Včasih je lažje verjeti v skrivno geometrijo in vzročnost vesolja, ugotavljajo Jezdeci pravice, kot pa v neizprosnost naključja. Foto: IMDb
Včasih je lažje verjeti v skrivno geometrijo in vzročnost vesolja, ugotavljajo Jezdeci pravice, kot pa v neizprosnost naključja. Foto: IMDb

Anders Thomas Jensen (Možje in kokoši) od preverjenega kadra ne odstopa: v Jezdecih pravice, tako kot v vseh njegovih dosedanjih celovečercih, nastopa Mads Mikkelsen. Njuno peto (in verjetno najboljše) sodelovanje je eksplicitno nasilen, a tudi pronicljiv in duhovit film, ki mu generični naslov in strogo akcijski napovednik delata krivico.

Danski zvezdnik je tokrat skoraj neprepoznaven kot Markus, bradati vojak na misiji v tujini, tog in zadrgnjen možak, ki je svoje življenje posvetil rigidni hierarhiji vojske. A usoda ima zanj druge načrte.

Po seriji banalnih naključij, ki so v Jezdecih pravice predstavljena kot klasični "učinek metulja", Markusova žena Emma (Anne Birgitte Lind) umre v bizarni nesreči podzemne železnice; Markus mora nemudoma domov z misije, saj je ostal edini skrbnik najstniške hčerke Mathilde (Andrea Heick Gadeberg). Še preden se lahko začne zares soočati z novo življenjsko situacijo, se na njegovem pragu pojavi Otto (Nikolaj Lie Kaas), podatkovni analitik, ki je bil tistega usodnega dne na vlaku in je prepričan, da ni šlo za nesrečo. V eksploziji je namreč "priročno" umrla tudi ključna priča bližajočega se sojenja motoristični tolpi Jezdeci pravice.

V družbi še dveh Ottovih pajdašev, hekerja Lennarta (Lars Brygmann) in računalniškega genija Emmenthalerja (Nicolas Bro), se Markus loti lova na krivce za domnevni napad, v katerem je bila Emma, tako sklepajo, samo kolateralna žrtev.

Film sicer brije norce iz novodobne psihoterapije (Lennart se okliče za kompetentnega terapevta, ker je prejel še več kot 4 tisoč ur terapije in torej
Film sicer brije norce iz novodobne psihoterapije (Lennart se okliče za kompetentnega terapevta, ker je prejel še več kot 4 tisoč ur terapije in torej "ve, za kaj gre"), a obenem izpostavi nevarnost odvračanja pogleda od lastnih čustev. Foto: IMDb

Peripetija, ki je prežeta z ogleno črnim humorjem, mojstrsko lovi ravnotežje med komedijo in neizbežnim, popolnim zlomom protagonista, ki je navajen svoja čustva tlačiti globoko v notranjost. Jensen komični naboj črpa iz klasičnega kontrasta značajev: skupaj je strpal hladnega, rigidnega vojaka in tropo socialno neprilagojenih "piflarjev", ki se ne znajdejo v resničnem svetu.

Klasično "komedijo nasprotij" pa film presega s preizpraševanjem moralnosti: Markus, ki še ni pripravljen sprejeti ženine smrti, je v svojem maščevanju odločen iti do krvoločnih skrajnosti. Bolj ali manj lastnoročno bo – v slogu Liama Neesona – obračunal s celim danskim kriminalnim podzemljem. Edina stvar, ki ga še lahko prizemlji, je Mathilde, ki že od samega začetka skuša travmo predelati na odrasel način.

Postopoma, ko na dan prihajajo tudi stare travme naših hekerjev, jih razmislek o naravi trpljenja in izgube iz komičnih karikatur spreminja v tridimenzionalne osebnosti. Jensen z ogromno empatije pokaže absurdne človeške reakcije na smrt bližnjega – oklepamo se razlag, ki naj bi osebne tragedije osmislile in ublažile. Medtem ko so hekerji obsedeni z iskanjem vzorcev in vzrokov v tkivu vsakdanjega življenja in je Markus vso svojo jezo usmeril v iskanje ženinega "morilca", je Mathilde pripravljena sprejeti kruto naključnost situacije. Uteho najprej išče v Bogu (ki ga njen oče kategorično zavrača), a zdi se, da film sugerira, da je pravi odgovor občutek skupnosti, ki ga sicer lahko nudi Cerkev, lahko pa tudi z vseh vetrov nabrana družba neprilagojencev.

Film je postavljen v praznični čas in deluje tudi kot (zelo, zelo alternativna) božična zgodba. Foto: IMDb
Film je postavljen v praznični čas in deluje tudi kot (zelo, zelo alternativna) božična zgodba. Foto: IMDb

Jezdeci pravice svojo precizno poanto o toksičnem mitu "možatosti" – in o tem, da terapija za moške v srednjih letih res ne bi smela biti noben bavbav – podajo v eklektični zmesi žanrov in pripovednih tonov, od situacijske komedije do brutalnega nasilja, od satire do popolne ranljivosti. Scenarij, pod katerega sta podpisana Jensen in Nikolaj Arcel, je v isti sapi luciden, duhovit in ganljiv. Mads Mikkelsen, čigar vloga je na prvi pogled reducirana na sovražno bolščanje skozi razraščeno brado, še enkrat dokaže, kako veliko zmore narediti z minimalnimi igralskimi sredstvi.

Samo upamo lahko, da čudovito odbitih Jezdecev pravice ne čaka hollywoodska adaptacija: pod istim naslovom si je zelo lahko predstavljati klasično akcijsko streljačino o obupanem vdovcu, ki "te bo našel in te bo ubil". In to bi pomenilo popolnoma zgrešiti poanto.

Ocena: 4,5