Freska z naslovom Madonna del Parto upodablja nosečo Sveto Marijo in velja za eno največjih renesančnih mojstrovin. Fresko, ki je bil dokončana okrog leta 1460, je Della Francesca naslikal, da bi krasila zid za oltarjem v cerkvi Santa Maria di Momentana v Monterchiju, majhnem kraju na hribu v toskanski pokrajini Arezzo.

Freska italijanskega renesančnega mojstra Piera della Francesca je najbolj znano delo, ki prikazuje Devico Marijo kot nosečo žensko. Madona je bila na tovrstnih umetninah  praviloma upodobljena stoje, sama, pogosto z zaprto knjigo na trebuhu, kar je aluzija na utelešeno besedo. Dela so bila povezana s pobožnostmi nosečnic, ki so molile za varen porod. Foto: Wikipedia
Freska italijanskega renesančnega mojstra Piera della Francesca je najbolj znano delo, ki prikazuje Devico Marijo kot nosečo žensko. Madona je bila na tovrstnih umetninah praviloma upodobljena stoje, sama, pogosto z zaprto knjigo na trebuhu, kar je aluzija na utelešeno besedo. Dela so bila povezana s pobožnostmi nosečnic, ki so molile za varen porod. Foto: Wikipedia

Piero della Francesca je fresko naslikal v čast svoji materi, Romani di Pierino, ki se je rodila v Monterchiju.

Zid in freska na njem sta leta 1785 preživela katastrofalen požar, pozneje pa so umetnino odstranili z zidu in jo razstavili v na novo postavljeni cerkvi – po obnovi je bila stavba veliko manjša, da je lahko naredila prostor za vaško pokopališče.

Piero della Francesca je fresko v tej cerkvi končal v sedmih dneh, pri čemer je uporabil prvovrstne barve, vključno z velikim deležem modre ultramarin, pridobljene z lapisa lazuli, ki ga je iz Afganistana uvažala Beneška republika. Foto: Wikipedia
Piero della Francesca je fresko v tej cerkvi končal v sedmih dneh, pri čemer je uporabil prvovrstne barve, vključno z velikim deležem modre ultramarin, pridobljene z lapisa lazuli, ki ga je iz Afganistana uvažala Beneška republika. Foto: Wikipedia

Šola je postala muzej
Avtorstvo freske je stroka potrdila šele leta 1889. Preživela je še en hud potres (leta 1917), preden so jo končno restavrirali in jo leta 1992 preselili v stavbo nekdanje lokalne šole, ki je s tem postala Muzej Madonne del Parto. Selitev v muzej, ki danes našteje 40 tisoč obiskovalcev letno (med njimi številne romarke, ki prosijo za blagoslov v času nosečnosti), je bila povod za zapleten sodni spor okrog lokacije freske. Vpleteni so občinski zbor Monterchija, lokalna škofija, regionalne oblasti in ministrstvo za kulturo.

Nov list je zgodba zdaj obrnila s tem, da je upravno sodišče odločilo, da je treba fresko vrniti na kraj njenega nastanka.

Simbol rodnosti na sredi pokopališča
Župan Monterchija Alfredo Romanelli je sicer argumentiral, da cerkev, ki danes stoji na robu mesta in je bila leta 1956 še enkrat prenovljena, ni več tista cerkev, v kateri je freska nastala. "Postaviti simbol rodnosti na sredo pokopališča na robu mesta, med tri tisoč grobov, se mi pač ne zdi dobra ideja," je izjavil za časopis La Stampa. "Res je bilo potrebno veliko domišljije." Romanelli je izpostavil še, da cerkev ni primeren kraj za razstavljanje umetnine, ker v njej ni primerne svetlobe, pa tudi ne prostora za vse turiste, ki bi se zgrinjali vanjo.

Sorodna novica "Razstava stoletja" v Ermitažu: velika retrospektiva Piera della Francesce, titana med titani

Potem ko so o primernosti cerkve razpravljali celo v parlamentu, je bil Romanelli povabljen na sestanek z namestnico ministrice za kulturo, Lucio Borgonzoni. Argumentiral je, da "nerazumne" odločitve sodišča ne more razumeti, in celo namigoval, da bi v ozadju lahko tičali drugi razlogi.

Esteblišment podpira selitev
Ugledni italijanski umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, ki ima sicer tesne vezi z nekdanjim predsednikom vlade Silviem Berlusconijem, je javno komentiral, da je razsodba dobra priložnost, da se renesančna mojstrovina preseli z "nedoločno bolnišnične" lokacije na kraj svojega nastanka. Prepričan je, da bi se dalo cerkev razširiti in tako narediti prostor za "verski turizem".