DL: Melania - film o deklici z velikimi sanjami; v Sevnici so si ga ogledali tudi njeni starši

19.2.2024 | 14:40

Melania in Barron Trump v Beli hiši (Foto: FB Melania Trump)

Režiser Jurij Gruden (Foto: Željko Stevanić)

Jurij Gruden, rojen Tržačan, ki živi v Ljubljani, zase pravi, da je Šiškar. Na AGRFT je študiral filmsko in televizijsko režijo. Njegov prvi celovečerni film je bila diplomska naloga o fotoreporterju Ediju Šelhausu, nato pa je ustvaril še vrsto dokumentarcev. Njegov celovečerni film Iskre v času o nekdaj izjemno uspešnem podjetju Iskra Delta pa je trikratni nagrajenec filmskih festivalov v Portorožu in na Reki. Zdaj v soavtorstvu z ženo Tanjo pripravlja dokumentarec o zasvojenosti z digitalnimi mediji in vplivom teh na sporazumevanje, nastaja pa tudi protivojni celovečerni film, katerega rdeča nit bodo nesmisli in beda, v katere nas potiska vsaka vojna. Tudi film Melania je njegov. Pravzaprav sta ga ustvarila skupaj z ženo, po izobrazbi ekonomistko. Govori o deklici z velikimi sanjami. O Sevničanki Melaniji Knavs, ki je zgodaj odšla v svet in pozneje kot Melania Trump vkorakala celo v Belo hišo. O ozadju snemanja dokumentarca in odmevih nanj je spregovoril soavtor filma Jurij Gruden.

Kako je sploh prišlo do odločitve, da naredite film o Melanii?

»Na enem izmed festivalov v Trstu naju je priznana mentorica številnih mednarodnih delavnic, ki sicer poučuje tudi na nizozemski filmski akademiji in je veliko ime v svetu dokumentarnega filma, vprašala, zakaj nisva že v Sevnici. Bližala se je namreč inavguracija Donalda Trumpa.«

Po Trumpovi zmagi je bila prelepa Slovenka »vroče blago«. To je v filmu povedala tudi dopisnica Washington Posta in avtorica knjige The art of her deal: The untold story of Melania Trump Mary Jordan, ki je v vašem dokumentarcu pustila poseben pečat.

»Izjemna Mary Jordan, med drugim tudi Pulitzerjeva nagrajenka, je bila izjemno hvaležna sogovornica. Melanio je za svojo knjigo preučevala celoten mandat prve dame. Tega se je lotila odprto, raziskovalno in z velikim občudovanjem, torej po ameriško. Njen pristop je bil precej drugačen od tistih, ki smo jih vajeni v Sloveniji ali Evropi. Manj ocenjujoče, manj strogo ter z veliko občudovanja in subtilnosti. Biti žena Donalda Trumpa je namreč zahtevna in zares posebna vloga.«

Pa ste poskušali vzpostaviti stik z Melanio?

»Seveda smo, a do nje ni poti. Ni se odzivala na naše pozive, neodzivni so bili tudi njeni starši, njenega moža pa nismo želeli vpletati. Pot bi bila verjetno lažja kot do Melanie, ki vztrajno zavrača medije.«

Ste bili zaradi njene nedostopnosti razočarani?

»Razočarani ne, smo si pa zelo želeli njenega sodelovanja. A nismo vse stavili na to možnost, saj nam je bilo jasno, da gre za misijo nemogoče. V svojem mandatu prve dame je namreč dala le en sam intervju.«

Slovenci do Melanie kot prve dame nismo ravno gojili kakšnih posebnih simpatij, podobno kot slovenski izseljenci v ZDA, ki je niso uspeli srečati. Kakšno mnenje pa ste si ustvarili vi?

»Da v Sloveniji ni požela simpatij, so veliko pripomogli prav mediji. Pa ne zato, ker bi bilo z Melanio kar koli narobe, ampak le, ker vlada mnenje, da je v povezavi s Trumpom vse tako zelo slabo. Vsaka Melaniina beseda ali njeno dejanje je bilo prikazano precej slabšalno. Verjamem, da je tudi sama kaj pripomogla k temu, res pa je tudi, da so mediji nanjo streljali z vseh topov. Tudi zgodba izseljencev je bila glasnejša. Moje osebno mnenje o njej pa je precej drugačno. Bolj pozitivno. Ni ji bilo lahko priti do tja, kjer je danes, in spoštujem, da je tako vztrajna in pokončna pri svojih odločitvah. Ni impulzivna kot njen mož, precej bolj razmisli, preden kaj reče. Vem tudi, da vloga prve dame že sama po sebi ni preprosta in Melania jo je priredila sebi, »predrugačila«. Da ne govorim o kupčkanju s priimkom, ki ga nosi – to je veliko breme. Seveda bi si želel, da bi se odzvala povabilu in se vsaj malo odprla, a ta njena načela do medijev so neomajna.«

Zakaj menite, da se je pred vsem, kar diši po Sloveniji, tako zaprla?

»Melania je na splošno nedostopna. To lepo pove tudi Mary Jordan, ki je ne gleda s slovensko dioptrijo. Prepričana je, da je tako zanjo preprostejše. Mogoče večina izmed nas ne bi potegnila črte čez lastno preteklost, a Melania jo je, ker je pač posebna. Že to je fenomen, da je prišla iz Sevnice v Belo hišo. Dvomim, da bo še kateri Slovenki ali Slovencu uspelo, ona pa ima celo možnost, da se vanjo vrne.«

Ste se kdaj vprašali, kako drugačen bi bil ob njenem sodelovanju vaš film?

»Sam film verjetno ne, bi pa bil izjemno drugačen odziv, saj bi šlo tako rečeno za ekskluzivno delo. Mediji bi ga nedvomno razgrabili. Vse, kar je povezano z Melanio, odkar je postala gospa Trump in prva dama, je zelo vroče blago. Eden izmed urednikov na Finskem mi je na primer rekel, da če bo ona osebno nastopila v filmu, ga bodo gotovo odkupili. Vsebina ga sploh ni zanimala.«

Pred kratkim smo si dokumentarec lahko ogledali na TV Slovenija. Pa so tudi druge TV-hiše izkazale zanimanje?

»Ja, že med samim snemanjem smo obiskovali različne delavnice in tam so mediji vedeli, kaj počnemo. Tako kot so nam srčno privoščili, da bi Melanio uspeli dobiti, so bili prepričani, da nas bo zavrnila. Je pa dokumentarec že prodan na Poljsko, v Estonijo pa tudi na Balkanu je nekaj izvodov, s še nekaterimi drugimi evropskimi televizijami pa zdaj tečejo dogovori. Ko pa se bo zgodba s Trumpom stopnjevala, bo tudi zanimanje večje še na kateri drugi celini.«

In kaj bi jo vprašali?

»Nedvomno to, zakaj za Slovenijo nič ne naredi. Pa vprašal bi jo tudi, kaj pomeni biti Trumpova žena in kakšno je življenje z njim. Prepričan sem, da javnost ne pozna resnice, da so vse trditve bolj polresnice ali natolcevanja.«

Režiser Jurij Gruden med snemanjem dokumentarnega filma Melania (Foto: osebni arhiv)

Ker niste uspeli nagovoriti Melanie za sodelovanje, ste v dokumentarcu med drugim uporabili posnetke intervjuja s takrat 30-letno Melanio Knaus pet let pred poroko s takratnim nepremičninskim mogotcem Donaldom Trumpom. Ob kateri priložnosti je nastal ta pogovor in kdo jo je intervjuval?

»Tega ne morem razkriti, saj me zavezuje dogovor. Je bil pa ta intervju prvič javno objavljen. Takrat Donald in Melania uradno še nista bila par, se je pa med njima verjetno že kaj pletlo. V intervjuju je bila precej bolj spontana, iskrena in sproščena, kot če bi jo intervjuvali v vlogi prve dame ZDA. Veste, že v življenju s Trumpom verjetno veljajo določene zapovedi, če si v vlogi njegove žene in prve dame hkrati, pa je to še toliko izrazitejše. Saj veste, mediji so do imperija Trump od nekdaj zelo neprizanesljivi.«

Eden zanimivejših sogovornikov v dokumentarcu je tudi znameniti francoski navtični fotograf Philip Plison. Bil je uradni fotograf v kampanji za francoske jadrnice Jeanneau, v kateri je kot manekenka sodelovala tudi Melania Knaus. Kje ste to izvedeli?

»Jožica Brodarič nama je povedala in naju napotila do fotografa Arneja Hodaliča, ta pa do Plisona na bretonsko obalo. Arne je namreč kot organizator kastinga za to kampanjo izbral Melanio. Do Plisona smo prišli pod pretvezo, da delamo članek o jadrnicah v takratni Jugoslaviji. Želeli smo se osebno srečati in posneti njegov odziv, upali pa smo tudi na kakšno Melaniino fotografijo. Trenutek fotografovega presenečenja, da je takratna Melania Knaus pozneje postala prva dama ZDA, smo fantastično ujeli v kamero, do fotografij pa žal nismo prišli, saj je celoten arhiv teh posnetkov uničil požar, ki naj bi ga v Plisonovem ateljeju sprožila električna napeljava.«

Pa menite, da je med leta 2011 pogorelim Plisonovim arhivom veliko Melaniinih fotografij in njenim lesenim kipom v Sevnici pa tudi kipom Donalda Trumpa v Moravčah, ki sta bila oba požgana, mogoče potegniti kakšno vzporednico?

»Ja, kjer je dim, je tudi ogenj, ne … (smeh). Seveda je to del filmske dramatike. V dokumentarcu so neke vzporednice in nekakšen misterij, s čimer pa ne trdim, da je to edina mogoča resnica. Je pa vse skupaj zelo čudno. 30-letni fotografski arhiv pač ne zgori vsak dan. Seveda, se pa absolutno to lahko zgodi.«

Večina vaših sogovornikov v filmu je Melanio osebno poznala. Pa so si dokumentarec vsi ogledali?

»Večina jih je bila na predpremieri v Ljubljani, nekateri so si ogledali tudi premiero v Sevnici, gospa Jordan ga je videla še v grobi montaži in bila že takrat navdušena, gospod Plison pa, kot mi je znano, filma še ni videl.«

Kaj pa Melania in njeni starši?

»Melania si je najverjetneje ogledala film, saj je bila tudi njena takratna odvetnica in danes predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar o vsem obveščena. Starši pa so bili celo v Sevnici na premieri, vendar precej diskretno – prišli so v temi in odšli v temi, tako da se nismo spoznali. Moram pa priznati, da me je razveselilo, ko sem ju opazil v dvorani.«

Kako je Sevnica sprejela snemanje in kakšen je bil odziv na film?

»Prve dni snemanja je med Sevničani vladalo precejšnje zanimanje. Ko pa so tja začeli vdirati novinarji z vseh koncev sveta, so stopili korak nazaj in postali previdnejši in bolj zadržani. Do vsebine so bili zelo nezaupljivi, saj so zaradi slabih izkušenj težko verjeli, da bi bila lahko tokrat v ospredju resnica. Premiera v Sevnici je bila težko pričakovana in zelo obiskana pa tudi film je bil lepo sprejet. Dokumentarec smo načrtno odmaknili od rumenih vsebin, saj mi »rumeno« nikoli ni bilo blizu. Že med snemanjem smo živeli z zgodbo, v Sevnico, kjer so na Melanio zelo ponosni, smo se redno vračali in tam zaradi številnih dogodkov tudi nekajkrat prespali. Žal jih je le peščica tudi v filmu.«

Del ekipe je bila tudi odvetnica Urška Chitrakar iz odvetniške pisarne Sladič & Resnik. Ste mogoče pričakovali kakšno neprijetnost?

»Ne, saj nismo nameravali objaviti nič mejnega ali tveganega. Ko delaš film o slavnih osebah, kar Melania nedvomno je, je potrebna velika previdnost predvsem glede arhivskih posnetkov, ki morajo biti avtorizirani in z vsemi dovoljenji. Film je bil že v osnovi namenjen tudi svetovnemu trgu, na katerem so na takšne zadeve še posebej pozorni, saj si ne želijo sporov.«

V čem se po vašem mnenju razlikujeta Melania, kot jo je videla Slovenija, in tista dama, ki bi jo množično, če ne bi bila gospa Trump, ki je vstopila v Belo hišo, gotovo občudovala vsa Amerika?

»Melania je bila predvsem pod drobnogledom in pod hudimi pritiski. Slovenija je ni dovolj dobro poznala, ker je že kot najstnica odšla v svet. In ker je bila Trumpova žena, je bila na udaru tudi v ZDA. Smo pa lahko v Sloveniji ponosni nanjo, saj je naša rojakinja, njen sin Barron ima slovenski potni list, po zaslugi Melaniine mame govori slovensko in tudi v Beli hiši se je tako slišala slovenska beseda. Mogoče se bo spet, kdo ve?! Prav ta dejstva so fascinantna, medtem ko prave Melanie verjetno javnost – niti ameriška niti slovenska – nikoli ne bo spoznala.«

Kaj vam osebno pomeni ta film?

»Osebno sem predvsem radosten, da sem ga uspel narediti, saj je bilo veliko težje, kot sem si predstavljal. Precej je bilo raziskovanja, težko je bilo priti do denarja, tudi do nekaterih posnetkov. Film je bil veliko bitko in mi z njim. Ponosen sem tudi, da sem naredil nekaj o tako slavni osebi. Proračun je bil v primerjavi z zelo dragimi arhivi nizek, čeprav je film sofinanciral Slovenski filmski center. Ko je moja babica vedela, da grem na AGRFT, me je vprašala, od česa bom živel, in mi kot študentu pogosto dajala žepnino. Ko sem študij končal, se je veselila z menoj. Ko sem ji povedal, koliko stane tak film, me je skoraj prijavila policiji, tako da res ne želim govoriti o zneskih, ki so mogoče slišati visoki, pod črto pa ta denar hitro izgine.«

Bo sledila Melania 2?

»Pogosto se hecam, da bo. Zdaj, ko si film ogledujejo gledalci, prihajajo do mene številne nove, zanimive informacije. Pa ne le v povezavi s tem filmom, tudi z drugimi. Glede dokumentarca Melania je trenutno nekakšno zatišje pred nevihto, čeprav bo Trump najverjetneje spet v igri za novega predsednika ZDA. Trenutno je sicer bolj ali manj izginil z ameriških prizorišč, pojavlja se le v povezavi s sodnimi procesi. Ali bomo gledali že videno zgodbo ali pa bo ta drugačna, je vprašanje za milijon dolarjev in upamo lahko samo, da bo, kdor koli že bo predsednik ZDA, zadeve v svetu peljal bolj premišljeno in predvsem manj razdiralno.«

Hvala za pogovor.

Članek je bil objavljen v decembrski tiskani številki Dolenjskega lista

Renata Mikec