Kuba, oprosti, letos se res ukvarjamo sami s sabo

Gospa Jelka je vihtela nož s hitrostjo in z natančnostjo, ki bi ji ju zavidali tudi naši tekmovalci Masterchefa. Avtobus iz Dornave s Francijem na čelu je bil med prvimi, ki je pripeljal pod Ponce. Zunaj je bila še trda tema, saj so na cilj prihiteli že pred jutranjim svitom.

Tik ob njih je bil parkiran avtobus iz skoraj sosednje vasi, Ivov avtobus iz Lancove vasi. Na domačem Štajerskem ju loči približno 10 kilometrov, v Planici manj kot 10 metrov. Oba avtobusa sta bila namreč parkirana drug ob drugem, povsem spredaj na velikem makadamskem avtobusnem parkirišču, od koder se je odpiral neoviran razgled na belo liso sredi zelenih površin.

Planiški delavci so dali vse od sebe in v sezoni, ki ni bila radodarna niti s snegom niti z mrazom, za zaključek svetovnega pokala poskrbeli za zanesljivo vzletišče in doskočišče najboljših skakalcev na svetu. Bil pa je dejavnik, na katerega niso imeli vpliva.

"Ni se vama treba več skenirati, vstop je prost," nama reče varnostnik, ko se s fotografom z avtobusnega parkirišča vračava na ograjeno planiško prizorišče. Druga serija, ki s(m)o jo vsi željno pričakovali v upanju, da se slovensko drugo mesto še izboljša, je namreč nenadoma odpadla. Če je med prvo serijo toplo marčevsko sonce še sramežljivo kukalo izza oblakov, je tik po koncu zavel hladen piš. Čeprav sprva ni deloval usoden, je nazadnje odnesel drugo serijo. Obveljala je prva in z njo drugo mesto orlov, ki so morali priznati premoč Avstrijcem.  

Hrib nad Planico pa je ostal poln. Tam stoji tudi Gašper s prijatelji. Iz Zalega Loga pri Železnikih so, nosijo pa transparent "Hvala, dr. Stare". Peter Prevc namreč ni edini, ki ta konec tedna maha v slovo beli karavani. Poslavlja se tudi legendarni televizijski komentator Andrej Stare. "Majhna pozornost za velikega človeka," družba pojasni odločitev za transparent. Pravijo, da je bil prav on tisti, ki je dal čar temu športu.

Športu, za katerega večina sveta sploh ne ve, da obstaja, v nekaterih državah pa je nadvse čislan. Med drugim na Poljskem in Norveškem, njihovi ljubitelji skokov pa so vedno množično prihajali tudi v Planico. V Zgornjesavski dolini so imeli postavljene svoje baze, njihove zastave so vihrale visoko v zraku. Letos pa smo se morali kar potruditi, da smo jih našli med morjem slovenskih zastav.

Po razglasitvi najboljših je na tisoče obiskovalcev najprej navduševal Pero Lovšin, nato so jih razplesali še Fehtarji. Vsi pa so se ozirali v nebo in upali, da bo zadržalo nadležne dežne kaplje. Vsaj ta želja se je uresničila. Da bi si Peter premislil, kolektivni želji naroda ni uspelo.

Simen v zrak drži norveški prst. "Niti mi ne vemo, kaj je razlog, da nas je tokrat tako malo. Doma na Norveškem prav zdaj poteka državno prvenstvo v teku na smučeh, ki je naš šport številka ena, zanimanje za skoke pa nekako upada," razglablja s prijatelji, ko nam skuša dati odgovor o pogrešanih rojakih.

Tudi Kuba Karpinski je eden redkih Poljakov, ki jih srečamo. Lani smo ga posneli med "pivsko" igro, balinanjem pred vhodom v nordijski center, letos je spet tukaj. "Spoznali smo se predlani, lani smo se po naključju spet srečali, letos pa se je moj fant šalil, če mislimo, da bomo spet naleteli na naše Poljake. Včeraj zvečer smo šli v Kranjsko Goro na zabavo, nekdo ga je prosil za vžigalnik, ta nekdo pa ni bil nihče drug kot 'naš' Poljak," Slovenka Mija v smehu pokaže na Kubo. Zdaj so si izmenjali naslove profilov na družbenih omrežjih in si obljubili, da se naslednje leto v Planici srečajo namensko, ne le po naključju.

"Lani smo se vsi zgrnili sem, saj je bilo prvo leto po pandemiji in vsi smo želeli svobodo," nam pravi Kuba. "Letos pa imajo naši skakalci slabše rezultate, poleg tega pa se letos pri vas vse vrti okrog Petra in to spoštujemo," doda.

Kuba, res je. Petrovo napoved slovesa so slovenski ljubitelji skokov težko prenesli, z zadnjimi dobrimi rezultati jim je dvigoval apetite, včerajšnja posamična zmaga pa je še vtrla sol na rano (pre)zgodnjega slovesa. 

Kuba, Simen, z vama in vašimi rojaki se vidimo spet prihodnje leto, letos pa se bomo povsem sebično res osredotočili nase in na Petra. In na te naše srčne in neponovljive slovenske trenutke pod ljubimi Poncami ...