Proces proti četverici oziroma afera JBTZ je poenotila ljudi različnih prepričanj ter dodatno okrepil težnje slovenskega naroda po neodvisni državi in uvedbi parlamentarne demokracije. Danes mineva že 34 let od dneva, ko sta slovenska Služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja – kar je zanetilo neverjeten odpor slovenskega naroda – aretacije so namreč kazale na to, da so začeli zapirati kritike JLA in takratnega političnega režima. “Osamosvojitve ne bi bilo, če ne bi bilo demokratizacije in prvih večstrankarskih volitev, volitev pa ne bi bilo, če ne bi bilo tega vrenja Slovenske pomladi, ki se je ustvarilo ob aretacijah,” je nekoč pojasnil aktualni premier Janša.
31. maja 1988 so uslužbenci državne varnosti priprli Janeza Janšo, takratnega sodelavca tednika Mladina, vojaški varnostni organi pa podoficirja JLA Ivana Borštnerja. Štiri dni pozneje so priprli še novinarja Mladine Davida Tasiča, obtožen pa je bil tudi takratni urednik Mladine Franci Zavrl. Afera JBTZ je pomembno vplivala na slovensko politično dogajanje v drugi polovici osemdesetih let, pomembna pa je bila tudi ustanovitev odbora za varstvo človekovih pravic (sprva odbor za varstvo pravic Janeza Janše), ki je bil namenjen podpori četverici, katere priprtje je sprožilo množično gibanje za demokratične spremembe, politični pluralizem in spoštovanje človekovih pravic. Odbor je vodil Igor Bavčar, pred stavbo vojaškega sodišča na Roški ulici v Ljubljani so pred obsodbo četverice organizirali množične proteste – med drugim se je protestiralo proti sojenju civilistom pred vojaškim sodiščem in proti temu, da postopek poteka v srbskem jeziku. Organizirali so tudi protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga je udeležilo prek 30 tisoč ljudi. Odbor je predstavljal stično točko sicer različnih političnih in civilno-družbenih iniciativ, na zborovanju leta 1989 je Tone Pavček prebral tudi Majniško deklaracijo.
Četverica je bila obtožena nezakonitega posedovanja vojaškega dokumenta. Razlog za Janševo aretacijo je bila najdba dveh listov vojaških dokumentov in magnetograma razprave 72. seje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, na katerem so govorili o potrebnih aretacijah neposlušnih in problematičnih članov ZSMS ter vojaški represiji. Jugoslovanske totalitarne oblasti so bile prepričane, da so ideje o politični reformi v Sloveniji, posledično tudi v Jugoslaviji, protirevolucionarne in je treba “problematične” utišati z zaporom. A v ta namen je bilo treba najti ustrezen način za aretacijo. Služba državne varnosti je tako nekaj dni pred aretacijo na podjetju Mikro Ade opravila tajno preiskavo, kjer so našli dokumente “vojaške tajnosti”, kar jim je zadostovalo za aretacijo in Janševo pridržanje. Šlo je seveda za vmešavanje vojske v civilno sfero, kar pa že po takratni ustavi ni bilo legalno. Proces JBTZ je trajal vse do 27. julija 1988, ko je senat vojaškega sodišča spoznal vse štiri za krive in vsem izrekel zaporno kazen – na dan izreka sodbe je pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani protestiralo 15 tisoč ljudi, ki so zahtevali oprostilno sodbo. Kasneje so zaradi številnih protestov odbora in množičnih demonstracij avgusta 1989 najprej pogojno izpustili Janšo, za njim pa še ostale tri. Šele leta 1995 je Vrhovno državno tožilstvo RS proces razveljavilo, vsi štirje obtoženi v aferi JBTZ pa so bili rehabilitirani.
“Tu je od 18. 7. 1988 do 27. 7. 1988 pred Vojaškim sodiščem JLA potekal proces proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu. Proces je sprožil množično civilno-družbeno gibanje, ki je skozi različne oblike protestov privedlo do uveljavitve političnih svoboščin in do padca nedemokratičnega režima. Ob bok procesu je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic s preko 100.000 člani, ki je kot organizacija deloval vse do osamosvojitve Slovenije.“
Proces proti četverici je v slovenskem narodu sprožil pogum in srčnost. To dvoje nas je kot narod ohranjalo skozi stoletja. Po Janševih besedah večina energije, ki je napajala slovensko pomlad, ni izhajala zgolj iz občutka, da je treba zaščititi človekove pravice, ampak iz občutka, da smo Slovenci izkoriščani. “Takrat se je odkrito propagiralo nek enopartijski režim, ki je bil zapisan v ustavo, zaščiten z vojsko, policijo, Udbo in sodišči, zdaj se pa delamo, da imamo demokracijo in vladavino prava, pa tega ni,” je Janša opozoril že leta 2017 – in danes je vredno ponoviti te besede. Ob tem je namreč izpostavil tudi množične prireditve in proslave, ki jih prikazuje nacionalna televizija in na katerih prevladujejo simboli bivše države. Enako je žal opaziti tudi na aktualnih protivladnih protestih, na katerih vihrajo jugoslovanske zastave s peterokrako zvezdo.
Enega od članov četverice, Davida Tasiča, danes na žalost ni več med nami. Prav pa je, da se ob tej priložnosti spomnimo še na, tudi žal že pokojnega, Draga Demšarja, ki je leta 1988 postal član kolegija odbora za varstvo človekovih pravic ter tudi aktivno sodeloval pri obrambi četverice. “Medtem ko so Ljubo Bavcon, Francka Strmole in ostali reakcionarji na Pravni fakulteti tuhtali, kako pravno upravičiti aretacijo četverice, se je Demšar na Roški v duhu najbolj pristnega aktivnega državljanstva boril za pravno državo,” so ob njegovi smrti zapisali na portalplus.si.
Sara Bertoncelj