Ker so bile ločitve na Slovenskem v času pred drugo svetovno vojno precej redke, je bilo v naših takratnih časnikih mogoče brati v glavnem zgodbe o ločitvah na tujem. Po statističnih podatkih je začelo število ločitev pri nas opazno naraščati po letu 1955. Če je bilo v letih med 1950 in 1954 povprečno zabeleženih 865 razvez zakona, je to število že v naslednjem petletju poskočilo na 1354 in čez 20 let preseglo število 2000. Zadnja leta je na tem področju prišlo statistično gledano do nekakšne umiritve trendov, saj je bilo lani zabeleženih »samo« 1774 ločitev, vendar je res, da je bilo sklenjenih tudi manj zakonskih zvez kot v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Ločitev zakoncev »od mize in postelje« sicer skoraj nikoli ni enostavna, neboleča in brez stresa, najkrajšo v večini primerov potegnejo otroci ločenih partnerjev. Precej podatkov v zvezi s to temo so lansko poletje zbrali v celjskem Zgodovinskem društvu ter jih v sodelovanju z Zgodovinskim arhivom Celje opisali v reviji Zgodovina za vse. Še dlje so šli na sosednjem Hrvaškem, kjer so leta 2011 v starem delu Zagreba, na tako imenovanem Gornjem gradu, odprli danes zelo dobro obiskan Muzej prekinutih veza (v slovenskem prevodu: Muzej propadlih razmerij). Obiskujejo ga turisti z vsega sveta, del stalne razstave ima že nekaj časa tudi v ameriškem Los Angelesu.
Ljubezen ruskega vojnega ministra.
Kijevska buržvazija ima senzacijo. Sedanji vojni minister general Suhomlinov se je bil seznanil pred leti z ženo posestnika Butoviča in začel z njo ljubezensko razmerje. Da se otrese nadležnega soproga, mu je general Suhomlinov ukazal, da mora v Nico. Da ukaz podkrepi, je poslal k njemu šefa ohrane Kuljabka, ki mu je zapretil z izgonom v Sibirijo, ako se ne pokori ministrovemu ukazu. Kmalu po dohodu v Nico pa je dobil Butovič vest, da je njegov zakon ločen. Okanjeni mož je proti temu protestiral in zahteva revizijo procesa, češ da pri obravnavi za ločitev zakona ni bil prisoten.
Zarja, 3. maja 1912
Ločitev zakona – klerikalne intrige.
(Izpred civ. sodišča.) M. Globočnik in njegova žena sta bila poročena že 16 let in imata 6 otrok. Naenkrat pa se je ženi zazdelo, da ne more pri svojem možu več živeti. Trdila je, da grdo z njo ravna. Globočnik je ugleden mož, župan v Vogljem, načelnik gasilnega društva (pri zadnjem požaru v Šenčurju je dobil male opekline), sploh se vidi, da je dober gospodar. Po svojem prepričanju je naprednega mišljenja. Njegova žena je iz premožne hiše, njen oče je bogat posestnik, 84 let stara gorenjska korenina. Ona je njegova edina hči in bo po njem vse podedovala. Klerikalna previdnost je zapazila, da bi prišlo vse v napredne roke – zato je boljše, da se žena loči od moža. Globočnik je prosil ženo, naj se vrne, toda ona neče – na vsak način hoče ločitev. Glihali so pred sodiščem – nazadnje bi se bili kmalu zaradi ene postelje razdrli – no nazadnje se je ženi ustreglo. Pravijo, da tiče za tem klerikalne intrige, tudi pri razpravi se je tako videlo. Tako mora včasi iti narazen tudi, kar cerkev zveže.
Dan, 6. junija 1912
Noče moža s plešo.
V najboljših dunajskih krogih je pred kratkim vzbudila veliko senzacijo tožba za ločitev zakona, ki je obstal komaj eden dan. Šele pred kratkim časom se je oženil baron S., znani dunajski lahkoživec, ki je bil posebno priljubljen v damskih krogih dunajskih. (…) Posebno njegove plave kodre so mu vse dame zavidale. Kdo pa more popisati presenečenje visokih krogov, ko se je čez nekaj dni zvedelo, da je novopečena baronesa napravila tožbo proti svojemu soprogu, in to zaradi ločitve zakona. Vzrok tega je bilo to, da prelepi kodri soprogovi niso bili pravi, ampak, da je bila to krasna vlasulja, pod katero se je skrivala kakor črv v kelihu lilije velikanska – pleša. Zastonj je napenjal baron vse mogoče strune ljubezni, zastonj je hotel pridobiti svojo nevesto zase z vsemi mogočnimi sredstvi. Nobena umetnost v tej smeri ni pomagala. Pomagale niso niti prisege, niti grožnje, niti prošnje, baronica je ostala neizprosljiva. In sodišče je »tako za spoznalo«, kakor pravi naš Pajk, da se od mlade, zapeljive in bogate vdove ne sme zahtevati, da bi se zadovoljila namesto z možem samo s tujimi njegovimi kodri. Ločitev se je dovolila. (…)
Dan, 30. decembra 1912
Čudni vzroki za ločitev zakona
Dokaj različni in tudi od sile zanimivi so vzroki, zakaj vse se v Ameriki zakonci odločijo za ločitev zakona. Pa ne samo, da to sklenejo za vsako ceno doseči, pač pa jim sodišče v številnih primerih prizna, da so tudi upravičeni k temu in jim zato željo tudi res usliši, čeprav je vzrok, ki ga za ločitev zakona navajajo, za nas potrpežljivejše Evropejce res malo čuden, nepojmljiv. (…)
V 56 primerih je prišlo do ločitve zakona, ker se mož in žena nista mogla zediniti, kako naj bo otroku ime. Krivda je bila v tem primeru na obeh straneh. Največ pa je bilo do zdaj v Ameriki razporok zaradi tega, ker možu ni bil všeč dnevni jedilni list ali pa jedila niso bila dovolj okusno pripravljena. Teh je bilo, kakor poroča »Centraleuropa«, kar 875. (…) 50 zakonskih dvojic se je odločilo za ločitev zato, ker je eden od zakoncev ugotovil, da se mu je drugi pred poroko zlagal, koliko je star. Posebno ženske kaj rade zamolče svoja prava leta. Od 50 primerov jih je bilo 47 takšnih, da se je nevesta ženinu zlagala, da je mlajša, kakor je v resnici.
Med vsemi navedenimi vzroki, ki so jih ameriški možje navajali pri svoji zahtevi po ločitvi, pa so najbolj presenetljivi tisti primeri – in teh je bilo do zdaj šest –, da je mož zahteval ločitev zato, ker je ugotovil, da ima žena domačega psa rajši kot pa moža in zanj zato tudi bolj skrbi.
Slovenski dom, 31. decembra 1941
Ločitev zakona po smrti.
Žena nekega vojaka, ki je umrl v vojaški bolnišnici na vzhodu, je več mesecev po moževi smrti rodila otroka, za katerega ni nobenega dvoma, da ne more biti otrok zakonskega moža svoje matere. Zatorej je bil uveden postopek za razvedbo zakona, ki je bil obenem prvi postopek te vrste, podvzet po nemškem sodišču. Žena je priznala, da je ta otrok sad njenega razmerja z drugim moškim, nakar je sodišče izreklo veljavno ločitev zakona.
Jutro, 31. decembra 1943
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib