Tako so se kmalu po terorističnih dejanjih začele ustanavljati predvsem policijske in žandarske enote, izjemoma vojaške enote z nalogo boja proti terorizmu, kot so nemški GSG9, italijanski NOCS, francoski RAID in GIGN ter druge enote za opravljanje nalog z visoko stopnjo tveganja. Le mimogrede, leta 1972 smo se vsi Jugoslovani v nekaj mesecih precepili zoper črne koze.
Rojstvo prve posebne enote milice v Sloveniji, katere naloga je bila razreševanje najzahtevnejših varnostnih nalog, prav tako sega v leto 1972. Tedaj je junija čez mejo iz Avstrije v Jugoslavijo vdrla diverzantsko-teroristična skupina 19 pripadnikov hrvaškega revolucionarnega bratstva, imenovana Feniks. Navedena skupina si je nabavila najmodernejše orožje, tudi z zastrupljenimi naboji, in je imela priprave nedaleč od jugoslovanske meje v Avstriji. V Slovenijo je skupina vstopila v noči na 21. junij 1972 na območju postaje milice Radlje ob Dravi v bližini Mute oziroma Bistriškega jarka. Kasneje so na cesti Dravograd–Maribor na Karavaningu ustavili kamion, last podjetja Avtoprevoz iz Dravograda, mu odklopili prikolico in s kamiona zložili zaboje radenske. Zatem so se odpeljali proti Mariboru in nadaljevali pot pod goro oziroma planoto Radušo v Bosni in Hercegovini. Tam so voznika kamiona izpustili in mu naročili, da lahko o njihovem ravnanju in namenu obvesti milico šele takrat, ko se bo pripeljal nazaj v Slovenijo.
Ko je v tem času na postajo milice Radlje ob Dravi prišlo obvestilo, da so na našem območju mejo prestopili hrvaški teroristi, je komandir postaje milice mene in miličnika Borisa poslal, naj greva preverit, ali to obvestilo drži. Tako sva s kolegom miličnikom odšla na kraj, kjer naj bi bili teroristi. Tja sva se napotila s Tomosovima petbrzincema in starima nemškima avtomatoma iz druge svetovne vojne. Imela sva srečo, ker so bili teroristi – ustaši v tem času že prek hrvaške meje. Takrat je začela v Sloveniji zaradi vpada teroristične skupine potekati akcija Raduša, v kateri je sodelovalo 1500 miličnikov, vsi delavci službe državne varnosti, drugi delavci organov za notranje zadeve in pripadniki drugih varnostnih struktur. Lahko rečem, da smo bili vse dneve v službi in da smo imeli izplačanih nadur več, kot je bila takrat plača miličnika.
Direktiva za oblikovanje specialnih enot
Do prvega spopada diverzantske skupine z milico je prišlo pet dni za tem v Bosni in Hercegovini na planoti Raduša, ko so na območje planote prihitele enote JLA, milice in teritorialne obrambe, ki so potrebovale skoraj mesec dni, da so opravile z devetnajstimi teroristi. Pri posredovanju je sodelovalo 8000 pripadnikov tedanje milice, enot Jugoslovanske ljudske armade in teritorialne obrambe. V akciji zajetja diverzantske skupine je bilo likvidiranih 15 teroristov, štirje pa so bili prijeti. Trije so bili obsojeni na smrtno kazen, ki je bila takoj izvršena, eden pa je bil mlajši polnoletnik in mu je bila izrečena kazen 20 let zapora. V akciji je življenje izgubilo 13 miličnikov in vojakov, veliko pa jih je bilo ranjenih. In takrat se je ugotovilo, da množična mobilizacija teritorialne obrambe in milice ni bila najsmotrnejši način za reševanje opisanega konflikta oziroma spopada s teroristi.
Zaradi navedenega in delovanja navedene sovražne teroristične skupine na planoti Raduša ter napovedi politične emigracije, da se bo skupini 19 teroristov priključilo še več privržencev, in podatka, da bodo potovali čez ozemlje Slovenije, je predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije, maršal Tito, 21. julija izdal direktivo za formiranje specialnih enot v vseh republikah in obeh avtonomnih pokrajinah za vodenje boja proti terorizmu. Obsegala je 13 točk in je na kratko opredelila naloge vseh dejavnikov v družbi, od milice do družbene samozaščite, pri zagotavljanju varnosti in pri odvračanju specialne vojne zoper našo državo. Najpomembnejša je bila 4. točka, ki se je v prevodu glasila: »V oboroženih silah SFRJ in v milici je treba takoj pripraviti ustrezne rešitve za oblikovanje posebnih enot, katerih opremljenost, izurjenost in gibljivost bo zagotavljala hitrost in optimalno učinkovitost delovanja pri uničenju sovražnih oboroženih skupin in poskusov organiziranja gverilskega delovanja.«
Vsi republiški in oba pokrajinska sekretariata za notranje zadeve so morali poročati, kako se izvaja maršalova direktiva. Zanimivi so bili naslednji ukrepi iz poročila z dne 12. septembra 1972, ki ga je pripravil Republiški sekretariat za notranje zadeve Slovenije, in sicer:
• da so bila za oborožitev in opremo specialnega bataljona milice in dodatnega helikopterja s strani izvršnega sveta namenjena dodatna sredstva,
• da je treba med kadeti poiskati kandidate in jih napotiti v vojaško akademijo kopenske vojske in
• da je treba povečati število pripadnikov vojaške policije v Sloveniji, jih ustrezno izuriti, po odsluženju vojaškega roka pa razporediti v slovensko rezervno milico.
Na podlagi direktive maršala se je že 24. julija 1972 v kraju Ugar pri Ribnici, kjer je bil center za usposabljanje miličnikov, sestala posebej izbrana skupina 41 miličnikov, ki se je usposabljala do 1. septembra 1972 in se je 29. avgusta udeležila zaključne vaje Uprave javne varnosti Maribor na Kozjaku, imenovane akcija GAJ, kjer se je preverila njihova usposobljenost, ki je bila ocenjena kot zelo dobra.
Po uspešnem zaključku usposabljanja je republiški sekretar za notranje zadeve izdal odločbo o ustanovitvi specialne enote, ki je štela 41 delovnih mest. 27. decembra 1972 pa je bila z odločbo republiškega sekretarja za notranje zadeve ustanovljena četa milice kot stalna enota za protiteroristično delovanje. Ta je skozi svoje različne organizacijske oblike zadržala svoje temeljno poslanstvo, zaradi katerega je bila ustanovljena, vse do leta 1990 v okviru Uprave milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve. Leta 1990 pa je bila ustanovljena in organizirana kot specialna enota milice, ki je bila neposredno odgovorna republiškemu sekretarju za notranje zadeve.
Drugega novembra 1972 je bil ustanovljen tudi specialni bataljon milice, ki je štel 586 pripadnikov milice, katere pripadnik sem bil tudi sam. Takrat je vodstvo Republiškega sekretariata za notranje zadeve specialni bataljon milice opisalo tako: »Je eksteritorialen in sestavljen tako, da bi s posameznimi manjšimi enotami (vodi) lahko v slučaju potrebe opravljal razne policijske naloge lokalnega ali širšega karakterja ali pa deloval kot celota.«
To je bila tudi predhodnica posebne enote milice, ki je bila različno reorganizirana, od leta 1988 pa je imela sistemiziranih 1391 delovnih mest aktivnih in rezervnih miličnikov. Ta posebna enota milice je leta 1989 pod mojim vodstvom sodelovala v akciji Sever, ko je bil preprečen napovedani »miting resnice«. Ista posebna enota milice je kasneje sodelovala v pripravah in v vojni za samostojno Slovenijo. In večina takratnih pripadnikov posebne enote milice je danes policijskih vojnih veteranov, združenih v Zvezi policijskih veteranskih društev Sever.
