Hanibal, Luisa Spagnoli in Stonehenge ob istem jezeru
Ne vem, kako sem se znašel prav v kraju Castiglione del Lago pri Trasimenskem jezeru. Nikoli prej nisem slišal za ta mali kraj v Umbriji, nihče mi ga ni svetoval, ime, vsaj meni, ni zvenelo znano ali kakor koli razvpito. Zgodilo se je spontano, tako, kot se, po moji meri, pravzaprav mora na vsakih vsaj približno spodobnih počitnicah.
Boris Šuligoj besedilo in fotografije
Ko načrtujem potovanje, zmeraj pustim nekaj dni brez rezervacij in načrtov. In potem padem, kamor padem. Največkrat v zame povsem neznana okolja. Ob obisku Umbrije smo seveda morali v Perugio in Assisi, ampak drugo je čakalo v škatlici presenečenj.
Najprej sem razmišljal, da bi po Perugii šli na jezero Bolsena. In to samo zato, ker poznam veliko sliko Maša v Bolseni, ki jo je 1706. leta naslikal Angelo De Coster za prezbiterij cerkve sv. Jurija v Piranu. Ampak v zadnjem hipu smo si premislili in zavili proti Trasimenskemu jezeru, ki je dobre pol ure stran od Perugie. Zjutraj smo na slepo izbrali Castiglione del Lago, na spletu poiskali prosto prenočišče in šli v neznano.
Trasimensko jezero je bil in je še zmeraj najbližji počitniški, rekreacijski (vikendaški, bi lahko rekli) cilj Perugianov. To je četrto največje jezero v Italiji, vanj se izlivata samo dva potoka. Njegova gladina močno niha, saj je odvisna od padavin in od tega, koliko vode porabi prebivalstvo. V povprečju je globoko pet do šest metrov. V njem živi precej rib in rakov (enega je na obali tudi meni uspelo ujeti z golo roko). Domačini trdijo, da je voda izredno dobre kakovosti, med drugim zato, ker v okolici ni velikih kmetij in je jezero oddaljeno od večjih mest. Glavna kultura na bližnjih gričkih so vinogradi in oljke. Ker je voda primerna za kopanje in je okolje ohranjeno, so leta 1995 na tem območju razglasili naravni park. Tudi plovba po jezeru je strogo omejena. V 150-metrskem zaščitenem pasu je dovoljena le za manjše čolne na vesla ali jadra. Samo uradna plovila z motorjem se lahko na določenih mestih (pomolih) približajo kopnemu.
Med stolpom v Pisi in Leninovo ulico
Trasimeno leži na meji med Umbrijo in Toskano in je bilo del predantične Etrurije. V okolici je kar nekaj gradov, tik ob jezeru pa predvsem manjša naselja. Od grajskih razvalin je še najbolj zanimiv 20 metrov visok stolp Vernazzano v bližini kraja Passignano (na severu jezera), ki so ga zgradili pred 1000 leti, pred kakimi 300 leti pa se je začel nevarno nagibati. Pred nekaj leti so ga vpeli z močnimi jeklenicami, sicer bi se prevrnil. Domačini ga primerjajo s stolpom v Pisi, k sreči je veliko manj oblegan in nižji od znamenite mojstrovine v Toskani.
Castiglione del Lago je slovel tudi po majhnem letališču, saj je pred drugo svetovno vojno tu delovala ena glavnih letalskih šol v Italiji, vendar so šolske stavbe leta 1944 uničili nemški vojaki. Verjetno tudi zato, ker v kraju niso imeli ravno veliko zaveznikov. O tem še danes po svoje pričajo imena ulic. Tam vidimo Ulico Alda Mora pa Ulico 1. maja, ulico Partizanov Garibaldi, celo Leninova ulica (podobno kot v Piranu) nikogar ne moti preveč.
Giulio, lastnik dokaj povprečne apartmajske hiše Residenece al Lago v Ribiški ulici, je kot mnogi Italijani nadvse prijazen mož. To moram zapisati tudi zato, ker nam je na koncu počitnic promocijsko prekaljeno podaril rdeči montefalco rosso DOC, letnik 2018, s podpisom Luigi na buteljki, torej vino, ki temelji na sangioveseju in nadpovprečno močnem taninu. Pravi, da v kraj radi prihajajo turisti iz vse Evrope, ker je ravno prav daleč od Rima in od Firenc. Okoli jezera imajo mir in možnost za rekreacijo, če pa se jim zahoče enodnevnega obiska Firenc ali Rima, zjutraj skočijo na vlak na tukajšnji železniški postaji. Do središča Firenc jih pripelje v uri in pol, do Rima v dveh urah. Vlak vozi skoraj vsako uro. Zvečer se sicer vrnejo na smrt utrujeni, zato naslednji dan počivajo ob jezeru ali kje v naravi, pravi Giulio in nam svetuje kolesarski izlet okoli jezera.
Kolesarji spoznajo strašno bitko
Le nekaj sto metrov stran je velika sposojevalnica koles, kjer dobimo za 35 evrov na dan spodobna električna kolesa, s katerimi ni težko lagodno obkrožiti jezera v enem dnevu. To uspe tudi nama, res pa je, da bi brez električne pomoči veliko teže obdelala teh nekaj čez 50 kilometrov slikovite in pretežno ravninske proge z majhnimi vzponi.
Pot – dobra polovica je makadamske – je v glavnem namenjena kolesarjem in pešcem, mestoma gre tudi skozi majhna naselja ali po poteh, kjer le občasno pripelje kak avto. Vsakih nekaj kilometrov je kakšna zanimivost, zaradi katere se splača postati. Tako lahko počivava že po nekaj kilometrih ob treh umetnih jezercih, ki so jih namenili ljubiteljem športnega ribolova. Ob njih so table z osnovnimi pravili, ki tu veljajo pri ribolovu. Prvo pravilo so neagresivni trnki, do rib prijazna vaba, dovoljeno je čimprejšnje fotografiranje ulova, vendar se rib ne sme prijeti z rokami niti jih položiti na tla. Glavno pravilo pa: No kill!, kar pomeni, čim prej je treba vrniti živo ribo v vodo.
Pri Hanibalu je menda padlo 1500 do največ 2500 mož, medtem ko je umrlo 10.000 rimskih legionarjev, pet tisoč jih je bilo ujetih, deset tisoč pa jih je zbežalo v Rim.
Ob jezeru je spomenik drugi punski vojni, ki z velikimi napisi razlaga potek velike bitke pri Trasimenu. Prav tu v bližini se je namreč bila strašna bitka, v kateri je Hanibal s svojo vojsko boleče porazil rimski legiji, ki ju je vodil konzul Flaminij. Hanibal se je že zdavnaj prebil čez Alpe in osvojil Padsko nižino. Potem se je napotil proti jugu in v Etruriji, v zgodnjem poletju leta 217 pred našim štetjem, na severozahodu pred Trasimenskim jezerom dobro skril svojo veliko vojsko. Štela je kakih 18.000 pešakov, 6000 konjenikov in še več tisoč domačinov (Italijani jim pravijo Kelti), ki so se tedaj upirali osvajalskim Rimljanom. Rimski legiji pri Trasimenu pa sta šteli 25.000 legionarjev. Tistega jutra, ko so se ob jezeru še vile meglice, se je vnel boj, ne boj, mesarsko klanje, kot bi opisal naš Prešeren. Še danes se en kraj ob Trasimenu imenuje po krvi, drugi pa po gomili kosti, ki so ostale. Poznejši analitiki si niso edini, ampak pri Hanibalu je menda padlo 1500 do največ 2500 mož, medtem ko je umrlo 10.000 rimskih legionarjev, pet tisoč jih je bilo ujetih, deset tisoč pa jih je zbežalo v Rim. Hanibalovi borci so zaman iskali truplo konzula Flaminija. Menda zato, ker so ga po njegovi smrti njegovi vojaki raje obglavili in slekli, glavo so vzeli, trupla pa Hanibalova vojska ni mogla prepoznati.
Navdihujoča zgodba izjemne ženske
Veliko bolj navdihujoča je zgodba Luise Spagnoli. A tudi ona ima »tajno zvezo« s Hanibalom. Njenemu možu, s katerim se je poročila pri rosnih 21 letih (in vnuku), je bilo ime Annibale, kar dokazuje, da je Hanibal le pustil sledi v teh krajih. Luiso Spagnoli po svetu poznajo zato, ker je s svojim poslovnim partnerjem in poznejšim (veliko mlajšim) ljubimcem Francescom Buitonijem izumila svetovno znani čokoladni bombon bacio perugina. To se je zgodilo pred 99 leti.
Luiso Spagnoli po svetu poznajo zato, ker je pred 99 leti s svojim poslovnim partnerjem in poznejšim (veliko mlajšim) ljubimcem Francescom Buitonijem izumila svetovno znani čokoladni bombon bacio perugina.
Luisa je bila napredna ženska. V času prve svetovne vojne, ko so možje odšli v vojno, je prevzela vodenje tovarne sladic in zaposlila večinoma ženske. Ker je razumela težave zaposlenih žena in mater, je v tovarni organizirala jasli in vrtec za dojenčke, omogočila materam, da so majhne otroke prinesle s sabo na delo in jih med delovnim časom dojile. Dajala jim je pošteno plačilo, prav ob Trasimenskem jezeru je organizirala sindikalne oddihe za svoje zaposlene. Pozneje je vstopila v svet mode, njeni sinovi in vnuki pa so po njeni smrti iz njenega imena in njenih pionirskih posegov na področju modnih kreacij izoblikovali prestižno blagovno znamko ženske mode.
Nedaleč od spomenika drugi punski vojni je spet priložnost za počitek ob plaži Tuoro ob Rtu Navaccia. V parku med plažo in marino za majhne čolne je posebna galerija na prostem, park skulptur Sonce, ki so ga zasnovali v drugi polovici 80. let. Je kot nekakšen sodobni Stonehenge, ki ga sestavlja 27 skulptur sodobnih umetnikov, predstavnikov različnih generacij kiparjev iz različnih kultur. Galerija na prostem je hvalnica srečanja različnosti, kraj za obiske, spomine in meditacije, kraj, ki spodbuja dialog in stike. Kipi iz lokalnega sivega peščenjaka, visoki do 4,5 metra in široki kakih 80 centimetrov, so postavljeni v krogu, z nekakšno mizo v središču. Ne vem, ali so kraj izbrali zaradi izjemne energije, ki je že prej sevala iz zemlje, ali pa so jo sprožili tako postavljeni kipi. Zdelo se mi je, da bi človek vsak dan lahko počival v takem parku, ki bi buril domišljijo in ga navdajal z neskončnim mirom hkrati.
Še o Frančiškovem davku v Assisiju
Iz Perugie smo za dan odbrzeli še v bližnji Assisi. Mislil sem, da bom v samostanu in rojstnem kraju sv. Frančiška srečal patra minorita Janeza Šamperla, ki je pustil kar nekaj sledi tudi v Piranu, ampak so mi v samostanu povedali, da se je le nekaj mesecev prej vrnil v Slovenijo. V tedaj skoraj povsem praznem Assisiju se mi je potem zgodilo, da sem od raztresenosti, ki jo rada povzroči popotniška prenasičenost, na kamnitem zidku pred katedralo sv. Rufina, kjer je bil krščen sv. Frančišek, pozabil očala.
Turistični kraj sem si ogledoval še pol ure, potem pa utrujen sedel v bar Vino Osteria na glavnem občinskem trgu sredi mesteca, ko sem ugotovil, da nimam očal. Nazaj v strm hrib do cerkve, kjer so me še zmeraj čakala na kamniti klopi pred vhodom. Vesel sem se vrnil v bar, pojedel pico, plačal in se vrnil v Perugio. V hotelu pa ugotovil, da sem Frančišku vendarle plačal turistični »davek«. Medtem ko sem vlekel kartico iz žepa, sem očitno po še eni nerodnosti povlekel za 80 evrov bankovcev, ki so mi najbrž prav tam in samo deset minut po tem, ko sem našel očala, padli na tla.
Namesto očal je sv. Frančišek raje vzel gotovino. Očitno ni zavetnik turistov, ampak ubogih, in tu ni pomoči.
Namesto očal je raje vzel gotovino. Sv. Frančišek očitno ni zavetnik turistov, ampak ubogih, in tu ni pomoči. Je pa kraj kljub temu naredil vtis. Najbolj zato, ker je bilo tiste dni malo ljudi. Še ena izkušnja, kako koristno bi bilo za turiste, naravo in kraj, če bi začeli omejevati število popotniških kobilic. No, nekateri žepi bi bili manj polni. To pa.
