Vrhunski fotograf Jaka Ivančič: ''Sveta ne vidimo drugače. Bolj smo pozorni na detajle in trenutke, ki jih ostali spregledajo ali prespijo.''

Kako se je vse skupaj začelo? Zakaj ste se osredotočili na pokrajinsko fotografijo in ne dokumentarno, portretno ali katero drugo zvrst fotografije?

Že od malega sem se rad občasno igral s fotoaparatom. Kasneje me je v sredješolskih in študentskih zaneslo, še zmeraj bolj ljubiteljsko, v koncertno in reportažno fotografijo. Nato pa me je nekako vzporedno z začetkom vzpona Facebooka in takoj za tem Instagrama prevzela krajinska fotografija. Preprosto sem fotografije, ki so nastale v naravi, pričel objavljati na Facebooku, sledili so pozitivni odzivi in komentarji, kar me je dodatno spodbudilo k ustvarjanju in na tak način se je kasneje tudi nadaljevalo na Instagramu ...

Katero ja vaše glavno oz. najljubše ''orožje'', če ni skrivnost? (fotoaparat, objektiv)

Mislim, da sta fotoaparat in objektiv bolj orodje, orožje pa je nabiranje izkušenj, učenje na napakah in velika mera samokritike.

Morda veste iz glave, koliko fotoaparatov (bodyjev) in objektivov imate doma? Se spomnite, kateri je bil vaš prvi fotoaparat? Se morda spomnite svoje prve fotografije?

Trenutno imam Canon 5D mark IV. Moj prvi foaparat je bil v otroštvu nek Kodakov kompaktni ''štrkalič'' na film. Spominjam se uličnih fotografij, ko smo se s sosedovimi otroci med hišami igrali in jaz sem škljocal. 

Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo? To so bili neki drugi časi, ko še ni bilo digitalne fotografije …

Ljubiteljsko že od otroštva. In kasneje bolj konkretno v času obala.net booma v prvi polovici prejšnjega desetletja, kot reportažni fotograf koncertov in dogodkov. Takrat sem že imel najprej kompaktnega digitalnega Olympusa in kmalu za tem digitalni Canon 300D. Dejansko sem se bolj resno, lahko bi rekli ''profesionalno'', začel ukvarjati nedavno. Premikati se je začelo, ko sem redno objavljal svoje krajinske fotografije na Facebooku in Instagramu, na kar me je nekdo vprašal: ''Bi znal pofotografirati to in koliko bi računal?'' Seveda je bil odgovor suveren. Dal sem vse od sebe in rezultat je bil v dani situaciji dovolj dober, da so se podobne foto ponudbe počasi začele vrstiti. In tako se je tudi nadaljevalo ...

Digitalna fotografija je spremenila naš odnos do fotografije. Nekoč smo jih vlagali v albume, uokvirjali, danes kot obsedeni slikamo, večine teh fotografije pa si niti ne pogledamo oz. jih kasneje nikoli več ne povohamo. Je delo fotografa izgubilo na romantičnosti s pojavom digitalne fotografije? S fotografijami na družbenih omrežjih se ''bašemo'', pri nobeni se zares ne ustavimo, jo pogledamo na velikem zaslonu ali natisnjeno na papir, kot smo to počeli nekoč, ko je bila bolj redko in posledično bolj cenjeno blago …

Se mi zdi, da to obtoževanje, da je digitalna fotografija ubila romantičnost, izhaja bolj iz nostalgije na nek drugi čas. Majhna količina ustvarjenih fotografij je imela sicer res ta čar, da je vsaka fotografija nastala bolj skrbno in previdno. Hkrati smo se vsem razvitim fotografijam bolj posvetili. Vsaka stvar ima seveda svoje prednosti in slabosti in vsako obdobje ima svoj čar in romantičnost. Večino stvari, ki jih je prinesla digitalna fotografija je človek ustvaril zato, da si olajša delo in da lahko z enakim trudom naredi boljši izdelek. Včasih smo za prevozno sredstvo uporabljali kočije s konjsko uprego,  danes pa noben več ne pomisli, da bi se iz Kopra v Ljubljano odpeljal po stari cesti v kočiji. Ko pa pomislimo na kočijo, zveni res romantično. Tudi za ta čas in način dela bomo nekoč dejali: ''Kako je bilo takrat vse bolj romantično!''

Prepričan sem, da je digitalna fotografija prinesla velik poskok pri kakovosti končnega izdelka, zaradi dostopnosti, dodatnih možnosti in ogromne razsežnosti, ki jo ponuja računalniška obdelava. 

Je Instagram razvrednotil delo profesionalnih fotografov? Ali z množičnostjo izgubljamo na kakovosti ali poplava amaterskih posnetkov razliko v kakovosti med profesionalnim in amaterskih delom naredi še bolj očitno?

S tem bi se deloma lahko strinjal. Na Instagramu se daje velikokrat prednost oz. preveliko pozornost številu sledilcev in všečkov. Veliko je takih, ki če bi jim v nekem trenutku odstranili vse followerje in lajke ter jim pustili samo vsebino, ki jo nalagajo, bi v tej isti sekundi postali povprečneži. Kljub temu pa je Instagram super odskočna deska in odlično promocijsko orodje, čeprav se mi zdi, da mu v zadnjem času nekoliko odžirajo publiko druga omrežja, kot je recimo TikTok.

Katera je najbolj pogosta napaka, ki jo dela večina neprofesionalnih fotografov?

Imam občutek, da je ogromno takih, ki so že kar prehitro zadovoljni s svojimi fotografijami in ravno ti imajo veliko za povedati čez delo drugih, namesto da bi se osredotočili nase. Meni osebno so veliko prinesli povezovanje s fotografskimi kolegi, izmenjava idej, skupno fotografiranje, pogovori prek spleta, strmenje h kolegialnosti.

Postprodukcija je danes nujno zlo. Kolikšen del vašega posla predstavlja?

Obdelava fotografij oziroma postprodukcija je obstajala že v času filma. Danes so se možnosti oz. razsežnosti, ki jih ponuja digitalna obdelava neznansko povečale. Postprodukcija v digitalni fotografiji, je kot temnica v času filma.  Seveda pa kot si lahko včasih, brez občutka, znanja in vzporedno tudi nadgrajevanja znanja, v temnici ustvarjeno fotografijo pokvaril, je podobno pri obdelavi za računalnikom. Že če bi v časih temnice imeli na voljo funkcijo ''undo'', bi ji bili neznansko hvaležni.

Fotografi svet vidite drugače kot drugi. Je to bistvo fotografije, da isto zgodbo poveste drugače?

Mislim, da sveta ne vidimo nič drugače kot ostali. Bolj smo osredotočeni, pozorni na detajle in neke trenutke, ki jih ostali spregledajo ali prespijo.

S čim lahko primerjate občutke, ko ste v objektiv ujeli tako želeni prizor, nekaj neponovljivega?

Že samo ob občudovanju nekih izrednih naravnih pojavov, prekrasnega razgleda, zlatorumenega sonca, ki se odbija od pokrajine, je užitek izjemen. Ko imaš pred seboj neko neponovljivo sceno in jo pravkar zajemaš skozi objektiv, sta zagotovo poleg uživanja ob pogledu prisotna še vzhičenost in zadovoljstvo. Lepo je. Kot bi se iz srca nasmejal. Kot da bi spustil solzo sreče. Čeprav se velikokrat zgodi, da ko fotografije kasneje naložiš na računalnik, ugotoviš, da si se ob fotografiranju malo prehitro veselil. (smeh)

Kaj je največja mora profesionalnega fotografa? To, da pride nekam in ugotovi, da nima sabo fotoaparata? Se vam je kaj takega že zgodilo? Sploh kam greste brez fotoaparata?

Včasih sem si res razbijal glavo in dobesedno jezil sam nase: ''Zakaj nisem vzel s sabo fotoaparata?!?'' In sem si zabičal, da bom v prihodnje vedno vzel foto torbo z vso vsebino. Velikokrat se mi je tudi zgodilo, da sem bil za računalnikom, zaključeval nujno delo, gledal skozi okno idealne fotografske pogoje in se grizel v ustnico: ''Zakaj mi je to treba, lahko bi bil zdaj v naravi in fotografiral!'' To se mi še vedno kdaj zgodi, ampak se skušam ne obremenjavati.  Zakaj bi si dopuščal, da me take stvari razburijo? Treba je znati uživati tudi brez fotoopreme.

Danes nas večina fotografira s telefonom. Koliko fotografij sami naredite z njim?

Telefon je vedno z mano. Novi pametni telefoni imajo vedno boljše fotoaparate, s katerimi se da narediti izjemne fotografije. Z mobilnim telefonom naredim veliko fotografij, ravno zaradi tega, ker je vedno v žepu. Tudi, ko fotografiram s profesionalno opremo, ga imam ob sebi. Večinoma pristanejo nastale fotografije in videoposnetki na Instagram in Facebook Story-jih, kot neke vrste ''behind the scenes'' foto ustvarjanja.

Kateri košček naše dežele vas je do zdaj najbolj navdušil skozi objektiv? Kam se vedno znova radi vračate?

Ta fraza je že malo znucana, a se sploh ne zavedamo, koliko lepot imamo v tako majni deželi. Nimam enega in edinega koščka, kamor bi se vračal. No, če pa malo bolje pomislim, ko se kamorkoli odpravim po naši lepi deželi, se z veseljem vračam domov, v mojo domačo Istro. Tu se zagotovo počutim najlepše!

Kakšne motive iščete? Kateri so vam najljubši?

Voda v vseh agretatnih stanjih, ki oblikuje in naredi neponovljive vse možne fotolokacije. Reke, jezera, morje, oblaki, meglice in seveda led, ivje, sneg.  Vsakemu letnemu času prinese dodatno čarobnost.

Kaj želite sporočiti s svojimi fotografijami?

Če sem iskren, ko ustvarjam, ne razmišljam prav dosti o tem, kaj si bi želel sporočiti. Morda bi želel opozoriti, da bodimo bolj spoštljivi do narave, ki nas obdaja. 

Na katero fotografijo ste najbolj ponosni in zakaj?

Nekaj jih je takih, s katerimi sem zelo zadovoljen. Malo jih je takih, na katere sem prav res ponosen. So pa nekatere, ki so mi zelo pri srcu in so mi všeč, kot je recimo posnetek nočne Čevljarske ulice v Kopru. Tudi zaradi tega, ker je ena prvih, s katero sem bil zadovoljen.

Kako se je vaš fotografski izraz spremenil skozi leta? Ste se kdaj po kom zgledovali?

Moj način izražanja se je zagotovo spreminjal, nadgrajeval, se še danes, in upam, da se še bo v prihodnje. Od vedno rad spremljam delo drugih fotografov. Veliko je starih mačkov, ki jih že od nekdaj občudujem, kot je recimo Daniel Kordan. Včasih pa me presenetijo tudi mladi fotografi, ki že v mladih letih ustvarjajo neverjetne fotografije, lep primer je Bruno Pisani.

Legendarni Stojan Kerbler je pred časom dejal, da je osnovna težava mladih talentiranih fotografov, da so premalo delavni. Da nekaj naredijo dobro in to potem naredijo na tisoč in en način. Se strinjate z njegovo izjavo? Kakšna so vaša opažanja?

To ne velja za vse, zagotovo. Ampak zdi se mi, da večina ne upošteva dejstva, da vaja dela mojstra. Premalo fotografirajo, premalo nabirajo izkušnje, premalo se učijo na svojih napakah in prehitro se zadovoljijo s svojim delom. 

Pravijo, da fotografija pove več kot tisoč besed. Je slaba, če jo je treba razlagati? Kaj sploh je, po vaše, dobra fotografija?

Nobeno pravilo ne velja za vsak primer. Včasih so fotografije direktne, nas prevzamejo ob prvem pogledu. Se mi pa zdi, da ima ta povezanost z zgodbo tudi svoj čar, kot nek ključ, ki ga potrebujemo, da odklenemo njeno pravo vrednost. 

Katero zlato uro imate raje – jutranjo ali večerno?

Obe sta lepi, ampak jutranji mir, ko večina še spi, ima rahlo prednost pred večerom.

Potrpljenje je v vašem poklicu božja mast, saj je narava nepredvidljiva in le delno deluje po ustaljenem urniku. Katera fotografija vam je do zdaj vzel največ časa/energije/živcev?

Morda tista fotografija zasneženega Bleda. Največ časa oziroma živcev mi je vzela predvsem obdelava, ki je bila pri teh dotični fotografiji kar zahtevna. Ampak se je izplačalo.

Kako daleč ste pripravljeni iti za dobro fotografijo?

Razdalja se mi ne zdi tako problematična. Bolj je vprašanje, koliko sem pripravljen vložiti truda, potrpljenja, zgodnjega vstajanja. Če bi vedel, da imam v roki res dobro fotko, ni meja. Zgornja meja je samo tveganje za svoje zdravje in zdravje drugih, kar pa je vedno prav postaviti na prvo mesto, še posebej, ko se odpravljamo fotografirati v gore.

V dobi pametnih telefonov in filtrov vsak misli, da je že fotograf. A s pametnimi telefoni in samodejni načini je fotoaparat tisti, ki določi naracijo prizora, ne tisti, ki stisne na sprožilec. Kakovost pride do izraza šele, ko v roke vzamemo fotoaparat z izmenljivim objektivom, ko poznamo teorijo in stopimo iz cone udobja (beri pol/samodejnega načina). V tem poslu ni bližnjic. Kaj naredi dobrega fotografa? Kaj so njegove odlike? Vemo namreč, da dober fotoaparat še ne naredi dobrega fotografa …

Zagotovo so fotoaparati na mobilnih telefonih narejeni tako, da približajo uporabnost čimbolj širši publiki. Zato se nam pri najnovejših mobilnih kamerah, ko ustvarimo fotografijo, rezultat ne prikaže tako, kot ga je ujel senzor skozi lečo na pametnem telefonu, ampak na vsakemu škljocu pametni telefon opravi samodejno obdelavo fotografije, s katero izrazi kontraste in barve, doda ostrino, popravi presvetljene in podosvetljene dele, skratka na podlagi neke prednastavljene umetne inteligence ustvari optimalno obdelavo glede na zaznano foto sceno. To velikokrat izpade kar v redu, ob bolj nepredvidljivih situacijah pa nastane zmazek.

Mislim, da dobrega fotografa naredi tudi poznavanje delovanja svoje fotoopreme, kakršnakoli že je. Tudi, če je to fotoaparat na mobilnem telefonu. Zagotovo igrajo tu veliko vlogo izkušnje. Pa smo spet pri tem, kjer za pridobivanje teh zlata vrednih izkušenj potrebujemo veliko veliko veliko vaje.

Kateri so prvi trije nasveti, ki bi jih dali nadobudnemu fotografu?

Če govorimo o krajinski fotografiji, bi rekel, da naj veliko fotografira, naj nikoli ne bo popolnoma zadovoljen s svojim delom in naj objavlja svoja dela na spletu.