»Zdi se, da v hribovju Vietnama čas hitreje teče kot drugje.« S to pronicljivo mislijo mlada režiserka iz Hanoja Ha Le Diem začne dokumentarni portret deklic iz etnične manjšine Hmong v odročni vasici ob meji s Kitajsko. S kamero jih spremlja, kako se nedolžno igrajo na riževih poljih, medtem ko se po hribih plazi zlovešča megla, ki bo odnesla tudi njihovo brezskrbno otroštvo.

Režiserka Ha Le Diem skozi film o otroštvu razpira tematiko tradicije dogovorjenih porok in rituala ugrabljanja nevest, ki še vedno vztraja v revnejših skupnostih etničnih manjšin v Vietnamu. Z osebnim pristopom ji je uspelo prodreti v notranje doživljanje glavne protagonistke, deklice Di, in tudi drugih članov skupnosti, ki bi jim zlahka pripeli oznako antagonistov, če jih ne bi režiserka predstavila v vsej kompleksnosti njihovega življenja, razpetega med sodobnostjo in tradicijo. Žirija pred dnevi končanega Festivala dokumentarnega filma ji je za film Otroci megle podelila nagrado Amnesty International Slovenije za najboljši film na temo človekovih pravic.

Kako ste spoznali svojo mlado protagonistko Di, ki je bila na začetku snemanja stara dobrih 12 let?

Leta 2017 sem se s prijateljico udeležila fotografske delavnice na severu Vietnama, kjer smo za fotografski motiv oziroma subjekt vzeli tamkajšnje otroke. Med delavnico smo živeli v hiši Dijinih staršev in se družili z otroki, tako sva se z Di spoprijateljili. Hmongi so pred 400 leti živeli na Kitajskem, med številnimi vojnami pa so prebegnili v Vietnam, Laos, na Tajsko in tudi v Ameriko. Skupnost je velika in zelo povezana. Imajo tudi svoj kanal na youtubu, svoje filme, pesmi, ki jih otroci gledajo in poslušajo na pametnih telefonih. Slišala sem že, da je tradicija ugrabljanja nevest v skupnosti Hmong še živa, in zavedala sem se, da bo Dijino otroštvo najbrž hitro zletelo mimo. Zato sem ga želela ujeti s kamero in ohraniti na filmu. Med druženjem z Di sem veliko razmišljala o svojem otroštvu, saj sem tudi sama imela dve prijateljici, ki sta se poročili zelo mladi, stari pri šestnajstih. Di je pred mojimi očmi odraščala in se razvila v lepo in občutljivo najstnico. Družila se je s prijateljicami, začela je piti, zato me je zaskrbelo za njeno prihodnost.

Deklice v vašem filmu se najprej igrajo »ugrabitev neveste«, čez nekaj let pa zanje to postane kruta resničnost. Film prikaže kompleksnost tega tradicionalnega običaja, ki ga poznamo tudi pri nas, a je v Vietnamu veliko bolj radikalen.

Di mi je najprej pojasnjevala, kako lep pomen ima ta običaj. Tako se namreč zaljubljenca lahko poročita brez privolitve staršev. V kulturi Hmong se mladi poročijo na tri načine. S privolitvijo staršev, pri čemer mora fantova družina plačati bogato doto za nevesto. Če je ugrabitev lažna, je dota manjša, če pa dekle v ugrabitev privoli, ženinova družina plača precej manjšo doto. Ugrabljanje nevest je tradicija, ki je še vedno zelo živa še v vsaj dveh provincah v severnem Vietnamu.

Kako sama skupnost razume to tradicijo?

Med snemanjem filma sem spoznala, da predvsem ženske nanjo gledajo različno. Dijina mama, recimo, razume ugrabitev kot opolnomočenje žensk. Karkoli gre v zakonu narobe, lahko za to okriviš moža. V smislu, nisem te hotela, pa si me vseeno ugrabil, zdaj pa moraš skrbeti zame in mi ugoditi, zato se ne pritožuj. Nekatere ženske ugrabitev jemljejo kot kompliment za svojo lepoto. Nekatere Dijine sorodnice pa to tradicijo sovražijo in jo razumejo kot nasilje nad ženskami. V istem času, ko je bila ugrabljena Di, so ugrabili tudi njeno prijateljico in sošolko. Kasneje sem jo obiskala v drugi vasi, kjer z možem živita. On je zabaven in duhovit, imata hčerko in sta zelo srečna. Zato je težko govoriti o tem, ali je ta tradicija slaba ali dobra. Stvar je bolj kompleksna, ko se vanjo poglobimo.

Zmeda obreda je še toliko večja, ker je izdatno zalita z alkoholom …

(smeh) Alkohol je razširjen v vseh etničnih manjšinah v Vietnamu. Tudi v mojem ljudstvu. Ko sem snemala film, sem z njimi hodila na družabne dogodke in tam smo vsi veliko pili. A kamero sem vedno pustila prižgano.

Razigrana otroška leta deklice Di je režiserka Ha Le Diem ujela na film. FOTO: Promocijsko gradivo

Kako je pravzaprav potekalo snemanje? Vaš pristop bi lahko opisali kot pristop opazovanja z udeležbo. Popolnoma ste se zlili s skupnostjo.

Iz Hanoja do Dijine vasi je osem ur vožnje. Tja sem odpotovala štirikrat, v različnih letnih časih, in pri njih preživela dober mesec. Stanovala sem v njihovi hiši, jim pomagala pri hišnih opravilih in na polju, sejala in žela riž, skrbela za bivole, se z otroki zabavala in uživala v vaškem življenju. Hmongi govorijo svoj jezik, ki ga nisem razumela, zato njihovim pogovorom nisem mogla slediti. Snemala sem po občutku, ne da bi razumela, kaj se pogovarjajo. Včasih sta mi Di in njen oče poskušala razložiti, kaj se dogaja, in zaupati sem morala njuni interpretaciji. Po štirih letih sem končno prejela sredstva za film, in ko sem snemanje zaključila, sem dala vseh posnetih 100 ur materiala prevesti. Tako sem šele po treh letih prvič razumela vse, kar so govorili. Prevajanje je trajalo štiri mesece. Prevajalec je bil Dijin daljni sorodnik, in ko je pregledoval material, se je prvič soočil s procesom ugrabljanja nevest skozi ženski pogled in to ga je močno pretreslo. Ko je pijan pomagal prijatelju ugrabiti njegovo nevesto, se mu je namreč vse skupaj zdelo zabavno. Zdaj pa je spoznal, da je v tem veliko nasilja.

V filmu vidimo, kako se v prakso dogovorjenih porok vmešajo učitelji in poskušajo obe strani spraviti k pameti. Kako vietnamska vlada gleda na tradicije v skupnostih, ki jih razžirata revščina in alkoholizem?

Vietnamska vlada noče preveč pritiskati na Hmonge – kitajsko etnično manjšino, ki živi tik ob meji med Vietnamom in Kitajsko. Politični odnosi med državama so zelo delikatni. Vietnamska vlada se je težave lotila z drugega konca, z izobraževanjem. V hriboviti severni pokrajini so postavili veliko šol, veliko učiteljev je prišlo iz mest poučevat otroke iz etničnih manjšin. Dostopne so jim štipendije. Tudi sama sem od vietnamske vlade za svoje šolanje prejela več štipendij, saj prihajam iz ljudstva Tajev, ki je prav tako etnična manjšina. Poleg tega so v provinci, kjer živijo Hmongi, okrepili navzočnost policije, ki skrbi za varnost otrok, ki hodijo v šolo. Dekleta morajo do šole hoditi od pet do deset kilometrov. Pot je nevarna. Veliko deklet je bilo ugrabljenih in prodanih na Kitajsko. Nekatere celo ubijejo. Ko smo snemali film, so Dijino sošolko ugrabili, jo posilili in prodali ženinu v skupnost Hmong, ki živi na Kitajskem. Zato veliko staršev upravičeno skrbi za hčerke, ko gredo v šolo. In mnogi zato niso naklonjeni šolanju.

Ha Le Diem je v skupnosti Hmong preživela skupno več mesecev. FOTO: Promocijsko gradivo

Žirija je pohvalila vaš čustveni režijski in snemalni pristop. V enem od najbolj pretresljivih prizorov osebno posežete v dogajanje. Ste pri tem kot filmarka čutili kakšno dilemo?

Moj namen je bil sprva zgolj s kamero slediti Di in opazovati njen vsakdanjik, igranje s prijateljicami … Potem sva se zelo zbližali, postali prijateljici, bili sva si kot sestri. Njeni starši so me spraševali, kaj menim o njihovi kulturi, in me sprejeli v družino. Razmišljala sem o tem, da sem filmarka, a hkrati tudi človek s čustvi. Ko sem videla, da ugrabitelji Di na silo vlečejo iz hiše, in ko so mi starši rekli, da ji lahko pomagam, ker sem kot njena sestra – običaj pa dovoljuje, da lahko nevesto pred ugrabitvijo rešijo le sorojenci – sem to storila. Potem pa me je babica zaustavila in takrat mi je postalo jasno, da sem kljub vsemu le tujka, outsiderka.

Ste jim pokazali film?

Zaradi pandemije mi to še vedno ni uspelo. Di in njeni domači niso cepljeni. Nočem ji samo poslati povezave za ogled filma, ampak bi bila rada z njimi, ko si ga bodo ogledali.

Kako se je razpletla usoda vaše protagonistke? Sta še v stiku?

Danes je Di stara sedemnajst let in pol in ravno prejšnji teden sva se slišali. Ni se poročila z Vangom, fantom, ki jo je v filmu poskušal ugrabiti. Nadaljevala je šolanje in prepričala starše, da so jo pustili v 20 kilometrov oddaljeno srednjo šolo, in se preselila v internat. Pridno se je učila in dobila mednarodno štipendijo iz Avstralije, odprl se ji je nov svet. Potem pa se je zaljubila, pustila šolo in pred nekaj tedni je rodila hčerkico. Njeno ime v hmonškem jeziku pomeni mala roža. Srčno upam, da bo šolanje nadaljevala, ker brez diplome in končane šole v Vietnamu ne dobiš dobre službe.

Dejali ste, da ste tudi vi prejemali državno štipendijo. Kaj ste študirali? In ali morda pripravljate že nov projekt?

Študirala sem novinarstvo in komunikologijo, s filmom pa sem se prvič srečala na filmski delavnici leta 2016 v Hanoju. Za nov film spet raziskujem življenje etničnih manjšin, tokrat v osrednjem višavju Vietnama. Pozornost sta mi vzbudili skupnosti, ki ju trenutno obiskujem in raziskujem. Upam, da bom našla kakšno zanimivost.

Di v tradicionalni opravi (levo) in režiserka filma Otroci megle Ha Le Diem. FOTO: Promocijsko gradivo