Država bi morala davčno stimulirati zasebni kapital za bolj dolgoročne naložbe
Luka Podlogar, predsednik uprave Generali Investments, pravi, da ima Slovenija veliko zanimivih podjetij.
Odpri galerijo
Predsednik uprave Generali Investments Luka Podlogar si želi, da bo čim več vlagatelj prepoznalo potrebo po vlaganju na kapitalske trge in da jim jih bo uspelo osvestiti, da obstaja tudi kakšna druga alternativa za vlaganje kot pa je samo bančna vloga. Foto Mavric Pivk
Ljubljana – Sklad zasebnega kapitala, ki ga je Generali Investments ustanovil s pomočjo evropskega investicijskega sklada in SID banke, imenovan Generali Growth Equity Fund (GEF), bo investiral v ambiciozna mala in srednje velika podjetja. S predsednikom uprave Generali Investments Luko Podlogarjem smo se med drugim pogovarjali o prednostih tega sklada in o že prvi – včeraj kupljeni naložbi tega sklada v podjetje Eko Papir.
To je dvoplastno, in sicer kaj lahko naredijo družbe in kaj lahko stori država. Družbe kot zaposlovalci lahko pripomorejo k temu, da zmanjšajo to težavo predvsem z osveščanjem svojih zaposlenih, da morajo varčevati za starost. Nekatere družbe na tem področju zelo veliko naredijo in svoje zaposlene z raznoraznimi ukrepi tudi stimulirajo k varčevanju za starost, na primer s tem, da jim podvojijo njihove vložke v pokojninsko shemo ali pa s kakšnimi podobnimi ugodnostmi. Po moji oceni se tu da narediti še več, predvsem v smislu osveščanja o potrebi varčevanja za starost in o varčevanju na splošno. Zaposleni se namreč ne zavedajo dovolj demografskega problema in kaj bo to v njihovih osebnih družinskih proračunih pomenilo, ko se bodo dejansko upokojili.
Z vidika same države pa je mogoče zelo veliko storiti na področju finančnega opismenjevanja, kjer je Slovenija na evropskem dnu. Po drugi strani pa tudi z neko bolj drzno spremembo samega pokojninskega sistema, kjer bi šli v bistveno večjo stimulacijo varčevanja v okviru 2. in 3. stebra, kjer danes varčevanje ni posebej stimulirano, pa še v 2. stebru je stimulirano zgolj v omejenem obsegu. Glede na projekcije za slovenske pokojnine, tudi glede na zadnje premalo ambiciozne ukrepe vlade (na kar je opozoril tudi prof. Dušan Mramor v svoji analizi na Pogledih 2020), se ni naredilo nič v smeri reševanja problema premajhnega varčevanja za starost. Mramor je kot rešitev predstavil podaljšanje aktivnosti prebivalstva, zvišanje delovne dobe, sam pa jo vidim v čim večji participaciji ljudi v varčevanju za starost.
Pogoj za to pa je večje finančno opismenjevanje, predvsem pa davčni ukrepi, ki tako varčevanje stimulirajo. Slednji ne pomenijo zmanjševanja prilivov z vidika davkov, ampak je to ugodnost za prihodnost, saj danes tako ali tako ne obstaja. S takimi ugodnostmi praktično državni proračun ne bi kaj dosti izgubil, kajti ta denar, ki bi ga aktivirali za to varčevanje, danes praktično ne generira nobenih davkov, ker preprosto leži na bankah, kjer pa so obrestne mere ničelne. In tudi v bližnji prihodnosti ni niti za pričakovati, da bi se te obrestne mere povišale. Danes od tega denarja tako ali tako ne poberemo nobenih davkov; vse kar bi ustvarili, je nek fond denarja, ki je namenjen dolgoročnemu investiranju.
To problematiko bi lahko razreševali tudi s stimuliranjem varčevanja za starost, ki ima številne pozitivne učinke. Med drugim bi zmanjšali demografski problem, ker bi si ljudje z varčevanjem za starost ustvarili sklad denarja kot dopolnilo k državni pokojnini, ki bo mizerna. Kot drugo pa danes niti še ne vidimo, da bi z mobilizacijo prihrankov prebivalstva, ki danes ležijo na bankah - gre za 19,6 milijarde evrov, od tega celo polovica v obliki vlog na vpogled - ustvarili pozitivne učinke na gospodarski rasti. Vloge na vpogled so mrtvi kapital, banke z njimi ne morejo dolgoročno razpolagati in nastaja velika kolateralna škoda v obliki neizkoriščenih priložnosti. To pomeni, da bi omenjeni denar morali preliti v bolj dolgoročne oblike naložb, ki bi bile namenjene za upokojitev. To pomeni, da bi se del tega denarja lahko prelil ali v sklade, ki investirajo v Slovenijo ali pa tudi v bolj alternativne naložbe, kot so skladi zasebnega kapitala ali nepremičninski skladi.
Če za lažjo predstavo vse bolj plastično prikažemo: Trenutno imajo Slovenci v domačih in tujih bankah v depozitih 21,8 milijard evrov sredstev. Če bi samo 10 odstotkov teh sredstev šlo v slovenske pokojninske sklade, bi se sredstva v pokojninskih skladih povečala za 2,2 milijarde evrov, torej znašala bi dvakrat toliko kot danes. Če bi potem pokojninske družbe samo 5 odstotkov teh sredstev vložile v sklade zasebnega kapitala (trenutno sta v Sloveniji dva), je to dodatnih 110 milijonov evrov za razvoj malih in srednje velikih podjetij, kar je približno sedemkrat več, kot so pokojninski skladi vložili v dva sklada zasebnega kapitala, ki sta nastala letos. Deset odstotkov od količine depozitov se sliši malo, a to je v absolutnem znesku na tej mikro ravni veliko denarja, ki ima lahko enormne multiplikativne učinke, generira nove delovna mesta, spodbudi nove razvojne veje, generira dodano vrednost in dobiček ter ustvari nove prilive v državni proračun. Z drugimi besedami, če se ta denar aktivira, ustvarja blaginjo. Če pa stoji na bankah, pa generira zgolj veliko izgubljenih priložnosti. In tukaj govorim zgolj o 10 odstotkih, lahko bi jih bilo tudi 20 ali 30 odstotkov.
Če povzamem, s tem lahko v bistvu gospodarsko rast podpiramo preko lastniškega financiranja, po eni strani malih in srednje velikih podjetij (MSP), lahko pa tudi startup podjetij, če gre ta denar v sklade tveganega kapitala. Lahko pa tudi s tem spodbudimo nepremičninski trg v smer večje ponudbe, tako poslovnih kot tudi stanovanjskih nepremičnin, kjer je danes trg ponudbe relativno dezorganiziran oziroma mora vanj kar dosti posegati država sama preko financiranja izgradnje stanovanj, ki jih primanjkuje.
Ta poteza je verjetno odraz tega, da na trgu primanjkuje financerjev z lastniškim kapitalom, ki bi vlagali v izgradnjo stanovanj. DUTB je državna ustanova. Z neko tako mobilizacijo prihrankov prebivalstva bi pa dejansko lahko spustili na trg stanovanjskih nepremičnin tudi zasebni kapital. V drugih državah investitorji za del teh nepremičnin - stanovanjskih nepremičnin za izgradnjo ali pa tudi za oddajo - prihaja tudi iz privatnih krogov. Trenutno v Sloveniji nimamo nobenega zasebnega sklada, ki bi vlagal v stanovanjske nepremičnine - vanje vlagajo različni podjetniki, ki ta del financirajo z lastniškim kapitalom, delno pa z bančnimi posojili, na njem deluje tudi država. Imamo vrsto različnih akterjev, ampak trg je fragmentiran - ni nekih velikih zasebnih igralcev, ki bi dejansko vlagali v izgradnjo stanovanjskih nepremičnin za prodajo ali oddajo. Ali je to za DUTB prava rešitev - verjetno ne, ker se je država odločila, da naj bi se DUTB čez čas zaprla; razumem pa, da država išče poti za financiranje izgradnje stanovanj, saj je premalo zasebnega kapitala na tem področju.
Treba je osveščati že od osnovne šole dalje, z bolj koordiniranim finančnim opismenjevanjem. Nekaj napora na tem področju je bilo že narejenega. O tem se je treba pogovarjati ne samo v šoli, ampak že doma. Ni toliko problem, da naši otroci ne bodo finančno pismeni, saj se počasi že opismenjujejo, ampak je problem, ker je finančno nepismena celotna generacija mladih staršev, ki se ne zavedajo dejansko potrebe po varčevanju in so odrasli z manjšo prisotnostjo borze in tega razvoja majhnega slovenskega kapitalskega trga, ki mu je bila priča generacija, ki je danes stara 40+.
Mlajša generacija ne pozna osnovnih finančnih inštrumentov, kot so delnice in obveznice, vzajemni skladi, ki so stroškovno učinkovite, ampak pozna depozite, nepremičnine in kriptovalute. To so zanje naložbeni razredi. Prav tako številni sploh ne znajo odpreti trgovalnega računa, kupiti delnice in obveznice, ne vedo niti kam iti, kako sploh denar naložiti in kaj bi sploh s tem. Ali pa se nekateri sploh ne zavedajo težave, ki je zanje oddaljena 30 ali 35 let in ki bo nastopila v trenutku upokojitve; takrat bodo prišli do grdega spoznanja, da se mora dejansko spremeniti njihov življenjski slog. Zato je tu potrebno zelo hitro ukrepati.
Verjamem, da taki ukrepi za katerokoli vlado niso prioritetni; ker ko govorimo o stimuliranju varčevanja za starost to ni populističen projekt, je pa pomemben. Ocenjujem, da je čas, da ena vlada ugrizne v to jabolko, ki niti ni kislo, ampak je samo treba napisati pametno zakonodajo, ki bo takšno varčevanje stimulirala. Imamo številne uspešne prakse iz drugih evropskih držav, ki jih lahko prilagodimo na slovensko okolje in uporabimo določene instrumente stimulacije varčevanja. To bo dejansko imelo dolgoročne pozitivne posledice tako za reševanje demografskega problema, kot tudi za stimulacijo gospodarske rasti, ker bomo ustvarili neko količino zasebnega kapitala, ki ga danes v Sloveniji ni. In ta kapital bo lahko preko pokojninskih in drugih skladov veliko bolje kot danes podpiral slovensko gospodarstvo. Danes imamo v Sloveniji za financiranje slovenskega gospodarstva z lastniškim kapitalom premalo volumna.
Pokojninski skladi v bistvu investirajo, vendar je njihov doseg zelo majhen, ker je zelo majhen obseg sredstev, ki jih imajo v upravljanju. Obenem so zavezani svojo naložbeni politiki, ki je zelo konservativna in večina tega denarja mora iti predvsem v obveznice in v zelo netvegane oblike naložb. Samo manjši del lahko namenijo naložbam v lastniški kapital in še od tega zgolj del v javne delniške družbe, ki kotirajo na borzi in imajo neko likvidnost, in zgolj manjši del v nelikvidne naložbe. Dejstvo pa je, da je v Sloveniji večino podjetij malih in srednje velikih, ki niso primerna za borzo. Rešitev, da ta podjetja podpremo, je preko posebnih skladov zasebnega kapitala. In če jih želimo, potem moramo najprej imeti primeren volumen na pokojninskih skladih, zato da lahko potem delček teh sredstev namenijo za sklade zasebnega kapitala.Ker če imaš na primer kot upravitelj pokojninskega sklada 1 milijardo portfelja, boš lahko za alternativne naložbe namenil do 5 %, kar pomeni 50 milijonov.
In potem moraš še znotraj teh 50 milijonov razpršiti naložbe, zato boš dal nekaj v nepremičnine, en del v infrastrukturne naložbe in zgolj manjši del v naložbe zasebnega kapitala in še znotraj tega boš poskusil razpršiti naprej. Na koncu v bistvu zelo malo ostane, zato je potrebno delati na volumnu samih pokojninskih skladov, da bomo lahko imeli dovolj denarja in za javne delniške družbe in za sklade zasebnega kapitala in za ostale alternativne naložbe, kot so nepremičnine.
Slovenski kapitalski trg sicer je nerazvit, ampak marsikatero podjetje si tudi ne upa iti na borzo, ker ne ve, kdo bo kupil njihove delnice. Ampak če bi imeli večji volumen teh domačih igralcev med samimi investitorji, potem bi se tudi marsikakšno podjetje morda lažje odločilo za prvo ponudbo delnic na Ljubljanski borzi. Potrebno pa je delati na bazi investitorjev in tu rabimo nekaj pametnih zakonodajnih potez, zato da bomo ustvarili domačo bazo vlagateljev. Vlagatelji v neki državi vedno (ne)namenoma investirajo več na domačem trgu kot pa na mednarodnih trgih. Zakaj? Ker podjetja doma bolje poznamo, ker imamo odnose z upravitelji, ker so nam bližje in je vanje lažje vlagati. In mi moramo to izkoristiti, ker slovenski vlagatelji bodo na kapitalskem trgu veliko lažje vlagali v Sloveniji kot pa bodo neki tuji vlagatelji vlagali v Slovenijo, ker stvari preprosto ne poznajo. Zato je zelo pomembno, da ustvarimo nek primeren volumen na strani vlagateljev.
Hrvaška ima trenutno okoli 17 milijard evrov velik trg pokojninskih skladov, medtem ko je naš velik dobre 2 milijardi evrov. Ti pokojninski skladi danes lahko zelo lepo podpirajo hrvaški kapitalski trg, hrvaška podjetja, ki iščejo kapital in tudi hrvaške sklade zasebnega kapitala. Mi smo pa na tem področju precej zaostali in je škoda, ker mislim, da ima Slovenija izjemno veliko zanimivih podjetij, pa tudi podjetij, ki bi potrebovala lastniški kapital, nimamo pa toliko akterjev, ki bi dejansko lahko ta podjetja podpirala.
Ljubljanska borza je dejansko zelo mlada inštitucija in na njej smo bili priča zgodbi glede privatizacije in padcu tečajev v času krize in pa potem drugemu valu privatizacije, kjer je dejansko zelo veliko teh podjetij borzo zapustilo. Borza sama ni kriva, da so stvari potekale tako kot so, vendar pa širše družbeno in politično okolje ni prepoznalo pomena borze. Slovenska ekonomija se je tradicionalno zanašala na bančne oblike financiranja, še posebej v času do krize, in kakšnega večjega kapitala, ki bi dejansko vlagal na borzo ali v lastniške ali dolžniške inštrumente, dejansko ni bilo. In spet sva nazaj pri isti težavi, da na domači borzi dejansko nimamo dovolj velikega volumna vlagateljev.
In preveliko zanašanje na bančno financiranje je povzročilo po eni strani težave bank, po drugi strani tudi težave marsikaterega podjetja, ki je zaradi prevelike zadolženosti zašlo v resne težave. Ob tem pa smo še izgubili celo vrsto priložnosti, ker bi ta podjetja lahko podprli z lastniškim kapitalom, če bi ta kapital na trgu bil - ga pa ni, ker nimamo preprosto dovolj velikega volumna. Volumna pa nimamo, ker ne stimuliramo v varčevanja za starost oziroma ne stimuliramo vlaganja v pokojninske sklade.
Na domačem kapitalskem trgu moramo ustvariti dovolj veliko količino denarja, ki bo investiral tudi na domač kapitalski trg. Za to, da bi se ta denar lahko prelival tudi na domač kapitalski trg, pa moramo aktivirati sredstva predvsem privatnih vlagateljev, torej posameznikov, ki danes ležijo na bankah in ne ustvarjajo ničesar. Ta sredstva, teh 19,6 milijard v domačih bankah je potrebno mobilizirati. In za to je potrebno dati tem vlagateljem neko stimulacijo. Če bi prišlo do davčnega stimuliranja mobilizacije tega denarja v bolj dolgoročne oblike varčevanja, bi to imelo določen učinek, na podlagi katerega bi se potem vlagatelji sami malce bolj pozanimali o primernem finančnem svetovanju, o tem kako in kam vlagati, kaj je najprimernejša oblika vlaganja zanje. Ampak država mora to začeti stimulirati.
Če bomo začeli stimulirati to varčevanje, se bo to nadaljevalo in čez čas morda takšna stimulacije ne bo več tako zelo pomembna, ko bo v sistem prišel dovolj velik volumen zasebnih sredstev. Če pogledamo realnost današnjega pokojninskega varčevanja, ljudje zelo redko vlagajo več kot pa je največja možna davčna olajšava. Mi pa moramo doseči bistveno večje vlaganje posameznikov na letni ravni. Potrebno je najti način bistveno večje stimulacije prelivanja tega denarja v bolj dolgoročne naložbe, s čimer bomo dosegli mobilizacijo zasebnih sredstev in s tem zagnali ta t.i. krog vzajemnih multiplikativnih pozitivnih učinkov prelivanja denarja od prebivalstva skozi neke dolgoročne oblike vlaganja do podjetij in potem z nekim dobičkom nazaj do prebivalstva.
Na dnevni bazi delamo zelo veliko z vlagatelji in pogosto ugotavljamo, da je, kot tudi kažejo statistike, stopnja finančne pismenosti nizka, zato se morajo naši finančni svetovalci zelo truditi, da pokažejo pomembnost dolgoročnega naložb samim vlagateljem. Ta težava nizke finančne pismenosti je še posebej zaskrbljujoča pri mlajših generacijah, ki veliko vlagajo v svoj zagon (nakup prve nepremičnine itd.), medtem ko se starejša generacija sooča s tem, kako denar vložiti na pameten način, kako ga razpršiti in kako zmanjšati časovno tveganje vlaganja. Če pogledamo samo stran naložb, je pa vsakodnevni izziv kako delovati na kapitalskih trgih, kjer so nihanja zelo velika, saj lahko en tvit popolnoma spremeni gibanja na kapitalskih trgih in tudi trgi so v zadnjih letih mnogo bolj volatilni kot so bili in to predvsem zaradi močne rasti strojnega trgovanja, tj, trgovanja, ki se dogaja med računalniki brez človeške intervencije. In to definitivno povečuje nihajnost na trgih.
Po ocenah bo računalniškega trgovanja še več, saj po svetu raste popularnost exchange-traded fund (ETF) (to so indeksni investicijski skladi), ki imajo zelo nizke upravljavske provizije. Njihova struktura naložb pa se prilagaja avtomatsko, zato so eden izmed inštrumentov, ki bodo obseg računalniškega trgovanja še povečevali. Vprašanje je, kje se bo ta popularnost ETF končala - zdaj jih je bistveno več kot polovica vseh skladov. Po ocenah nekaterih strokovnjakov bomo imeli le 20% aktivno upravljanih inštrumentov, 80% pa pasivno upravljalnih inštrumentov, katerih struktura se prilagaja avtomatsko. To verjetno pomeni, da bo tega računalniškega trgovanja še več. Poleg tega raste še količina t.i. algoritemskih skladov, ki trgujejo na podlagi določenih algoritmov in ravno ti algoritmi, ki niso perfektni za vse tržne razmere, lahko povečujejo nihajnost na trgih in pripeljejo do določenih anomalij, ki se zgodijo ali znotraj enega trgovalnega dneva ali pa so odgovorni tudi za višjo nihajnost znotraj trgovalnega tedna.
Zanimajo nas predvsem podjetja, ki imajo ambiciozno vodstveno ekipo, ki si želijo svežega kapitala za rast. Kakovost kadra je izjemnega pomena, ker so ljudje tisti, ki denar dobro investirajo in ki ustvarjajo rast v podjetjih. Kar se samih panog tiče, nimamo kakšnih posebnih preferenc, vemo pa, da so v Sloveniji zelo uspešna podjetja predvsem iz predelovalnih dejavnosti, pa podjetja s področja tehnologij in inovacij na področju zdravstva in zdravstvene nege ter tehnološka podjetja, ki jih v Sloveniji ni malo.
Sklad ne ponuja t.i. neumnega denarja, ampak ponuja več kot samo naložbo. Ponuja namreč veliko znanja pri sami internacionalizaciji podjetja, pri finančnem upravljanju podjetja, pri razvoju in vzpostavljanju določenih procesov, ki jih je potrebno v podjetju zagotoviti kadar podjetje zelo hitro raste in to na več področjih, tako v prodaji kot v financah. Pomaga lahko tudi z zelo močnim rekrutiranjem, saj imamo veliko mrežo sposobnih posameznikov, ki jih lahko pripeljemo v podjetje, da mu pomagajo doseči zastavljen plan rasti.
Prva naložba sklada je hrvaško podjetje Eko Papir, ki proizvaja ekološko papirnato embalažo. Podjetje je raslo okoli 20 odstotkov v zadnjih nekaj letih (vložilo je 1,5 milijona evrov v rast) in si želijo še razširiti proizvodnjo iz 600 milijonov vrečk na 800 milijonov ekoloških papirnatih vrečk, saj je povpraševanje v tem segmentu izjemno visoko zaradi sprememb v trendih, ki so v smeri ekologije in stran od plastike in pa tudi zaradi določenih direktiv, ki jih poskuša izvajati EU na področju okolja. V podjetju bo Sklad imel 75-odstotni delež.
Okolje bo tudi ključna tema nove evropske komisije in mislim, da lahko na tem področju pričakujemo še številne druge spremembe, ki bodo na tako podjetje, ki je že v tem sektorju, gotovo vplivale zelo pozitivno. To podjetje ves material za vrečke kupuje iz trajnostnih virov in ima za to ustrezne certifikate. Pravzaprav je ekologija steber, ki bi ga radi znotraj sklada GEF zgradili, zato nas zanimajo še kakšna druga podjetja iz področja ekologije in trajnostne izrabe virov.
Pregledali smo doslej okoli 100 podjetij, večino iz Slovenije, srečali smo se tudi z več kot 50 izmed njih. To sito je kar široko in veliko in zdaj imamo že kar veliko število zelo zanimivih podjetij, s katerimi se pogovarjamo o morebitnem investiranju. Če želiš dobro investirati, moraš vložiti ogromno napora v pregled številnih podjetij. Sam proces od začetka do konca poteka od 4 do 6 mesecev. Med drugim zanimiva podjetja zelo podrobno pogledamo, od panoge, v kateri nastopajo, do finančnih podatkov, ki jih podjetje izkazuje, in se potem z njimi začnemo pogovarjati, zakaj bi sploh potrebovali kapital za financiranje, kakšni so njihovi načrti za prihodnost in ali potem sploh pridemo skupaj z nekim pametnih dogovorom za prihodnost ter ali sploh potrebujejo sklad in zakaj.
Zgodbe so zelo različne: od tega, da podjetje potrebuje kapital za financiranje rasti, za novo proizvodnjo, za širitev prodaje, nekatere zgodbe pa so tudi povezane s težavami prehoda med generacijami. Dejansko je slovensko podjetništvo že toliko staro, da se počasi že začenja menjava generacij in včasih želijo nove generacije podjetje narediti še bolj uspešno in še bolj mednarodno uveljavljeno ali pa podjetja nimajo svojih naslednikov. In v takih primerih lahko tem podjetjem pomagamo.
Stroški dela v Sloveniji so visoki zaradi visoke obremenjenosti dela z davki in dajatvami. Situacija je zaskrbljujoča, še posebej pa je zelo boleče to, ker so nestimulativne tudi nagrade zaposlenih, ki so vezane na delovno uspešnost. Podjetje lahko neko uravnilovko izplača vsem zaposlenim, brez neke dodatne davčne obremenitve, ampak tak ukrep ne stimulira tistih zaposlenih, ki bi jih moralo, tj. sposobnih, motiviranih, zagnanih, ki si nagrado resnično zaslužijo. Takšna politika ne pritegne tujih strokovnjakov, po drugi strani pa odganja naše mlade strokovnjake, mlade upe v tujino. In dokler bomo podpirali uravnilovke pri plačah in dokler ne bo ukrepov, kjer ne bodo sposobnejši zaposleni na nek način davčno manj obremenjeni, do takrat ne bo neke spremembe. Delovna uspešnost ne bi smela biti še bolj penalizirana kot osnovna plača. Sprememba takšnega načina obdavčitve zahteva zelo veliko politične voljo. Če želimo večjo konkurenčnost Slovenije, bo treba nekaj radikalno na tem področju spremeniti.
Gotovo bodo izziv sami kapitalski trgi v 2020, saj se zdi, da bo svetovna ekonomija na nek način prešla iz te situacije in izplavala na nek bolj mehek način, saj se za 2021 napovedi svetovne gospodarske rasti spet počasi začenjajo obračati navzgor. Ključno bo v naslednjem letu, ali bomo videli kakšne šoke, ki bodo prišli bolj ali manj nepričakovani v smislu geopolitike. Ta v vsakem primeru vpliva na gibanja na kapitalskih trgih. Tu mislim tako na trgovinske vojne, kjer se situacija malce izboljšuje, pa tudi na druga politična žarišča, ki jih imamo po svetu (Iran, Bližnji Vzhod...).
Glede ostalega pa upam, da bo Generali Investments uspešno nadaljeval z vlaganjem našega sklada zasebnega kapitala GEF, po drugi strani pa upam, da bo čim več vlagatelj prepoznalo potrebo po vlaganju na kapitalske trge in da nam jih bo uspelo osvestiti, da obstaja tudi kakšna druga alternativa za vlaganje kot pa je samo bančna vloga.
Kako so lahko družbe aktivni dejavnik v lokalnem okolju in kako lahko pripomorejo k povečevanju ekonomske učinkovitosti, konkurenčnosti in družbene blaginje? Dejstvo je namreč, da se prebivalstvo stara, slabo je tudi stimulirano za varčevanje za starost…
To je dvoplastno, in sicer kaj lahko naredijo družbe in kaj lahko stori država. Družbe kot zaposlovalci lahko pripomorejo k temu, da zmanjšajo to težavo predvsem z osveščanjem svojih zaposlenih, da morajo varčevati za starost. Nekatere družbe na tem področju zelo veliko naredijo in svoje zaposlene z raznoraznimi ukrepi tudi stimulirajo k varčevanju za starost, na primer s tem, da jim podvojijo njihove vložke v pokojninsko shemo ali pa s kakšnimi podobnimi ugodnostmi. Po moji oceni se tu da narediti še več, predvsem v smislu osveščanja o potrebi varčevanja za starost in o varčevanju na splošno. Zaposleni se namreč ne zavedajo dovolj demografskega problema in kaj bo to v njihovih osebnih družinskih proračunih pomenilo, ko se bodo dejansko upokojili.
Z vidika same države pa je mogoče zelo veliko storiti na področju finančnega opismenjevanja, kjer je Slovenija na evropskem dnu. Po drugi strani pa tudi z neko bolj drzno spremembo samega pokojninskega sistema, kjer bi šli v bistveno večjo stimulacijo varčevanja v okviru 2. in 3. stebra, kjer danes varčevanje ni posebej stimulirano, pa še v 2. stebru je stimulirano zgolj v omejenem obsegu. Glede na projekcije za slovenske pokojnine, tudi glede na zadnje premalo ambiciozne ukrepe vlade (na kar je opozoril tudi prof. Dušan Mramor v svoji analizi na Pogledih 2020), se ni naredilo nič v smeri reševanja problema premajhnega varčevanja za starost. Mramor je kot rešitev predstavil podaljšanje aktivnosti prebivalstva, zvišanje delovne dobe, sam pa jo vidim v čim večji participaciji ljudi v varčevanju za starost.
Pogoj za to pa je večje finančno opismenjevanje, predvsem pa davčni ukrepi, ki tako varčevanje stimulirajo. Slednji ne pomenijo zmanjševanja prilivov z vidika davkov, ampak je to ugodnost za prihodnost, saj danes tako ali tako ne obstaja. S takimi ugodnostmi praktično državni proračun ne bi kaj dosti izgubil, kajti ta denar, ki bi ga aktivirali za to varčevanje, danes praktično ne generira nobenih davkov, ker preprosto leži na bankah, kjer pa so obrestne mere ničelne. In tudi v bližnji prihodnosti ni niti za pričakovati, da bi se te obrestne mere povišale. Danes od tega denarja tako ali tako ne poberemo nobenih davkov; vse kar bi ustvarili, je nek fond denarja, ki je namenjen dolgoročnemu investiranju.
Kako komentirate problematiko prevelikega obsega depozitov in ob tem vlog na vpogled ter nerazumne strukture prihrankov v času negativnih obrestnih mer?
To problematiko bi lahko razreševali tudi s stimuliranjem varčevanja za starost, ki ima številne pozitivne učinke. Med drugim bi zmanjšali demografski problem, ker bi si ljudje z varčevanjem za starost ustvarili sklad denarja kot dopolnilo k državni pokojnini, ki bo mizerna. Kot drugo pa danes niti še ne vidimo, da bi z mobilizacijo prihrankov prebivalstva, ki danes ležijo na bankah - gre za 19,6 milijarde evrov, od tega celo polovica v obliki vlog na vpogled - ustvarili pozitivne učinke na gospodarski rasti. Vloge na vpogled so mrtvi kapital, banke z njimi ne morejo dolgoročno razpolagati in nastaja velika kolateralna škoda v obliki neizkoriščenih priložnosti. To pomeni, da bi omenjeni denar morali preliti v bolj dolgoročne oblike naložb, ki bi bile namenjene za upokojitev. To pomeni, da bi se del tega denarja lahko prelil ali v sklade, ki investirajo v Slovenijo ali pa tudi v bolj alternativne naložbe, kot so skladi zasebnega kapitala ali nepremičninski skladi.
Če za lažjo predstavo vse bolj plastično prikažemo: Trenutno imajo Slovenci v domačih in tujih bankah v depozitih 21,8 milijard evrov sredstev. Če bi samo 10 odstotkov teh sredstev šlo v slovenske pokojninske sklade, bi se sredstva v pokojninskih skladih povečala za 2,2 milijarde evrov, torej znašala bi dvakrat toliko kot danes. Če bi potem pokojninske družbe samo 5 odstotkov teh sredstev vložile v sklade zasebnega kapitala (trenutno sta v Sloveniji dva), je to dodatnih 110 milijonov evrov za razvoj malih in srednje velikih podjetij, kar je približno sedemkrat več, kot so pokojninski skladi vložili v dva sklada zasebnega kapitala, ki sta nastala letos. Deset odstotkov od količine depozitov se sliši malo, a to je v absolutnem znesku na tej mikro ravni veliko denarja, ki ima lahko enormne multiplikativne učinke, generira nove delovna mesta, spodbudi nove razvojne veje, generira dodano vrednost in dobiček ter ustvari nove prilive v državni proračun. Z drugimi besedami, če se ta denar aktivira, ustvarja blaginjo. Če pa stoji na bankah, pa generira zgolj veliko izgubljenih priložnosti. In tukaj govorim zgolj o 10 odstotkih, lahko bi jih bilo tudi 20 ali 30 odstotkov.
Predsednik uprave Generali Investments Luka Podlogar pravi, da jih zanimajo predvsem podjetja, ki imajo ambiciozno vodstveno ekipo, ki si želijo svežega kapitala za rast. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Če povzamem, s tem lahko v bistvu gospodarsko rast podpiramo preko lastniškega financiranja, po eni strani malih in srednje velikih podjetij (MSP), lahko pa tudi startup podjetij, če gre ta denar v sklade tveganega kapitala. Lahko pa tudi s tem spodbudimo nepremičninski trg v smer večje ponudbe, tako poslovnih kot tudi stanovanjskih nepremičnin, kjer je danes trg ponudbe relativno dezorganiziran oziroma mora vanj kar dosti posegati država sama preko financiranja izgradnje stanovanj, ki jih primanjkuje.
Kako pa potem ocenjujete nedavno napoved DUTB, da bi lahko gradila najemna stanovanja in domove za starejše ter zagotovila okoli 5000 dodatnih enot?
Ta poteza je verjetno odraz tega, da na trgu primanjkuje financerjev z lastniškim kapitalom, ki bi vlagali v izgradnjo stanovanj. DUTB je državna ustanova. Z neko tako mobilizacijo prihrankov prebivalstva bi pa dejansko lahko spustili na trg stanovanjskih nepremičnin tudi zasebni kapital. V drugih državah investitorji za del teh nepremičnin - stanovanjskih nepremičnin za izgradnjo ali pa tudi za oddajo - prihaja tudi iz privatnih krogov. Trenutno v Sloveniji nimamo nobenega zasebnega sklada, ki bi vlagal v stanovanjske nepremičnine - vanje vlagajo različni podjetniki, ki ta del financirajo z lastniškim kapitalom, delno pa z bančnimi posojili, na njem deluje tudi država. Imamo vrsto različnih akterjev, ampak trg je fragmentiran - ni nekih velikih zasebnih igralcev, ki bi dejansko vlagali v izgradnjo stanovanjskih nepremičnin za prodajo ali oddajo. Ali je to za DUTB prava rešitev - verjetno ne, ker se je država odločila, da naj bi se DUTB čez čas zaprla; razumem pa, da država išče poti za financiranje izgradnje stanovanj, saj je premalo zasebnega kapitala na tem področju.
Kako bi lahko rešili demografske probleme, povečali razpoložljivost kapitala ter znižali strošek pridobivanja kapitala?
Treba je osveščati že od osnovne šole dalje, z bolj koordiniranim finančnim opismenjevanjem. Nekaj napora na tem področju je bilo že narejenega. O tem se je treba pogovarjati ne samo v šoli, ampak že doma. Ni toliko problem, da naši otroci ne bodo finančno pismeni, saj se počasi že opismenjujejo, ampak je problem, ker je finančno nepismena celotna generacija mladih staršev, ki se ne zavedajo dejansko potrebe po varčevanju in so odrasli z manjšo prisotnostjo borze in tega razvoja majhnega slovenskega kapitalskega trga, ki mu je bila priča generacija, ki je danes stara 40+.
Mlajša generacija ne pozna osnovnih finančnih inštrumentov, kot so delnice in obveznice, vzajemni skladi, ki so stroškovno učinkovite, ampak pozna depozite, nepremičnine in kriptovalute. To so zanje naložbeni razredi. Prav tako številni sploh ne znajo odpreti trgovalnega računa, kupiti delnice in obveznice, ne vedo niti kam iti, kako sploh denar naložiti in kaj bi sploh s tem. Ali pa se nekateri sploh ne zavedajo težave, ki je zanje oddaljena 30 ali 35 let in ki bo nastopila v trenutku upokojitve; takrat bodo prišli do grdega spoznanja, da se mora dejansko spremeniti njihov življenjski slog. Zato je tu potrebno zelo hitro ukrepati.
Verjamem, da taki ukrepi za katerokoli vlado niso prioritetni; ker ko govorimo o stimuliranju varčevanja za starost to ni populističen projekt, je pa pomemben. Ocenjujem, da je čas, da ena vlada ugrizne v to jabolko, ki niti ni kislo, ampak je samo treba napisati pametno zakonodajo, ki bo takšno varčevanje stimulirala. Imamo številne uspešne prakse iz drugih evropskih držav, ki jih lahko prilagodimo na slovensko okolje in uporabimo določene instrumente stimulacije varčevanja. To bo dejansko imelo dolgoročne pozitivne posledice tako za reševanje demografskega problema, kot tudi za stimulacijo gospodarske rasti, ker bomo ustvarili neko količino zasebnega kapitala, ki ga danes v Sloveniji ni. In ta kapital bo lahko preko pokojninskih in drugih skladov veliko bolje kot danes podpiral slovensko gospodarstvo. Danes imamo v Sloveniji za financiranje slovenskega gospodarstva z lastniškim kapitalom premalo volumna.
Pokojninski skladi v bistvu investirajo, vendar je njihov doseg zelo majhen, ker je zelo majhen obseg sredstev, ki jih imajo v upravljanju. Obenem so zavezani svojo naložbeni politiki, ki je zelo konservativna in večina tega denarja mora iti predvsem v obveznice in v zelo netvegane oblike naložb. Samo manjši del lahko namenijo naložbam v lastniški kapital in še od tega zgolj del v javne delniške družbe, ki kotirajo na borzi in imajo neko likvidnost, in zgolj manjši del v nelikvidne naložbe. Dejstvo pa je, da je v Sloveniji večino podjetij malih in srednje velikih, ki niso primerna za borzo. Rešitev, da ta podjetja podpremo, je preko posebnih skladov zasebnega kapitala. In če jih želimo, potem moramo najprej imeti primeren volumen na pokojninskih skladih, zato da lahko potem delček teh sredstev namenijo za sklade zasebnega kapitala.Ker če imaš na primer kot upravitelj pokojninskega sklada 1 milijardo portfelja, boš lahko za alternativne naložbe namenil do 5 %, kar pomeni 50 milijonov.
In potem moraš še znotraj teh 50 milijonov razpršiti naložbe, zato boš dal nekaj v nepremičnine, en del v infrastrukturne naložbe in zgolj manjši del v naložbe zasebnega kapitala in še znotraj tega boš poskusil razpršiti naprej. Na koncu v bistvu zelo malo ostane, zato je potrebno delati na volumnu samih pokojninskih skladov, da bomo lahko imeli dovolj denarja in za javne delniške družbe in za sklade zasebnega kapitala in za ostale alternativne naložbe, kot so nepremičnine.
Če se denar aktivira, ustvarja blaginjo; če pa stoji na bankah, pa generira zgolj veliko izgubljenih priložnosti.
Slovenski kapitalski trg sicer je nerazvit, ampak marsikatero podjetje si tudi ne upa iti na borzo, ker ne ve, kdo bo kupil njihove delnice. Ampak če bi imeli večji volumen teh domačih igralcev med samimi investitorji, potem bi se tudi marsikakšno podjetje morda lažje odločilo za prvo ponudbo delnic na Ljubljanski borzi. Potrebno pa je delati na bazi investitorjev in tu rabimo nekaj pametnih zakonodajnih potez, zato da bomo ustvarili domačo bazo vlagateljev. Vlagatelji v neki državi vedno (ne)namenoma investirajo več na domačem trgu kot pa na mednarodnih trgih. Zakaj? Ker podjetja doma bolje poznamo, ker imamo odnose z upravitelji, ker so nam bližje in je vanje lažje vlagati. In mi moramo to izkoristiti, ker slovenski vlagatelji bodo na kapitalskem trgu veliko lažje vlagali v Sloveniji kot pa bodo neki tuji vlagatelji vlagali v Slovenijo, ker stvari preprosto ne poznajo. Zato je zelo pomembno, da ustvarimo nek primeren volumen na strani vlagateljev.
Hrvaška ima trenutno okoli 17 milijard evrov velik trg pokojninskih skladov, medtem ko je naš velik dobre 2 milijardi evrov. Ti pokojninski skladi danes lahko zelo lepo podpirajo hrvaški kapitalski trg, hrvaška podjetja, ki iščejo kapital in tudi hrvaške sklade zasebnega kapitala. Mi smo pa na tem področju precej zaostali in je škoda, ker mislim, da ima Slovenija izjemno veliko zanimivih podjetij, pa tudi podjetij, ki bi potrebovala lastniški kapital, nimamo pa toliko akterjev, ki bi dejansko lahko ta podjetja podpirala.
Ljubljanska borza praznuje 30 let, ob tem pa so bile podane ocene, da širše politično in institucionalno okolje v Sloveniji ni pripoznalo pomena organiziranega trga kapitala za razvoj gospodarstva in dolgoročnih naložb. Zakaj menite, da je bilo temu tako?
Ljubljanska borza je dejansko zelo mlada inštitucija in na njej smo bili priča zgodbi glede privatizacije in padcu tečajev v času krize in pa potem drugemu valu privatizacije, kjer je dejansko zelo veliko teh podjetij borzo zapustilo. Borza sama ni kriva, da so stvari potekale tako kot so, vendar pa širše družbeno in politično okolje ni prepoznalo pomena borze. Slovenska ekonomija se je tradicionalno zanašala na bančne oblike financiranja, še posebej v času do krize, in kakšnega večjega kapitala, ki bi dejansko vlagal na borzo ali v lastniške ali dolžniške inštrumente, dejansko ni bilo. In spet sva nazaj pri isti težavi, da na domači borzi dejansko nimamo dovolj velikega volumna vlagateljev.
In preveliko zanašanje na bančno financiranje je povzročilo po eni strani težave bank, po drugi strani tudi težave marsikaterega podjetja, ki je zaradi prevelike zadolženosti zašlo v resne težave. Ob tem pa smo še izgubili celo vrsto priložnosti, ker bi ta podjetja lahko podprli z lastniškim kapitalom, če bi ta kapital na trgu bil - ga pa ni, ker nimamo preprosto dovolj velikega volumna. Volumna pa nimamo, ker ne stimuliramo v varčevanja za starost oziroma ne stimuliramo vlaganja v pokojninske sklade.
Kakšen sistem bi najbolje podpiral gospodarstvo?
Na domačem kapitalskem trgu moramo ustvariti dovolj veliko količino denarja, ki bo investiral tudi na domač kapitalski trg. Za to, da bi se ta denar lahko prelival tudi na domač kapitalski trg, pa moramo aktivirati sredstva predvsem privatnih vlagateljev, torej posameznikov, ki danes ležijo na bankah in ne ustvarjajo ničesar. Ta sredstva, teh 19,6 milijard v domačih bankah je potrebno mobilizirati. In za to je potrebno dati tem vlagateljem neko stimulacijo. Če bi prišlo do davčnega stimuliranja mobilizacije tega denarja v bolj dolgoročne oblike varčevanja, bi to imelo določen učinek, na podlagi katerega bi se potem vlagatelji sami malce bolj pozanimali o primernem finančnem svetovanju, o tem kako in kam vlagati, kaj je najprimernejša oblika vlaganja zanje. Ampak država mora to začeti stimulirati.
V Generali Investments na dnevni bazi delajo zelo veliko z vlagatelji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Če bomo začeli stimulirati to varčevanje, se bo to nadaljevalo in čez čas morda takšna stimulacije ne bo več tako zelo pomembna, ko bo v sistem prišel dovolj velik volumen zasebnih sredstev. Če pogledamo realnost današnjega pokojninskega varčevanja, ljudje zelo redko vlagajo več kot pa je največja možna davčna olajšava. Mi pa moramo doseči bistveno večje vlaganje posameznikov na letni ravni. Potrebno je najti način bistveno večje stimulacije prelivanja tega denarja v bolj dolgoročne naložbe, s čimer bomo dosegli mobilizacijo zasebnih sredstev in s tem zagnali ta t.i. krog vzajemnih multiplikativnih pozitivnih učinkov prelivanja denarja od prebivalstva skozi neke dolgoročne oblike vlaganja do podjetij in potem z nekim dobičkom nazaj do prebivalstva.
S čim vse se kot družba za upravljanje srečujete vsak dan na terenu?
Na dnevni bazi delamo zelo veliko z vlagatelji in pogosto ugotavljamo, da je, kot tudi kažejo statistike, stopnja finančne pismenosti nizka, zato se morajo naši finančni svetovalci zelo truditi, da pokažejo pomembnost dolgoročnega naložb samim vlagateljem. Ta težava nizke finančne pismenosti je še posebej zaskrbljujoča pri mlajših generacijah, ki veliko vlagajo v svoj zagon (nakup prve nepremičnine itd.), medtem ko se starejša generacija sooča s tem, kako denar vložiti na pameten način, kako ga razpršiti in kako zmanjšati časovno tveganje vlaganja. Če pogledamo samo stran naložb, je pa vsakodnevni izziv kako delovati na kapitalskih trgih, kjer so nihanja zelo velika, saj lahko en tvit popolnoma spremeni gibanja na kapitalskih trgih in tudi trgi so v zadnjih letih mnogo bolj volatilni kot so bili in to predvsem zaradi močne rasti strojnega trgovanja, tj, trgovanja, ki se dogaja med računalniki brez človeške intervencije. In to definitivno povečuje nihajnost na trgih.
Kako pa bo šel trend naprej?
Po ocenah bo računalniškega trgovanja še več, saj po svetu raste popularnost exchange-traded fund (ETF) (to so indeksni investicijski skladi), ki imajo zelo nizke upravljavske provizije. Njihova struktura naložb pa se prilagaja avtomatsko, zato so eden izmed inštrumentov, ki bodo obseg računalniškega trgovanja še povečevali. Vprašanje je, kje se bo ta popularnost ETF končala - zdaj jih je bistveno več kot polovica vseh skladov. Po ocenah nekaterih strokovnjakov bomo imeli le 20% aktivno upravljanih inštrumentov, 80% pa pasivno upravljalnih inštrumentov, katerih struktura se prilagaja avtomatsko. To verjetno pomeni, da bo tega računalniškega trgovanja še več. Poleg tega raste še količina t.i. algoritemskih skladov, ki trgujejo na podlagi določenih algoritmov in ravno ti algoritmi, ki niso perfektni za vse tržne razmere, lahko povečujejo nihajnost na trgih in pripeljejo do določenih anomalij, ki se zgodijo ali znotraj enega trgovalnega dneva ali pa so odgovorni tudi za višjo nihajnost znotraj trgovalnega tedna.
Slovenija je država malih in srednjevelikih podjetij (MSP). Sklad zasebnega kapitala, ki ste ga ustanovili s pomočjo evropskega investicijskega sklada in SID banke, imenovan Generali Growth Equity Found (GEF), bo investiral v ambiciozna MSP. Kakšne vrste podjetij vas najbolj zanimajo?
Zanimajo nas predvsem podjetja, ki imajo ambiciozno vodstveno ekipo, ki si želijo svežega kapitala za rast. Kakovost kadra je izjemnega pomena, ker so ljudje tisti, ki denar dobro investirajo in ki ustvarjajo rast v podjetjih. Kar se samih panog tiče, nimamo kakšnih posebnih preferenc, vemo pa, da so v Sloveniji zelo uspešna podjetja predvsem iz predelovalnih dejavnosti, pa podjetja s področja tehnologij in inovacij na področju zdravstva in zdravstvene nege ter tehnološka podjetja, ki jih v Sloveniji ni malo.
Kaj vse pa bodo lahko mala in srednjevelika podjetja lahko konkretno dobila od tega sklada?
Sklad ne ponuja t.i. neumnega denarja, ampak ponuja več kot samo naložbo. Ponuja namreč veliko znanja pri sami internacionalizaciji podjetja, pri finančnem upravljanju podjetja, pri razvoju in vzpostavljanju določenih procesov, ki jih je potrebno v podjetju zagotoviti kadar podjetje zelo hitro raste in to na več področjih, tako v prodaji kot v financah. Pomaga lahko tudi z zelo močnim rekrutiranjem, saj imamo veliko mrežo sposobnih posameznikov, ki jih lahko pripeljemo v podjetje, da mu pomagajo doseči zastavljen plan rasti.
Katera je bila prva naložba tega sklada?
Prva naložba sklada je hrvaško podjetje Eko Papir, ki proizvaja ekološko papirnato embalažo. Podjetje je raslo okoli 20 odstotkov v zadnjih nekaj letih (vložilo je 1,5 milijona evrov v rast) in si želijo še razširiti proizvodnjo iz 600 milijonov vrečk na 800 milijonov ekoloških papirnatih vrečk, saj je povpraševanje v tem segmentu izjemno visoko zaradi sprememb v trendih, ki so v smeri ekologije in stran od plastike in pa tudi zaradi določenih direktiv, ki jih poskuša izvajati EU na področju okolja. V podjetju bo Sklad imel 75-odstotni delež.
Okolje bo tudi ključna tema nove evropske komisije in mislim, da lahko na tem področju pričakujemo še številne druge spremembe, ki bodo na tako podjetje, ki je že v tem sektorju, gotovo vplivale zelo pozitivno. To podjetje ves material za vrečke kupuje iz trajnostnih virov in ima za to ustrezne certifikate. Pravzaprav je ekologija steber, ki bi ga radi znotraj sklada GEF zgradili, zato nas zanimajo še kakšna druga podjetja iz področja ekologije in trajnostne izrabe virov.
Koliko podjetij ste že targetirali za morebiten vstop sklada?
Pregledali smo doslej okoli 100 podjetij, večino iz Slovenije, srečali smo se tudi z več kot 50 izmed njih. To sito je kar široko in veliko in zdaj imamo že kar veliko število zelo zanimivih podjetij, s katerimi se pogovarjamo o morebitnem investiranju. Če želiš dobro investirati, moraš vložiti ogromno napora v pregled številnih podjetij. Sam proces od začetka do konca poteka od 4 do 6 mesecev. Med drugim zanimiva podjetja zelo podrobno pogledamo, od panoge, v kateri nastopajo, do finančnih podatkov, ki jih podjetje izkazuje, in se potem z njimi začnemo pogovarjati, zakaj bi sploh potrebovali kapital za financiranje, kakšni so njihovi načrti za prihodnost in ali potem sploh pridemo skupaj z nekim pametnih dogovorom za prihodnost ter ali sploh potrebujejo sklad in zakaj.
Sklad GEF ponuja več kot samo naložbo, saj ponuja veliko znanja pri sami internacionalizaciji podjetja, pri finančnem upravljanju ter pri razvoju in vzpostavljanju določenih procesov, pravi predsednik uprave Generali Investments Luka Podlogar. FOTO: Mavri
Zgodbe so zelo različne: od tega, da podjetje potrebuje kapital za financiranje rasti, za novo proizvodnjo, za širitev prodaje, nekatere zgodbe pa so tudi povezane s težavami prehoda med generacijami. Dejansko je slovensko podjetništvo že toliko staro, da se počasi že začenja menjava generacij in včasih želijo nove generacije podjetje narediti še bolj uspešno in še bolj mednarodno uveljavljeno ali pa podjetja nimajo svojih naslednikov. In v takih primerih lahko tem podjetjem pomagamo.
Na nedavnem dogodku Pogled 2020 je direktor švicarskega inštituta IMD, ki pripravlja lestvico konkurenčnosti, kot težavo Slovenije navedel, da ne pritegne dovolj kapitala, med drugim je od nas pri stroških zaposlovanja slabša le Venezuela...
Stroški dela v Sloveniji so visoki zaradi visoke obremenjenosti dela z davki in dajatvami. Situacija je zaskrbljujoča, še posebej pa je zelo boleče to, ker so nestimulativne tudi nagrade zaposlenih, ki so vezane na delovno uspešnost. Podjetje lahko neko uravnilovko izplača vsem zaposlenim, brez neke dodatne davčne obremenitve, ampak tak ukrep ne stimulira tistih zaposlenih, ki bi jih moralo, tj. sposobnih, motiviranih, zagnanih, ki si nagrado resnično zaslužijo. Takšna politika ne pritegne tujih strokovnjakov, po drugi strani pa odganja naše mlade strokovnjake, mlade upe v tujino. In dokler bomo podpirali uravnilovke pri plačah in dokler ne bo ukrepov, kjer ne bodo sposobnejši zaposleni na nek način davčno manj obremenjeni, do takrat ne bo neke spremembe. Delovna uspešnost ne bi smela biti še bolj penalizirana kot osnovna plača. Sprememba takšnega načina obdavčitve zahteva zelo veliko politične voljo. Če želimo večjo konkurenčnost Slovenije, bo treba nekaj radikalno na tem področju spremeniti.
Kakšni izzivi pa so vse pred vami v letu 2020?
Gotovo bodo izziv sami kapitalski trgi v 2020, saj se zdi, da bo svetovna ekonomija na nek način prešla iz te situacije in izplavala na nek bolj mehek način, saj se za 2021 napovedi svetovne gospodarske rasti spet počasi začenjajo obračati navzgor. Ključno bo v naslednjem letu, ali bomo videli kakšne šoke, ki bodo prišli bolj ali manj nepričakovani v smislu geopolitike. Ta v vsakem primeru vpliva na gibanja na kapitalskih trgih. Tu mislim tako na trgovinske vojne, kjer se situacija malce izboljšuje, pa tudi na druga politična žarišča, ki jih imamo po svetu (Iran, Bližnji Vzhod...).
Glede ostalega pa upam, da bo Generali Investments uspešno nadaljeval z vlaganjem našega sklada zasebnega kapitala GEF, po drugi strani pa upam, da bo čim več vlagatelj prepoznalo potrebo po vlaganju na kapitalske trge in da nam jih bo uspelo osvestiti, da obstaja tudi kakšna druga alternativa za vlaganje kot pa je samo bančna vloga.
