Oglejmo si stvar nekoliko pobliže, je namreč zelo poučna. Izjava omenjenega gospoda se namreč glasi takole: »Ne more biti visokošolski učitelj, docent na fakulteti, ki ima šest ur delovnih obveznosti na teden, primerljiv z zdravnikom specialistom in višjim zdravnikom specialistom.«
Prvo, kar razberem oz tega stavka, je debela laž in kleveta, da »ima visokošolski učitelj ... šest ur delovnih obveznosti na teden«, ker so predavanja samo del delovnih obveznosti, na univerzah pa bi težko našli učitelja, ki vse te obveznosti lahko opravil v normiranih 40 delovnih urah. Ta izjava pa ni samo laž, je tudi ošabnost: on, višji specialist, je neskončno pomembnejši od univerzitetnega učitelja.
Glede na to, da ima univerzitetni učitelj ugled, gospodov žaljivi ton izpričuje zavist.
Ker je ravno govor o plači, pa slišimo v teh žaljivih besedah tudi kar nekaj pohlepa.
Seveda pa se kot specialist čuti omenjeni gospod tudi neskončno vzvišenega nad splošnim, ali, če hočete, družinskim zdravnikom. Ta ošabnost specialistov znotraj zdravništva pa je očitno kriva tudi za to, da študentje medicine bežijo iz specializacije za družinsko medicino.
V resnici pa bi morala biti hierarhija drugačna: specialisti so pomožni del medicine, opravljajo specialne posege, splošno usmerjeni zdravnik pa ima opraviti s celoto, s funkcioniranjem človekovega organizma. Specialist odpravlja eno motnjo, splošni zdravnik pa skrbi za celoto. Specialist »vse« ve o eni funkciji ali enem organu in je marsikdaj neke vrste inženir medicine, splošni zdravnik pa je vedno zdravnik. In dokler bo stvar stala na glavi, tako da bo tisti, ki obravnava celoto, v senci poznavalca enega koščka, bo zdravstvo v nerešljivi krizi.
Ko bi v zdravniški zbornici in pri Fidesu ne razmišljali predvsem o denarni pogači in bi vsaj nekaj pozornosti posvetili temu, da z vladavino specialistov stoji zdravstveni sistem na glavi, bi lahko imeli kaj upanja v uspeh zdravstvene reforme.
Božidar Debenjak, Ljubljana