Prvega junija je minil mesec, odkar je v gosti amazonski džungli na jugu Kolumbije strmoglavilo manjše letalo, na katerem so bili pilot, kopilot in mama s štirimi otroki. Pilot je kmalu po vzletu sporočil, da ima težave z motorjem in da bo zasilno pristal. A nato je motor stekel in nadaljevali so polet. Slabo uro pozneje so se težave spet pojavile, tokrat so bile usodne.
Reševalci so trupla odraslih ob ostankih cessne našli, otrok pa še ne, čeprav je dobra dva tedna po nesreči odjeknila novica, da so živi in zdravi. Takrat je iskalna ekipa naletela na improvizirano bivališče iz vej, škarje, čevlje, gumico za lase ter napol pojedene kose sadja, otroško stekleničko, umazano plenico in celo na nekaj podobnega odtisom majhnih stopinj. To je okrepilo upanje, da so 13-letna Lesly, devetletna Soleiny, štiriletni Tien in dojenčica Cristin še živi. Kolumbijski predsednik Gustavo Petro je na twitterju novico o rešenih otrocih že potrdil, a se je pozneje izkazalo, da se je veselil prehitro. Več sto vojakov in tamkajšnjih staroselcev otroke še vedno išče.
Upanje jim vliva tudi predhodno poročilo uprave za civilno letalstvo, da je letalo najverjetneje najprej trčilo v goste krošnje dreves, pri čemer mu je odtrgalo motor in propeler. Sledil je navpičen padec na tla. Otroci naj bi bili v delu letala, ki je bil najmanj poškodovan. Zanašajo se tudi na to, da gre za otroke iz staroselskih skupnosti, ki se od malega se učijo o užitni hrani v džungli in načinih preživetja. Novo upanje daje odtis stopala, ki so ga nedavno našli na blatnih tleh in za katerega verjamejo, da pripada najstarejši pogrešani deklici. »Verjamemo, da so še živi. Če bi bili mrtvi, bi jih psi že našli. Ampak očitno se premikajo,« je za Daily Mail povedal vodja reševalne skupine general Pedro Sanchez. Zračne sile so nad džunglo odvrgle 10.000 letakov z navodili za preživetje in pozivom, naj ostanejo na mestu. Odvrgli so tudi pakete s hrano in vodo. Postavili so reflektorje, da bi jih privabili s svetlobo, in predvajali poziv njihove babice, naj se ne premikajo.
Vse od nesreče so v državi glasne obtožbe, da so letalski incidenti v oddaljeni Amazoniji prepogosti in da je za to kriva vlada, ki v regiji ni uveljavila varnostnih protokolov za letala. Gre za območje, kjer je zračni promet pogosto edina povezava med naselji. Džunglo prečka le malo cest, vodne poti pa so še bolj nevarne. Od 641 nesreč, ki jih je od leta 1996 registrirala kolumbijska uprava za civilno letalstvo, se jih je 56 ali 8,7 odstotka zgodilo v Amazoniji, čeprav tam živi manj kot dva odstotka prebivalstva.
Strmoglavilo že pred dvema letoma
Letalo, s katerim so leteli otroci, je zaradi okvare motorja strmoglavilo že leta 2021. Pilot je izvedel nadzorovani zasilni pristanek, precej poškodovani so bili propeler, motor in krilo. Letalo je bilo staro več kot 40 let, a nekatera so stara tudi 80 let, je za televizijsko mrežo CNN povedal Jose Miguel Calderon, čarterski pilot v Mituju, ki redno leti z enomotornimi cessnami. Dnevno se bori s starimi letali in divjim terenom. »Če letiš tukaj, moraš biti precej dober,« pravi in priznava, da to ni za ljudi s slabim srcem. Letališče v Mituju je edina vzletno-pristajalna steza na območju, ki je večje od Švice, Calderonova definicija dobrega kraja za pristanek pa vsaka čistina med gosto vegetacijo, ki je dovolj suha, da se kolesa ne ujamejo v blato. In tudi ko pilotu uspe dvigniti letalo z makadamske steze, je navigacija zahtevna. »Nimamo tempomatov ali računalnika. Včasih je vse, kar vidimo, modro nebo in zelen gozd.«
Kolumbijska zakonodaja starosti letal ne omejuje, morajo pa izpolnjevati protokole vzdrževanja. Po navedbah uprave za civilno letalstvo naj bi bila tovrstna starejša letala najprimernejša za letenje na območju z omejeno letališko infrastrukturo. Calderon opozarja, da imajo letala radijske sprejemnike ali sisteme GPS, drugo je prepuščeno intuiciji in izkušnjam pilotov, ki pogosto velik del poti letijo brez komunikacije. To je težava, s katero se soočajo tudi iskalne ekipe. Pilot helikopterja Juan Valenciaje za CNN povedal, da največje tveganje predstavlja dejstvo, da ni mogoče zasilno pristati: »Medtem ko se v večini sveta nekako vedno najde teren za pristanek poškodovanega letala, avtocesta ali polje, je deževni gozd tako gost, da morajo piloti nadzorovano zasilno pristati na vrhovih drevesnih krošenj.«
V upravi za civilno letalstvo priznavajo, da je letalski prevoz v Amazoniji bolj tvegan zaradi pomanjkljivega vzdrževanja in starosti flote. Letos je vlada predvidela 200 milijonov dolarjev za širitev letališke infrastrukture v regiji v prihodnjih 30 letih in odprtje osmih novih komercialnih letalskih poti.
