Slovenskih kmetij je iz leta v leto manj. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je bilo v Sloveniji lani 67.927 kmetij oziroma kmetijskih gospodarstev. To je za 9 odstotkov manj kot v letu 2010 (74.646) in za 21 odstotkov manj kot v letu 2000 (86.467).

Leta 2010 je bilo v podravski statistični regiji 12.318 kmetij, leta 2020 pa le še 10.789. V desetletju je torej izginilo 1.529 podravskih kmetij.

Povprečna slovenska kmetija je imela lani v uporabi okoli 7 hektarjev kmetijskih zemljišč, v to številko skupni pašniki niso vključeni. To je v povprečju 0,6 hektarja več kot pred 10 leti in za 1,4 hektarja več kot pred 20 leti. Na območju cele države so kmetje lani obdelovali 473.989 hektarjev ali 23 odstotkov vseh površin.

Vir: SURS

Kmetijske površine zavzemajo kar tretjino Podravja

Površina kmetijskih zemljišč v uporabi se v zadnjem desetletju ni bistveno spremenila. Leta 2010 je znašala 474.432 hektarjev, lani pa 474.196 hektarjev. Med kmetijskimi zemjišči v uporabi največji delež obsegajo travniki in pašniki (57 odstokov), sledijo njive (37 odstotkov) in trajni nasadi (6 odstotkov).

Povprečno največje glede na površino kmetijskih zemljišč v uporabi so bile lani kmetije v pomurski statistični regiji (9 hektarjev), povprečno najmanjše pa v obalno-kraški statistični regiji (4,5 hektarja).

Delež površine kmetijskih zemljišč v uporabi v skupni površini regije je bil v letu 2020 največji v pomurski, podravski in posavski statistični regiji, v vsaki od teh regij je obsegal več kot 30 odstotkov skupne površine. Najmanjši je bil v gorenjski, goriški in obalno-kraški statistični regiji, tam je obsegal manj kot po 15 odstotkov skupne površine regije.

Vir: SURS

Izginjajo predvsem majhne in srednje velike kmetije

Katarina Kresnik, specialistka za varstvo okolja na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Maribor, je povedala: “Predvsem se vidi upad majhnih in srednje velikih kmetijskih gospodarstev, na račun katerih pa se večajo posamezna večja kmetijska gospodarstva, ki lahko v tem trenutku še povečujejo kmetijske površine.”

Kresnikova je opozorila, da na upad števila kmetij vplivajo tudi razmere na trgu. Pritiski trgovcev ter odkupovalcev pridelkov in živine odkupne cene nižajo, na drugi strani pa se stroški osnovnih sredstev višajo.

Razložila je, da je razlogov za upadanje števila majhnih in srednje velikih kmetijskih gospodarstev več: “Zgrešena strategija kmetijske politike v preteklih programskih obdobjih je predvsem povzročila upad majhnih kmetijskih gospodarstev. Ta so v preteklih obdobjih skrbela za urejen videz pokrajine, ki je z vidika turizma izredno pomemben.”

Uvažamo poceni hrano, za katero ne vemo, kakšne kvalitete je

Kresnikova je opomnila še: “Prav tako kmetje nimajo občutka, da jim država stoji ob strani, saj se dopušča oziroma dovoli uvažati poceni hrano, za katero pa ne vemo, kakšne kvalitete je. V tem primeru je treba vedeti tudi to, da se pridelovalci izredno težko povezujejo med sabo. To privede do tega, da so proti trgovcem zelo oslabljeni, ko gre za pogajanja pri postavljanju odkupnih cen kmetijskih pridelkov.”

Povedala je, da tudi pri večjih kmetijah včasih pride do usihanja: “Predvsem zaradi neuspešnega prenosa na mlajše generacije. Kmetijska gospodarstva so v določenih primerih ugasnila tudi iz razloga, ker enostavno ni bilo več možno dobiti kmetijskih površin, ki se v Sloveniji prvenstveno namenjajo drugim gospodarskim panogam: gospodarstvu, izgradnji cestni infrastrukture, industriji …” Dodala je: “Tukaj se resnično pogreša zaščita kmetijskih površin s strani države.”

Mesta se širijo

Vse večji problem predstavllja tudi širjenje mest, je opozorila Kresnikova: “Kmetje vedno težje obdelujejo kmetijske površine, ki so v neposredni bližini naselij, saj se ljudje ne zavedajo, da se naseljujejo na podeželje, kjer poteka intenzivna kmetijska proizvodnja. Predvsem je to težava v tako imenovanih podeželskih občinah, kjer je pritisk s strani na novo naseljenih prebivalcev vedno večji, vendar je razumevanje kmetijske proizvodnje na zelo nizkem nivoju.”

Po besedah Katarine Kresnik ljudje, ki se priselijo na podeželje, pogosto ne razumejo, da tam občasno prihaja do nezaželenih vonjav ali da se izvaja tretiranje s fitofarmacevtskimi sredsti.

Za konec je Kresnikova izpostavila še eno težavo: “Problem je tudi starejša populacija na kmetijskih gospodarstvih, ki v nekaterih primerih s težavo preda kmetijsko gospodarstvo mlajši generaciji. To posledično pomeni, da se predaja izvede prepozno, ko mlajša generacija ne kaže več zanimanja, da bi se ukvarjala s kmetijsko proizvodnjo. Zaradi tega se kmetijske površine oddajo v najem večjim kmetijskim gospodarstvom.”