Po evropskem še francoski oskar
Skoraj skupaj z Berlinskim filmskim festivalom, ki se je s podelitvijo nagrad končal v soboto, so v Parizu v petek zvečer podelili cezarje, francoske oskarje, najvišje priznanje na področju filma, ki jih podeljujejo od leta 1975. Slavil je film Dvanajstega ponoči francoskega režiserja Dominika Molla, cezarja za najboljši animirani kratki film pa je prejela slovensko-francoska koprodukcija Babičino seksualno življenje.
Francija ji je spremenila življenje
Že večkrat nagrajeni film je delo slovenske režiserke Urške Djukić, sorežiserka in animatorka je bila Emilie Pigeard, soscenaristka pa Maria Bohr. Film je konec leta prejel evropskega oskarja oziroma evropsko filmsko nagrado (Efa) v kategoriji najboljšega kratkega filma, že prej pa številne nagrade, od vesne za kratki film na festivalu slovenskega filma do nagrad na filmskem festivalu v finskem Tampereju, mednarodnem festivalu kratkega filma Go Short na Nizozemskem in festivalu FAB v Berlinu.
Kot je ob podelitvi nagrade v petek zvečer povedala Djukićeva, do Francije čuti neizmerno hvaležnost. »V času, ki sem ga preživela v rezidencah [fundacije] Cinéfondation in [agencije regije Center-Dolina Loare za knjigo, podobo in digitalno kulturo] Ciclic, sem dobila priložnost, da raziščem, kdo sem v resnici, in to je spremenilo moje življenje.« Včeraj pa se je posebej za Delo spomnila tokratnega obiska Pariza, ki je bil »poln adrenalina, glamurja in tudi drame«. Kot je povedala Djukićeva, so tam sicer veliko boljši pogoji za filmske ustvarjalce, a je zaradi velike konkurence izjemno težko doseči tak uspeh, zato je še posebej hvaležna za to priznanje. »Moj prvi govor v francoščini je po televiziji spremljalo na tisoče ljudi in večina francoske filmske stroke, zato je bila moja trema še toliko večja. Sestra mi je pred tem rekla, da je včasih pač treba narediti tudi kaj težkega, in te besede so mi odzvanjale v glavi, ko sem stopala na oder.« Omenila je tudi druženje s slovensko veleposlanico v Parizu, s katero sta govorili o tem, da Pariz potrebuje slovensko kulturno organizacijo, ki bo skrbela za medkulturno sodelovanje naših umetnikov s Francijo. »Tam je ogromno priložnosti in smiselno je, da podpremo to povezavo.«
Navdih iz knjige
Djukićevo je za film navdihnila knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri so zbrane različne zgodbe žensk (in peščice moških) o spolnosti naših prednikov. Osebne izpovedi je povezala v kombinaciji animacije, dokumentarne narative in kolaža. Kot je povedala v nedavnem pogovoru za Nedelo, se je za takšno formo odločila, ker ni imela oprijemljivega vizualnega materiala. Drugi razlog pa je bil precej bolj intuitivne narave: čutila je, da bo taka forma močneje podprla težko temo agresivnih intimnih odnosov.
Berlinale
Zvezdniki svetovnega formata (Helen Mirren, Bono, Steven Spielberg, Sean Penn), politika (nagovor Zelenskega in pozornost vojni v Ukrajini) in presenetljiv zmagovalec, tako lahko opišemo letošnji 73. Berlinale, festival, ki skupaj s Cannesom in Benetkami spada v ligo A in za katerega velja, da zmagoslavno združuje glamur na rdeči preprogi z resnostjo.
Zlatega medveda so v soboto zvečer podelili dokumentarcu Sur l'Adamant (Na Adamantu), ki govori o dnevni kliniki na splavu na Seni v središču Pariza, kjer svoj čas preživljajo ljudje z duševnimi motnjami. Gre za skupnost, ki ni odrinjena na obronke mesta, ampak je del uradne bolnišnice, ki deluje sredi prestolnice, ob vodi, v leseni arhitekturi in z neobvezujočim programom. Predsednica mednarodne žirije Kristen Stewart je ob podelitvi glavne nagrade povedala, da človek preprosto ve, kdaj gleda umetnino. Režiser Nicolas Phillibert pa je v zahvalnem govoru dejal, da je ganjen, da je žanr dokumentarca končno priznan kot umetniško delo.
Veliko nagrado žirije je dobil nemški film Roter Himmel Christiana Petzolda, srebrnega medveda za najboljšo režijo je prejel Francoz Phillipe Garrel za film Le grand chariot, za najboljšo glavno vlogo je srebrnega medveda prejela deklica Sofia Otero za nastop v španskem filmu 20.000 especies de abejas.
Film je nastajal tri leta. Nabirala je gradivo, luščila bistvo, knjiga je namreč zelo obsežna, iskala pričevalke, posnela njihove glasove ... Potem je začela v arhivu Muzeja novejše zgodovine iskati vizualni material. Fotografije, zvok in snemalno knjigo je, kot je povedala v nekem drugem intervjuju, sestavila v desetminutno videoskico filma in odšla v Francijo, kjer so z Pigeardovo in asistentkami pet mesecev ustvarjale animirani del filma. Ilustratorko je izbrala načrtno: zaradi njenih ilustracij, ki kot hudomušne otroške risbe delujejo nedolžno.
