Vihar, ki je pretresel svet: 'Nasilje ne izbira, lahko se zgodi vsakemu izmed nas'

"Nisem prijavila, ker me je bilo strah, ker sem se prepričala, da ne gre za pravo nasilje, ker sem mislila, da sem za to kriva sama, ker sem mislila na svojo družino, ker sem se bala, da mi ne bo nihče verjel ..." In še in še. Tako se berejo zgodbe tistih, ki so v svojem življenju postali tarča spolnega nasilja. Večinoma ženske, vseh starosti, a najdejo se tudi moški ter pripadniki mavrične družine.

Vsaka zgodba je drugačna, vsaka ima svojo težo. Vsaka žrtev je imela razloge, zakaj nasilja ni prijavila, zakaj je pri njem vztrajala. Tu so pa tudi zgodbe kampanje #jaztudi. Ključnik, ki je postal simbol gibanja. Pokazal je, da tu ne gre za posamezne incidente, temveč da gre za sistemsko zakoreninjene vzorce spolnega nasilja, pretežno nad ženskami, ki so močno povezani tudi z razmerji moči. Prijav pa kljub temu tako malo.

V Inštitutu 8. marec so v kampanjah #jaztudi in #nisemprijavila zbirali pričevanja žrtev, direktorica Inštituta Nika Kovač pa je v svoji novi knjigi #metoo – Vihar, ki je pretresel svet zbrala nekatere zgodbe, popisala dosedanje delovanje inštituta na tem področju ter tudi svetovna gibanja proti spolnemu nadlegovanju in nasilju. "Vse zgodbe, ki smo jih prejeli, pričajo o veliki pojavnosti spolnega nasilja in nadlegovanja v Sloveniji. V družini, znotraj partnerstev in drugje. Pričajo pa tudi o tem, da se večino nasilja in nadlegovanja ne prijavlja iz različnih razlogov," so ob tem izpostavili pri 8. marcu.

Ne le kurativa, potrebna je tudi preventiva: učenje empatije in kaj spolno nasilje sploh je

Ob predstavitvi knjige je spregovorila tudi Penelopa, ena od pričevalk kampanje #jaztudi. Penelopa je bila ena od tistih, ki si je upala spregovoriti, deliti svojo zgodbo ter nasilneža tudi prijaviti in razkrinkati. Leta 2020 je bil moški obsojen, oblasti pa so pri njem odkrile več kot 10 tisoč posnetkov mladoletnih deklic in več kot 40 tisoč fotografij. "Morala sem se izpostaviti in se soočiti s svetom. Prejela sem kritike, da samo iščem pozornost. A morala sem širiti obzorja. Kaj pa, če se podobno dogaja tudi drugim dekletom?" je dejala o svoji odločitvi, da spregovori.

Na kritike, da lahko nekateri prijavo spolnega nasilja tudi izkoristijo in se zlažejo, pa odgovarja, da je lažnih prijav neprimerljivo manj, kot je neprijavljenih primerov nasilja. Meni, da bi se morali kot družba veliko bolj posvečati tudi ukrepom, da do nasilja sploh ne bi prišlo. "O tem, kako zaščititi žrtev, se govori. Pozornosti pa se ne posveča temu, kako nasilneže izobraziti, da do nasilja ne bi prišlo, in kako jim preprečiti nadaljnja nasilna dejanja," je dejala.

Po mnenju slovenske sociologinje in ene od pobudnic gibanja #jaztudi v Sloveniji Darje Zaviršek je ena najboljših preventiv učenje v otroštvu. Že mlade bi morali namreč izobraziti o tem, kaj spolno nasilje je. "Ni simpatično, ko starši deklico prepričajo v to, da da stricu poljubčka. Izgovori, saj so samo fantje, niso dovolj dobri," je dejala. Da je spolno nasilje močno povezano tudi z "nekimi konvencionalnimi prepričanji" o tem, kaj je vloga moškega in ženske v družbi, meni tudi Jasna Podreka, profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki se strokovno ukvarja z intimnopartnerskim nasiljem in nasiljem nad ženskami v Sloveniji.

"Nimamo poenotenega konsenza o tem, kaj spolno nasilje je, kaj je nadlegovanje," je izpostavila eno od težav. Tudi zaradi tega se nato pojavijo delitve mnenj, ženske ne verjamejo, da se je nasilje zgodilo njim, menijo, da so drugi doživeli hujše nasilje, kot so ga same. Tudi zato se ne izpostavijo.

"V resnici gre za nerazumevanje pojma spolnega nasilja, da gre za poseg v intimo nekoga drugega. Vedno se moramo vprašati, kako situacijo vidi druga oseba," je pojasnila. "Tudi pri fizičnem nasilju smo velikokrat slišali besede: 'Ko te prvič udari, odidi.' Ne, ko te prvič udari, smo že veliko predaleč," je izpostavila. Ob tem je dodala še, da nasilja ne dojemamo vsi enako, zato moramo na dejanje pogledati skozi oči žrtve. "Mi pa namesto tega obračamo perspektivo in problem še vedno prevečkrat vidimo v žrtvah in tistih, ki spregovorijo."

Mukotrpen in dolgotrajen postopek po prijavi, žrtvi ne more nihče zagotoviti, da bo pravici zadoščeno

A to ni edini razlog za tako majhno število prijav nasilja. Kovačeva je izpostavila tudi težavo institucij in dolgotrajnih postopkov. Prepogosto se namreč ob prijavi zgodi sekundarna viktimizacija, celo prelaganje krivde na žrtev, kot je izpostavila Podreka. "Žrtve ne verjamejo, da lahko uidejo nasilju. Tudi zaradi zatajitve institucij," pa je dejala Kovačeva, ki si želi, da bi tudi kampanja #nisemprijavila prinesla konkretne rezultate.

"Strah, ekonomska odvisnost, pozicija moči nasilneža. V osnovi pa je težava tudi neinformiranost o tem, kaj se zgodi po prijavi," pa je še en vidik izpostavila Jasmina Imširović Durić, strokovna sodelavka in predstavnica Društva SOS telefon. Žrtvi namreč ne more nihče zagotoviti ali obljubiti, da bo po prijavi pravici zadoščeno: "Zavedanje, da se to morda ne bo zgodilo, je za žrtev zelo pomembno."

Pa tudi informiranje žrtve o tem, kaj jo čaka, je ključnega pomena. "Postopek po prijavi je namreč zelo mukotrpen. Nekaj najhujšega pa je, če žrtve naletijo na slab odziv Policije oz. drugih pristojnih institucij," je poudarila. Zato je za žrtve po prijavi pomemben tudi spremljevalec, ki jim je v oporo.

"Nasilje trajno zaznamuje osebo, zato je zanjo dobra odločitev tudi, da poišče psihosocialno pomoč," je dejala. In tudi Podreka se je strinjala, da se morajo žrtve ob iskanju pomoči pripraviti na težke postopke ter da je tu zelo pomembna psihosocialna podpora. "Delati moramo na strokovnosti in usposobljenosti strokovnega osebja. Potrebovali bi močno bazo takšnih ljudi, na katere se lahko obrnemo. Pri prijavi se lahko namreč ustavi vse," je jasna.

Žrtev se mora za prijavo odločiti sama

Kako pomagati? "Pomembno je, da žrtve ne obsojamo. Pomembno je, da ji verjamemo," je jasna Imširović Durićeva, ki je ob tem poudarila, da mora biti odločitev o prijavi v rokah žrtve. "Vsak od nas nasilje doživlja drugače. Vsi smo individualne osebe in zato bi morala biti tudi vsaka obravnava nasilja individualna," je še dodala.

A pri odločitvi o prijavi obstaja ena izjema. To je prijava nasilja nad mladoletnimi osebami, je poudarila. "V takšnem primeru ni žrtev tista, ki se mora odločiti za prijavo. Že ob samem sumu na (spolno) nasilje nad otrokom je dolžan, tudi zakonsko, prijavo podati vsak izmed nas."

"Nihče nima pravice reči, kako bi morala žrtev reagirati na nasilje. Nihče med nami, ker nismo v njeni koži," je ob tem poudarila Kovačeva. Njihova kampanja sicer ni dosegla celotne ženske populacije v Sloveniji. Zavirškova je izpostavila nekatere skupine žensk, ki so spolzele med razpokami kampanje. To so predvsem ženske z ovirami, ki jih "očitno nismo uspeli doseči, čeprav so zelo pogosto žrtve nasilja". Prav tako nimajo pričevanj Rominj ter tujk oz. tistih, ki nimajo urejenega statusa v Sloveniji in ki slovenskih postopkov in zakonodaje ne poznajo.

"Prav tako pa tudi visoko izobražene ženske iz visokih slojev, ki si nasilja ne upajo prijaviti zaradi stigme, pa tudi zaradi svojih partnerjev, ki domnevno zasedajo visoke položaje," je k temu pridala Imširović Durićeva, ki še poudarja, da se je treba zavedati: "Nasilje ne izbira, lahko se zgodi vsakemu izmed nas."