajo 12 ležišč, razporejenih v dve dvoposteljni sobi v pritličju in dva luksuzno opremljena apartmaja za štiri osebe v mansardi.
Potem so se lotili še obnove stare hiše, ki je potekala pod strogim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, in tako jim je hišo uspelo rešiti pred njenim zagotovim propadom. V pritličju so kuhinja, jedilnica, pisarna, recepcija in prostor za točenje pijač, na podstrešju pa je nastalo dodatnih sedem sob in manjša konferenčna dvorana. Ohranili so tudi črno kuhinjo.
Kmetija, ki ohranja slovenske avtohtone pasme domačih živali
Na Šenkovi domačiji s pridom uporabljajo pridelke, ki jih dajejo ovce: meso, volno in kože.
Ker so ljudje želeli domačo hrano, je bilo treba povečati ali na novo osnovati črede in jate živali. "Najprej smo se ponovno lotili ovčjereje, vmes smo imeli tudi konje, ki smo jih zamenjali s kravami cikami, in nato dodali še prašiče krškopoljce. Ves čas so bile na kmetiji kokoši, s katerimi sem bila v otroštvu močno povezana, saj ni bilo lepšega kot pestovati male piščančke. To je bil včasih čisto normalen proces, zdaj so pa koklje zaradi genetike zelo redke," pojasni Polona.
"Ravno zato smo se tudi odločili za kokoši štajerke, saj so one še najbolj gensko nespremenjene in imajo dober materinski nagon. Redimo tudi ovce jezersko-solčavske pasme, ki so pri hiši verjetno že stoletja. Od leta 1856 so priznana avtohtona pasma. Te ovce so doma na Jezerskem in jih je tudi največ v Sloveniji. So velike, imajo dobro meso, jagnjijo lahko dvakrat na leto in tudi njihova volna je kakovostna. Odločitev za druge avtohtone pasme je bila precej logična, saj na Jezerskem sodelujemo s kmetijo Kovk, ki prav tako redi avtohtone pasme, in prve cike in krškopoljce smo dobili pri njih."
Za avtohtone pasme so se odločili, ker so prilagojene našemu podnebju, nimajo zdravstvenih težav, enostavno kotijo mladiče (predvsem krave in ovce), imajo kakovostno meso, ki je znano tudi po ugodni maščobnokislinski sestavi mesa, in ne uničujejo tal s prekomerno težo (krave). "Da delamo prav, vidimo po odzivu gostov, ki so nad našo hrano navdušeni in pravijo, da je zelo dobra. Ja, zato, ker je dobra surovina, so tudi jedi veliko boljše."
Lokalne pasme so pasme domačih živali, ki so v reji na določenem območju in so prilagojene podnebju, krmi, strukturi in konfiguraciji tega območja. Delimo jih na avtohtone in tradicionalne pasme. Avtohtone pasme so tiste pasme domačih živali, ki so nastale na območju Republike Slovenije, tradicionalne pasme so tiste tujerodne pasme domačih živali, ki so v Sloveniji pod rejskim in selekcijskim nadzorom najmanj 30 let (za vrste prašiči, ovce, koze in perutnina) in 50 let za druge vrste.
"Smo kmetija, ki ohranja tradicijo na vseh področjih: kulturnem, naravnem in kmetijskem."
Krškopoljski prašič
Prvi znani zapis o pasmi sega v sredino 19. stoletja. Na populacijo so vplivale tudi druge prisotne pasme prašičev na tem območju. Obširneje je pasmo opisal in tudi poimenoval Rohrman v Kmetijskih novicah leta 1899. Med drugim je zapisal, da so prašiči na Krškem polju po zunanjosti, barvi in drugih lastnostih zelo izenačeni in da se jih zlahka loči od drugih pasem. Po drugi svetovni vojni je bila pasma krškopoljski prašič ogrožena zaradi vpeljevanja modernih pasem, omejevanja območja reje in pomanjkanja plemenskih merjascev.
Poiščite izdelke označene z rdečim srčkom - Radi imamo domače.
Uvožena ali lokalna hrana?
Za razliko od uvožene hrane se lokalno pridelana hrana obere na vrhuncu zrelosti sadežev. Končnega kupca lahko doseže tudi v samo enem dnevu, zato je taka hrana na našem krožniku še vedno sveža, polnega okusa in vsebuje več hranil. Najdete jo v Mercatorjevih prodajalnah na policah Radi imamo domače.
Od nekdaj naše s tradicijo
To jesen Mercator skupaj s pridelovalci iz vseh krajev Slovenije predstavlja tradicionalne, domače, avtohtone izdelke, s katerimi prinaša slovensko tradicijo nazaj na naše krožnike.
Mercatorjeva ponudba Radi imamo domače tudi s programom Od nekdaj naše s tradicijo.
V podjetju Mercator čutimo dolžnost, da izpostavimo pomen pridelave avtohtonih, domačih in tradicionalnih sort in živalskih pasem ter njihovega ohranjanja kot del kulturne dediščine in pomemben prispevek k večji biotski raznovrstnosti na slovenskem podeželju.
Ponosni smo na raznovrstno ponudbo lokalnih izdelkov, ki jo na naših policah zasledite pod oznako Radi imamo domače s prepoznavnim rdečim srčkom, in sodelovanje z več kot 160 lokalnimi dobavitelji in 20 kmetijskimi zadrugami. Pri umeščanju domačih izdelkov v ponudbo posamezne trgovine sledimo načelu lokalnosti. V okviru lokalne ponudbe tako zdaj na naših policah najdete tudi izdelke iz avtohtonih in tradicionalnih sort in pasem s prepoznavno oznako Od nekdaj naše s tradicijo.
Marsikdo prvič vidi petelina
Šenkova domačija spada med t. i. kmetije Ark, ki ohranjajo slovenske avtohtone pasme domačih živali, vabijo pa vas tudi k obisku. V Sloveniji v okviru mreže Ark ohranjamo 12 avtohtonih pasem domačih živali, med katerimi večina spada med ogrožene pasme. Med slovenske avtohtone pasme domačih živali spadajo posavski konj, lipicanski konj, bovška ovca, drežniška koza, slovenski hladnokrvni konj, belokranjska pramenka, istrska pramenka, štajerska kokoš, kranjska čebela, krškopoljski prašič, cikasto govedo ter jezersko-solčavska ovca.
Izraz "ark" (v prevodu barka ali skrinja) je mednarodno uveljavljen, zato dejavnost kmetij in središč tako slovenski kot tuji obiskovalci povežejo z ohranjanjem pasem domačih živali oziroma sort kmetijskih rastlin v živem.
"Ko smo že gojili avtohtone pasme, je prišlo povabilo Biotehniške fakultete k programu ARK, in smo bili ena prvih kmetij, ki so jih obiskali ter certificirali. Kot izletniška in turistična kmetija smo bili med bolj primernimi tudi zato, ker smo bili pripravljeni te pasme predstaviti obiskovalcem. Naše poslanstvo je ohranjanje avtohtonih pasem v naravnem okolju, njihovo razmnoževanje in prikaz javnosti."
Vključeni so tudi v rejske programe posamezne pasme, ki jih vodijo društva ob strokovni pomoči Biotehniške fakultete in Kmetijsko-gozdarskega Zavoda.
"Poleg tega smo tudi ekološka kmetija, kar pomeni, da so vse živali spuščene v svojih ogradah in živijo res lepo življenje. Vse skupaj je veliko bolj naravno in zdravo ter dolgoročno vzdržno. Kokoši se prosto sprehajajo po dvorišču in so zato zelo lep okras kmetije, kar je še posebej všeč gostom in obiskovalcem. Družine prihajajo pogledat živali in marsikdo sploh prvič vidi petelina."
Tradicija nas povezuje s predniki in zemljo
"Če ne bomo mi poskrbeli za to, da se pasme ohranjajo, jih nihče ne bo promoviral in našim zanamcem bo ostalo bore malo od naše tradicije. Tradicija in naše korenine pa so tisto, kar nas povezuje s predniki in zemljo in nam daje nek smisel in zagon za naprej," je še povedala Polona in dodala, da čeprav avtohtone pasme niso namenjene množični široki proizvodnji s čim manj stroška, temveč gre za bolj kot ne butično proizvodnjo višjega cenovnega in kakovostnega razreda, je prav, da se ti izdelki ponudijo Slovencem, saj želijo, da vsi jedo dobro in kakovostno hrano. "Mogoče bi v tem primeru lahko upoštevali tudi geslo Združenja Gorniških vasi: manj je več. Jejmo manj mesa, pa tega bolj kakovostnega. Bomo bolj zdravi in zadovoljni."
Gostje so lahko prepričani, da je na krožnikih samo domače
Vse meso zakoljejo v klavnici in s pomočjo mesarjev nekaj izdelkov predelajo v suhomesnate izdelke, preostalo pa porabijo sveže oziroma zamrznejo in pripravijo gostom. Nekaj govedine tudi zorijo.
"Vse prodamo na krožnikih našim gostom. Pečemo jagnjetino in teletino, kuhamo telečjo obaro, piščančji paprikaš, kokošjo juho, segedin, golaž, telečje zrezke itd. Vse iz domačih sestavin. Porabimo celega teleta in celega jagenjčka, ne samo določene dele. Postrežemo tudi pražena jetrca ali jetrca v omaki in celo vampe. Za zajtrke pa ponujamo domače mesnine, pašteto, kuhana ali pečena jajčka in pa seveda poleti veliko sveže, pozimi pa vložene zelenjave. Čeprav smo zdaj osredotočeni na živali, pridelamo tudi domač krompir in večino zelenjave, ki jo tudi konzerviramo za pozimi."
Na Šenkovi domačiji si prizadevajo ohranjati stare domače jedi, ki so jih kuhale naše babice in so neločljivo povezane z življenjem na kmetiji, praznovanji in spremembami letnih časov. Kulinariko prilagajajo tudi željam gostov in poskušajo starim jedem vdihniti nov pomen.
Ajdovi žganci
Ajdove žgance pri Šenkovih pripravljajo na koroški način: s požiganjem. "Tako so tudi res žganci in ne kuhanci in imajo še posebej dober okus. Seveda jih zabelimo z ocvirki in najbolje teknejo z domačim ajmohtom oziroma obaro. Ta je lahko telečja, ovčja ali pa perutninska."
KONTAKT:
Naslov: Zgornje Jezersko 140, 4206 Zgornje Jezersko, Slovenija
Internet: www.senkovadomacija.si
E-pošta: info@senkovadomacija.si
Telefon: 041 467 008
