Pred naslednjo pandemijo: raziskati in razumeti moramo vedenje ljudi

O pandemiji, njenih naukih in posledicah so govorili tudi na Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) v Davosu. Gostje panela so bili Stephane Bancel, glavni izvršni direktor Moderne, ene od družb, ki proizvaja cepiva, Michelle Williams, strokovnjakinja za javno zdravje in dekanja na fakulteti Harvard T.H. Chan School of Public Health, Maria Leptin, predsednica Evropskega raziskovalnega sveta, in Seth F. Berkley, glavni izvršni direktor Gavi – zavezništva za cepivo.

Prehitro veselje in astronomski stroški dolgega covida

Smo prehitro potegnili črto pod pandemijo covida-19? Williamsova meni, da smo. Kot pravi, drži, da vlada velika utrujenost od covida, da pa pandemije žal ni konec. Poudarja, da smo družbo lahko znova odprli prav zaradi napredka na področju cepiv in zdravil. "Ampak ljudje še vedno umirajo, v ZDA je ta številka še vedno več kot 500 na dan, pri čemer bi devet od desetih smrti lahko preprečili s cepljenjem in preventivnimi ukrepi. Kot strokovnjakinjo za javno zdravje me to opomni, da se moramo zadržati in ne prezgodaj govoriti o koncu pandemije."

Izpostavlja, da je nujno govoriti o kroničnih posledicah pandemije. "Dolgi covid je realnost, imel bo ne le vpliva na posameznike, ampak tudi na ekonomijo. Po nekaterih izračunih naj bi nas samo v ZDA stal 3,7 bilijona dolarjev. Poleg tega je zdravstveni sistem je še vedno v težavah. Upam pa, da ljudje razumejo, da cepiva ne ščitijo samo posameznikov, ampak tudi zdravstveni sistem. Ta mora okrevati. Zdravstveno osebje je izgorelo, prav tako pa imamo primere poslabšanih kroničnih bolezni, ki bodo terjali dolgoročno in temeljito obravnavo. Še vedno moramo tako razmišljati v posledicah covida na delovno silo, finančni sistem in zdravstveni sistem."

 Cepiva so, ni pa povpraševanja. Industrija cepiv močno povečala kapacitete

Berkley se je dotaknil razdeljevanja cepiva najrevnejšim državam v času pandemije. "Ko smo pred tremi leti tukaj že razmišljali o covidu, nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, smo pa vedeli, da bodo revnejše države ostale brez cepiva, če izbruhne pandemija. Zato smo začeli s pobudo, kako jih pravičneje razdeliti. In 39 dni po prvem odmerku cepiva v razvitem svetu so bili odmerki že v revnejših državah. Seveda bi moralo biti isti dan, ampak tudi to je uspeh."

Kar ni dobro, je, da je precepljenost je v revnejših državah, še posebej med starejšimi, slabša kot v razvitem svetu: "Je pa po drugi strani le sedem držav, kjer je precepljenost nižja od 10 odstotkov. So pa to žal zelo ranljive države s krhkimi zdravstvenimi sistemi."

Kot pravi, je cepiv trenutno dovolj: "Vendar pa ni povpraševanja, ker ljudje pravijo – saj je konec. Ampak morali bi še naprej cepiti vsaj ranljivo populacijo, soočamo se tudi z novimi različicami."

Ko gre za nove različice, je Bancel dejal, da je pandemija dokazala, da se industrija cepiv lahko hitro prilagodi. "Za razliko od 2020 so danes proizvodne kapacitete za cepiva veliko večje. Moderna ima danes tovarne v ZDA, Švici, pokazali smo, da smo prilagodljivi, hitro lahko prilagodimo cepivo za nove različice. Kupili smo še japonsko podjetje, ki razpolaga s tehnologijo, da lahko pot od sekvenciranja nove različice do cepiva skrčimo še za denimo dva tedna ... Vseskozi torej iščemo naprednejšo tehnologijo. Trenutno gradimo tovarno v Kanadi, Avstraliji, še eno bomo zgradili v Veliki Britaniji, poslovali bomo tudi v Keniji. Želimo biti prisotni na vseh kontinentih. Med pandemijo smo namreč videli, kaj se je dogajalo z omejitvami izvoza."

Proizvodne kapacitete pa niso pomembne le zaradi covida-19. "Dobra novica je, da lahko v teh tovarnah nato proizvajamo katero koli cepivo," je dejal in izpostavil obetavne študije, ko gre za cepivo proti RSV.

Ljudje ne zaupajo cepivom, znanosti: "Ne razumejo znanstvene metode"

Stara in nova cepiva sicer pomagajo le malo, če jih ljudje ne želijo sprejeti. Leptinova je spregovorila o nasprotovanju znanosti. Dejala je, da države, ki so bile najbolj uspešne pri cepljenju, kampanj za cepljenje niso gradile na poskusu, da ljudje razumejo znanost. "Ena od teh držav je Butan, kjer so razumeli potrebe ljudi in v kampanjo vključili tudi verske voditelje. Naslednji primer je Portugalska, kjer so angažirali upokojenega generala, ki je ljudi obravnaval kot vojsko in jo zbral v vojni proti virusu. Skratka, znanost ni bila v ospredju, je pa bila ključna dobra organizacija."

Ko gre za znanstvenike, pravi, da so v tem obdobju počeli, kar znajo: "Ko so nas vprašali, smo znanstveniki delili svoje znanje in povedali, česa ne vemo. Ne krivim znanstvenikov, ampak težava je, da večina ljudi ne razume, da je znanstvena metoda povezana z negotovostjo, da ni vseh odgovorov in bomo morda jutri vedeli kaj novega. Ljudi moramo izobraziti o znanstveni metodi, če želimo povečati zaupanje v znanost. Ampak tega pa ne moremo narediti znanstveniki – nam namreč ne zaupajo, ker menda predstavljamo akademsko sfero, ustanove, podjetja ..."

Kdo pa torej naj poučuje, daje odgovore o znanosti? Williamsova meni, da je bila velika težava v samem pristopu. "Najslabše, kar smo naredili v ZDA, je bilo, da smo ljudem, ki so dvomili, rekli – sledite znanosti. Morali bi jih motivirati, razlagati, predstavljati informacije, ki bi jih zadovoljile in spremenile njihovo vedenje. Kjer so govorili tudi o tveganjih, in to na preprost način, je delovalo. V komunikaciji z javnostjo moramo opustiti znanstveni jezik ali začeti sodelovati s tistimi, ki nam lahko pomagajo premostiti te ovire. Anthony Fauci je storil veliko, ampak dejstvo je, da v tako večplastni družbi potrebujemo več komunikatorjev, ki promovirajo sporočilo na pravi način. Te mehanizme moramo razumeti bolje. Razumeti moramo, kdo je naša ciljna populacija. Čeprav ne maram tega izraza, gre za marketing javnega zdravja."

Berkleyja dejstvo, da so bili v državah v razvoju marsikje manj odklonilni do cepiv kot v razvitem svetu, ne preseneča: "Tam vidijo težave, hude bolezni in njihove posledice, zato želijo zaščito. Najhuje je v razvitem svetu, kjer teh bolezni ni, tam ne gre za to, da storiš vse, da se zaščitiš, ampak se sprašuješ – je varno, so stranski učinki, je organsko ... Ob tem pa se govorice širijo kot ogenj v času družbenih omrežij, prišlo je do politizacije, na delu so bili boti. Ljudje tako ne zaupajo več ustanovam, ne obrnejo se na strokovnjaka v okolici, ki mu zaupajo, ampak se sprašujejo o informacijah na družbenih omrežjih."

"Razliko v zaupanju smo videli tudi tam, kjer so politiki o tem na televiziji soočali menja, zelo hudo je bilo v ZDA, povsem drugače pa tam, kjer so se poenotili, povedali, kaj so odobrili regulatorji," pa je dodal Bancel.

Leptinova pa je opozorila tudi na medijsko delo. Ocenila je, da bi morali imeti novinarji imeti večji dostop do znanstvenikov in njihovih podatkov. "Žal se ne vlaga več v znanstveno novinarstvo, ta delovna mesta so izginila, pandemijo pa so na koncu pokrivali tudi športni novinarji," pa je dodala Williamsova.

WHO, multilateralni dogovori, investicije in zdravstvena diplomacija

Na temeljih spoznanj o pandemiji ob izbruhu covida-19 pa bo treba spremeniti tudi (globalno) vodenje takšnih dogodkov. "WHO nima financiranja, da bi izvajala svoje delo, potrebno je pretresti multilateralne dogovore, narediti načrt, spremembe, ki bodo na področju vlaganj, infrastrukture in kadrov. Potrebujemo tudi nekakšno zdravstveno diplomacijo. Vemo namreč, da je grožnja virusa v enem delu sveta že v osmih urah lahko pri nas. Prepoznati je treba, da so zdravstveni sistemi v težavah, in jih kadrovsko okrepiti. Vlade morajo vedeti, da so premalo vlagale v to, da bi ljudje razumeli znanost, premalo v raziskave vedenja, in to je treba spremeniti. Ustvarjati je treba okolje, kjer se sprejema znanstvene rešitve. Nasloviti je treba tudi razlike med državami, pa tudi znotraj držav, ker so različni deli družbe različno ranljivi," je prepričana Williamsova.

"WHO želi nov dogovor o ravnanju v primeru pandemije, ki bi presegel trenutne okvirje, vprašanje pa je, do katere mere lahko vse to resnično urejamo. Za začetek se moramo vrniti k lekcijam pandemije, ko so se države ukvarjale le s seboj. Treba je biti pragmatičen in realen. Obstaja denimo dogovor o gripi, ki pravi, da mora vsak deseti proizveden odmerek cepiva v revnejšo državo – ampak bo to res tako, če izbruhne nek nov, hud virus?" se je vprašal Berkley.

"Vzpostaviti moramo sisteme, da bomo lahko ukrepali takoj, manevrskega prostora je namreč še kar nekaj. Želeli bi imeti cepiva za vseh 15 virusov, ki jih WHO še posebej izpostavlja. Poskušali bomo vzpostaviti več sodelovanja z znanstveniki in skupnostmi," obljublja Bancel.

Berkley je nekoliko bolj skeptičen: "Imeli smo izbruh ebole v Ugandi, ki so ga na srečo zamejili. Cepivo je prispelo šele po 80 dneh. Če bi situacija ušla izpod kontrole, bi imeli morda celo pandemijo. Cepiva bi že morala biti v stekleničkah. Težava pa je, da se veliko cepiv ne proizvede, ker obstaja strah, da bodo ostala neporabljena, gre pa za milijonske zneske, ki so potrebni za proizvodnjo."

Bacel je izrazil skrb, ker so se države vrnile k "vsakodnevnim opravkom" in zdaj premalo pozornosti posvečajo zdravstvu in vlaganjem v zdravstveno infrastrukturo. S tem se strinja tudi Leptinova: "Kakšna bo naslednja pandemija, ne vemo, narava lahko postreže z različnimi stvarmi." Moramo pa se bolj ukvarjati z razumevanjem vedenja ljudi v pandemiji, potem ko smo postavili temelje, kamor sodijo proizvodne kapacitete, meni: "Ne jemljite denarja znanosti, saj ne veste, kaj boste potrebovali ob naslednji pandemiji."