Sveža odločitev poljskega ustavnega sodišča je močno vznemirila mnoge v Bruslju, ki EU razumejo kot pokroviteljico poljskega prava in sodstva. Na že omenjenem ustavnem sodišču je bilo namreč ugotovljeno, da evropsko pravo ni nad poljskim oziroma da EU nima pristojnosti za ocenjevanje poljskega sodstva ali njegovega delovanja. In kaj se dejansko želi na Poljskem z reformo sodstva in pravosodja doseči? Odrezati stare sodnike iz obdobja komunizma (lustracija) in doseči, da bo nedotakljivost sodnikov, ki doslej niso odgovarjali za slabo sojenje in kriminalna dejanja, postaviti pred roko pravice. Obenem je v ozadju afera, povezana z opozicijsko stranko PO Donalda Tuska, ki je pred koncem svoje vladavine pred leti brezpravno nastavila svoje ustavne sodnike (imenuje jih lahko le predsednik in ne premier), da bi blokirala reforme trenutno vladajoče PiS, velik del evropske politike pa PO ob tem stoji ob strani. Ne gre za “pravičnost” in “vladavino prava”, ampak za to, kdo bo na Poljskem vladal. In za mnoge evropske politike je bolj ugodna stranka PO (Državljanska platforma).
Poljsko ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da so nekateri evropski zakoni v neskladju s poljsko ustavo. Gre za odločitev, ki je v Bruslju močno razburila tiste, ki pristajajo na bruseljsko hegemonijo nad posameznimi članicami EU, denimo predsednika Evropskega parlamenta Davida Sassolija. Slednji je že zagrozil, da današnja razsodba na Poljskem ne more ostati brez posledic. Prepričan je, da mora biti primarnost prava EU nesporna. Kršitev tega načela pa po njegovem pomeni izpodbijanje enega od temeljnih načel naše Unije. Ob tem je Evropsko komisijo pozval k ukrepanju, poroča Euronews.
Poljski sodniki so v večinski razsodbi odločili, da članstvo države v EU, sodiščem EU ne daje najvišjih pravnih pooblastil in ne pomeni, da je Poljska svojo suverenost prenesla na EU. Dejali so, da noben državni organ na Poljskem ne bi privolil v zunanjo omejitev svojih pooblastil. Najpomembnejše stranke v Evropskem parlamentu pa so napadle odločitev poljskega ustavnega sodišča in Evropsko komisijo pozvale, da na Poljsko izvede finančni pritisk v obliki zamrznitve sredstev. Poljski sodniki so sicer razsodili, da je poljska Ustava tamkajšnji vrhovni zakon.
Vsak mednarodni sporazum ali pogodba, ki je posledično nižjega stopnje in mora spoštovati ta vrhovni zakon. Pogodbe EU veljajo za mednarodne sporazume, ki so jih podpisale nacionalne države. Poljska vlada namreč vztraja, da sta pravosodni sistem in sodstvo pristojnost držav članic EU in ne EU kot takšne. Evropski komisar za pravosodje Didier Reynders pa je že dejal, da sicer potrebuje še nekaj časa, da bi preučil odločitev sodišča, vendar pa je poudaril primat prava EU pred nacionalnim pravom. Prepričan je, da so vse odločitve Sodišča EU zavezujoče na vseh nacionalnih sodiščih, in da je zgolj luksemburško sodišče je pristojno, da ugotovi, ali dejanje druge institucije EU krši pravo EU.
Gre za evropski poskus preprečitve lustracije v poljskem sodstvu in utrjevanje hegemonije
Iz Evropske ljudske stranke pa so celo sporočili, da je “nelegitimno ustavno sodišče na Poljskem državo postavilo na pot Polexita”. Obenem je bilo znova slišati že znane očitke, da je na Poljskem kršena vladavina prava, in da vladajoča stranka Zakon in pravičnost (PiS), posega v delovanje sodišča, ter da so ogrožene pravice poljskih državljanov. Oglasila se je tudi zloglasna poslanka Sophie in ‘t Veld, ki je prav tako omenjala nekakšen Polexit od pravnega reda EU. Oglasili pa so se celo pri Amnesty International, kjer so zapisali, da gre za “še en črn dan za pravičnost na Poljskem”.
Dejansko je poljska oblast tista, ki skuša poljsko sodstvo osvoboditi fosilnih ostankov nekdanjega nedemokratičnega komunističnega režima, medtem ko nekateri evropski politiki, celo takšni, ki se imajo za pripadnike politične desnice in demokrate tisti, ki branijo totalitarne sodne ostaline v srednjeevropski članici EU. Gre za načrtno preprečevanje izvedbe lustracije, vse skupaj pa se ovija v celofan nekakšnega boja za “vladavino prava” in “pravice državljanov”. Poročali pa smo že, da gre dejansko za “vladavino pravih” torej močnejših držav članic nad šibkejšimi, pravo pa je zgolj orodje. Zadeva pa kaže tudi na podcenjujoč odnos do vzhodne članice EU, ki je imela ustavo že konec 18. stoletja. Bila je celo druga na svetu in prva v Evropi.
Poljski predsednik vlade Mateusz Morawiecki pa je po poročanju STA zapisal, da ne želi odhoda Poljske iz EU. Obenem je pohvalil odločitev tamkajšnjega ustavnega sodišča, da je dalo prednost poljski ustavi pred evropsko zakonodajo. Svoje sporočilo za javnost je podal prek Facebooka. Obenem je dal tudi jasno vedeti, da ne nameravajo biti drugorazredni.
Reforma posega v nedotakljivost sodnikov, ki niti za odločitve na sodišču niti za kriminalna dejanja doslej niso odgovarjali
Po naših informacijah se reforma sodstva na Poljskem dogaja zato, da bi se odrezalo sodnike iz obdobja komunizma. Obenem pa se je med sodniki prijela oznaka, ki so jo med drugim uporabili sami, da gre za “posebno kasto”. Predsednica Vrhovnega sodišča v prejšnji sestavi, je sodnike označila za “posebno kasto”. S tem je postalo povsem jasno, da so sodniki nad poljskim pravom. V preteklosti sodniki na Poljskem niso odgovarjali za nobeno stvar. Njihovo ravnanje je bilo zunaj nadzora. Posledično niso odgovarjali niti za svoje nepravične odločitve na sodišču niti za kriminalna dejanja, ki so jih storili, kar se je tudi dogajalo.
Le v redkih primerih (v primeru umora s strani sodnika) je sodnik izgubil svojo pozicijo na sodišču. Za sodnike niso obstajale nobene varovalke in to je ključna stvar na področju pravosodne reforme. V vsakem poklicu obstajajo določeni kontrolni mehanizmi, česar pa v primeru sodnikov ni bilo. Vlada Donalda Tuska (stranka PO) je prav tako govorila o potrebi reforme pravosodja, vendar pa je vse ostalo pri obljubah. Na Poljskem je bila izvedena preobrazba, transformacija, ne pa tudi reforme pravosodja. Izvedena je bila gospodarska reforma, politična reforma, vendar pa ne pravosodja. V primeru ‘t Veldove in Sassolija ne gre le za moč, ampak tudi za politične simpatije do nekaterih sodnikov, denimo Tuleya, ki je javno podprl levico.
Zgodil se je tudi primer sodnika, ki je Tusku poslal sporočilo, da lahko na njega računajo, ko gre za boj s politično konkurenco, in da bo razsodil kakorkoli bo potrebno (v resnici je šlo za novinarsko provokacijo). Znano je tudi, da je stranka PO je pred koncem svojega vladanja, pred volitvami, zavedajoč se, da izgublja oblast, nepravno izvedla manever spremembe sestave Ustavnega sodišča, da bi blokirala vse reforme trenutno vladajoče stranke PiS. V v te razmerah pa je predsednik Andrzej Duda, teh sodnikov ni sprejel, ko je bil potrjen za predsednika. V skladu s poljskim pravom pa je jasno, da je zgolj predsednik tisti, ki imenuje ustavne sodnike in ne premier. In s tem se je pričela “avantura”. Istočasno so bili v parlamentu imenovani drugi ustavni sodniki, ki jih je predsednik imenoval. V stranki PO so pričeli vpiti, da so novi sodniki “nepravno imenovani”, evropska levica pa ji v tem stoji ob strani. Gre za politični boj glede tega, kdo bo na Poljskem vladal, ne pa za “pravičnost” in “vladavino prava”.
Domen Mezeg