Rumena stopnja ogroženosti: 'Dobro je biti previden, ni pa dobro biti paničen'

Medresorska delovna skupina za protiterorizem (MDS-PTR), ki deluje že dobrih pet let, ocene teroristične ogroženosti pri nas pripravlja periodično, na frekvenco priprav ocen pa vplivajo dogodki ali aktivnosti s področja terorizma in nasilnega ekstremizma v Sloveniji, njeni neposredni soseščini ali širše, glede na to, ali bi lahko vplivali na varnostne razmere v Sloveniji, pojasnjujejo v Uradu vlade RS za komuniciranje (UKOM).

Stopnjo teroristične ogroženosti pripravljajo na podlagi metodologije, s katero s kvantitativno in kvalitativno oceno opredelijo stopnjo teroristične ogroženosti po petstopenjski lestvici.

"Vsaka stopnja predvideva tudi izvajanje oz. aktivacijo načrtov ali ukrepov za ravnanje v primeru terorističnih aktivnosti oz. groženj, ki imajo ustrezno stopnjo tajnosti. Vsak organ mora imeti v okviru obrambnega načrtovanja izdelan načrt in pripravljene ukrepe s področja kriznega upravljanja. Nekateri državni organi imajo pripravljene tudi posebne načrte ali ukrepe za ravnanje v primeru terorističnih aktivnosti oz. groženj, ki so prilagojeni posameznim stopnjam teroristične ogroženosti in se aktivirajo ob razglasitvi konkretnih stopenj," pojasnjujejo. Slovenija je tokrat prvič uvedla srednjo stopnjo.

Trenutno je najvišja stopnja teroristične ogroženosti razglašena v Franciji, visoka pa na Danskem, v Španiji, na Švedskem, v Nemčiji in Avstriji. Stopnje teroristične ogroženosti po drugih evropskih državah se gibljejo od nizke do srednje.

"Uvedba začasnih varnostnih ukrepov je ponekod ostala stalnica"

O odločitvi medresorske delovne skupine, nevarnosti terorizma in občutku ogroženosti smo povprašali predstojnika Katedre za kriminologijo na mariborski Fakulteti za varnostne vede Gorazda Meška. Strokovnjak za kriminologijo in avtor več strokovnih člankov o terorizmu pravi, da je varnostne grožnje težko ocenjevati vnaprej, saj se lahko razmere hitro spremenijo. "Možno je govoriti o različnih scenarijih razvoja potencialne varnostne grožnje. Pri tem imajo pomembno vlogo varnostni organi države in medsebojno obveščanje držav o možnih ogrožanjih." Poudarja, da je treba storiti vse potrebno za zavarovanje varnosti ljudi in njihovega premoženja, a z upoštevanjem zakonov in prakse. Dodaja še, da je poleg objektivnih ocen strokovnjakov treba upoštevati tudi občutke ljudi glede groženj. "Ne glede na vse je ključna informiranost ljudi, dobro pa je  upoštevati stari rek, da je previdnost mati modrosti."

Strinja se z ukrepom medresorske skupine, za katerega pravi, da je ustrezen glede na možne scenarije razvoja, "predvsem tiste, ki so najbolj črni". Pojasnjuje, da strokovnjaki s področja varnosti upoštevajo številne perspektive in možne izide ter obete in se odločijo za ukrepe, ki bi lahko imeli optimalen učinek. 

Ali naš sogovornik pričakuje še dodatno zaostrovanje ukrepov ali vsaj podaljšanje obstoječih? Meško odgovarja, da je intenzivnejše nadzorovanje odvisno od mednarodne varnostne situacije in morebitnih eskalacij varnostnih ogrožanj. "Včasih samo en kaskadni varnostni dogodek povzroči odziv na svetovni ravni, ki ima posledice za vse." Pri tem kot primera navaja 11. september in vojno v Ukrajini. "Žrtve terorističnih napadov po letu 2000 so bili ljudje v glavnih mestih nekaterih evropskih držav. Naj omenim samo London (2005), Madrid (2004), Pariz (2015) in Bruselj (2016), teh napadov je bilo v Evropi več kot 15."

 Kot pravi, je potrebna odločna akcija, ki vsebuje varnostne ukrepe, ki pa bi jim morali slediti tudi drugi, da pa je tudi pomembna prava mera, dodaja. "Izkušnje nas učijo, da je uvedba začasnih varnostnih ukrepov ponekod ostala stalnica in da se povečanje represije ni vrnilo na prejšnje stanje. O tem pričajo ukrepi v Franciji, Belgiji, Nemčiji, zadnje čase pa tudi v skandinavskih državah, za katere je bila značilna zelo vključevalna in socialno usmerjena politika." 

Radikalizacija: Posledica prepričanj o skrajni nepravičnosti vladajočih

"Radikalizacija posameznikov je velikokrat posledica prepričanj o skrajni nepravičnosti vladajočih, da določene skupine ljudi nimajo možnosti in da so potisnjene na rob, v polje obupa, skrajne prikrajšanosti, ki je posledica kolonialistične politike vladajočih," pojasnjuje Meško. Aktualne razmere in dejanja Hamasa imajo veliko analogiji v zgodovini. Pri tem strokovnjak za kriminologijo navaja tudi angleške izkušnje z Irsko republikansko armado (IRA) v drugi polovici 20. stoletja. 

Kot pomemben dejavnik radikalizacije vidi močan kulturni konflikt. "Radikalizira se tudi storilce kaznivih dejanj, ki niso žrtve takšnih razmer, velikokrat tudi zelo mlade, ki so bolj podredljivi. Nekateri obsojenci tudi svoja (navidezna) skrajna verska stališča uporabijo oz. zlorabijo za svoje kriminalne namene." Po njegovem mnenju se ljudje spreminjamo na boljše in slabše, to pa je odvisno od okolja, v katerem živimo. "Še posebej se študije usmerjajo v preučevanje radikalizacije v zaporih, kjer se jeza in uporništvo zaprtih, ki prihajajo iz določenih skupin, lahko močno okrepijo. V številnih zaporskih okoljih izvajajo ukrepe proti radikalizaciji, ker se zapornike, ki so slabo izobraženi, pogosto zlorabi v te namene." 

Profiliranje potencialno nevarnih storilcev kaznivih dejanj je izjemno težko, lahko vodi tudi v rasno in drugo profiliranje, ki v praksi pomeni nadlegovanje nedolžnih ljudi, opozarja in dodaja, da se kljub nadzoru na varnostnem področju nekatere osebe  še vedno uspejo izmuzniti.

Meško izpostavlja, da so včasih nekatera dejanja na prvi pogled videti kot terorizem, nato pa se izkaže, da je šlo za nekaj drugega. V tem pogledu gre velikokrat za motnje vedenja in osebnosti, ki so posledica pritiskov in psihološke nestabilnosti. "Vse take dogodke je treba vzeti resno in se ustrezno odločiti glede ukrepanja." 

Ustrahovanje in njegove žrtve

Je sploh varno oditi na ulico, v nakupovalno središče, na javno prireditev, se ob zadnjih novicah zagotovo sprašuje kdo od bralcev. Teror povzroča terorizem, ki ima namen predvsem ustrahovati velike, močne in mogočne, žrtve ustrahovanja pa so na koncu vsi ljudje, pravi Meško. "Strah pred kriminaliteto, terorizmom ali katerem koli ogrožanju naše eksistence, običajnih rutin, pri ljudeh povzroči čustveno reakcijo in vedenjsko prilagajanje – lahko tudi individualno ali kolektivno pretirano ali premalo odločno. Dobro je biti previden, ni pa dobro biti paničen. Možno je popolno zanikanje ogrožanja in apatija, ki človeka naredi ranljivega na drug način. Strah pred kriminaliteto, pa tudi drugimi ogrožanji, pogosto spremlja prepričanje, da ljudje ne morejo sami ničesar storiti, da bi preprečili lastno oškodovanost s kriminaliteto, na drugi strani pa strah vpliva na njihovo izoliranost v družbi." 

Meško poudarja vlogo medijev.  "Večina ljudi si ustvarja znanje o dogodkih iz medijev, le redki imajo informacije iz prve roke. Še posebej je to značilno za varnostne grožnje. Mediji pogosto prispevajo tudi k ustvarjanju mitov in legend s pristranskim ali omejenim poročanjem. Najbolj problematični so mediji, ki pri poročanju uporabljajo propagandne tehnike, kamo spadajo predstavljanje mnenja kot dejstva, selektivno potrjevanje domnev in selektivno predstavljanje dejstev, terminologija z močnimi vrednostnimi sodbami, neutemeljeno sklicevanje na vire, predstavljanje dejstev brez predstavitve konteksta, ustreznih okoliščin idr." 

Po njegovem mnenju sta pomembni tudi količina in vrsta informacij, ki vplivata na presojanje občinstva. "Ljudje so se navadili tudi na to, da nobena novica ne traja dolgo in da se določene zgodbe slej ali prej izpojejo. Velikokrat ljudje dalj trajajoče tragedije normalizirajo in postanejo neobčutljivi na trpljenje drugih, ker to gledajo kot film ali nanizanko z Netflixa," zaključuje Meško.