Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Nedelja,
31. 10. 2021,
15.30

Osveženo pred

2 leti, 5 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,19

2

Natisni članek

Liverpool NK Olimpija NK Olimpija FC Koper NK Koper Druga kariera Druga kariera Enes Handanagić

Nedelja, 31. 10. 2021, 15.30

2 leti, 5 mesecev

Druga kariera (234.): Enes Handanagić

Zaradi nogometa skoraj oslepel, zdaj je našel srečo drugje

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4,19

2

Enes Handanagić | Enes Handanagić je nekdanji branilec, ki si je s svojimi nastopi, največ jih je zbral v dresih Olimpije in zlasti Kopra, prislužil naziv legendarnega nogometaša 1. SNL. Z Gorico in Koprom je postal prvak, s kanarčki je osvojil tudi (super)pokal, še vedno pa ni pozabil nesrečne sezone 2003/04, v kateri bi zmaji lahko postali prvaki, a so jim naslov preprečile odvzete točke v aferi Kreft. To je bila tudi sezona, ko je staknil hudo poškodbo ličnice in očesa, po kateri si ga je zapomnila slovenska nogometna javnost. | Foto Ana Kovač

Enes Handanagić je nekdanji branilec, ki si je s svojimi nastopi, največ jih je zbral v dresih Olimpije in zlasti Kopra, prislužil naziv legendarnega nogometaša 1. SNL. Z Gorico in Koprom je postal prvak, s kanarčki je osvojil tudi (super)pokal, še vedno pa ni pozabil nesrečne sezone 2003/04, v kateri bi zmaji lahko postali prvaki, a so jim naslov preprečile odvzete točke v aferi Kreft. To je bila tudi sezona, ko je staknil hudo poškodbo ličnice in očesa, po kateri si ga je zapomnila slovenska nogometna javnost.

Foto: Ana Kovač

V profesionalnem športu je podobno kot v življenju. Žal se določene stvari ne odvijajo tako, kot bi si želel. Obstajajo vzponi in padci, nenehno spopadanje z ovirami in preizkušnjami. S tako brutalnimi, kot jih je na lastni koži občutil Enes Handanagić, je imel opravka le malokdo. Predstavljamo vam zgodbo o srčnem in nepopustljivem nogometašu, ki mu v življenju ni bilo postlano z rožicami, a je z nadčloveškim naporom prišel še kako daleč.

Druga kariera | Foto:

Rodil se je pred 42 leti v Bosni in Hercegovini, otroštvo preživljal v skupni domovini Jugoslaviji in oboževal igranje nogometa, ko pa je dopolnil 13 let, se je njegovo življenje čez noč obrnilo na glavo. Vojne grozote v Bosni so ga pregnale od doma in ga prisilile, da se je kot begunec odpravil daleč stran. ''S seboj nisem mogel vzeti niti najnujnejših stvari. Naš dom so porušili. Bilo je kot v filmu. Bili smo na pikniku, nato se je vse skupaj prelevilo v morijo. Le še bežanje iz enega konca na drugega,'' se stresnih dogodkov, po katerih je moral leta 1992 zapustiti dom in se odpraviti v Slovenijo, spominja Enes Handanagić. Kot nogometaš je pozneje v 1. SNL pustil ogromen pečat. Zbral je kar 275 nastopov.

"Občasno se še kdaj vrnem v Bosno in Hercegovino, a vedno ostane nek grenak priokus. To je pač zgodba, ki se je grdo končala," nam je povedal nekdanji nogometaš, ki je pred tremi desetletji prišel v Slovenijo kot begunec. | Foto: Ana Kovač "Občasno se še kdaj vrnem v Bosno in Hercegovino, a vedno ostane nek grenak priokus. To je pač zgodba, ki se je grdo končala," nam je povedal nekdanji nogometaš, ki je pred tremi desetletji prišel v Slovenijo kot begunec. Foto: Ana Kovač

Zakaj je izbral ravno Slovenijo? Največje zasluge ima njegov oče, ki si je takrat služil kruh ravno na sončni strani Alp. Prišel je po družinske člane, nato pa so se v konvoju beguncev prek planine Vlašić v srednjem delu Bosne, Travnika in Zagreba prebili do Ljubljane. Oziroma do njene okolice. ''Prišel sem v Medvode in tam nekaj let igral z mlajšimi dečki. Bili smo v prvi ligi,'' je prve nogometne izkušnje s slovenskimi zelenicami pridobival v dresu Medvod. Pri 13 letih.

"Samo da pridem do slovenske meje in bo moje srce že mirno"

To je bilo vihravo obdobje, na območju nekdanje Jugoslavije je divjala kruta vojna, sam pa si je po prihodu v Slovenijo hitro postavil cilj. ''Ko prideš iz drugačnega okolja, moraš spoznati ljudi in okolico, da bi se lahko predstavil drugim. Da bi pokazal, kako sem pač človek, ne pa žival. Takrat je bilo okrog mene veliko ljudi iz področja bivše Jugoslavije in sem se na vsakem koraku trudil, da sebe, s tem pa tudi vse pripadnike mojega naroda, prikažem v lepi luči,'' je želel čimprej spoznati novo okolje in v njem zaživeti kot človek. Kmalu mu je postalo zelo všeč.

Slovenija je postala njegova prva država, od leta 2002 ima tudi slovenski potni list. | Foto: Ana Kovač Slovenija je postala njegova prva država, od leta 2002 ima tudi slovenski potni list. Foto: Ana Kovač

Čeprav ni bil rojen v Sloveniji, jo je začel doživljati kot drugi dom. Pozneje, ko je postal tudi njen državljan, prejel potni list in si tu ustvaril družinski dom, jo je doživljal še kot nekaj več. ''Ko zdaj tako kam odpotujem, mi je najbolj toplo pri srcu, ko se vrnem v Slovenijo. Takrat si vedno rečem, samo da pridem do slovenske meje in bo moje srce že mirno. V Sloveniji živim največ časa, odkar sem se rodil. Slovenija je moja prva država,'' nam je zaupal v Kopru, ko smo z njim kramljali na eni izmed mestnih plaž. Ni bila izbrana naključno, saj se iz nje ponuja konkreten pogled na Luko Koper. Ta pa ima v življenju našega sogovornika v zadnjih letih zelo pomembno vlogo. O njej smo spregovorili pozneje, najprej pa z zanimanjem prisluhnili zgodbam iz njegove pestre nogometne poti. Sprva ga je vodila po Ljubljani, kjer je zamenjal kar nekaj klubov.   

Stojanović ga je iz napada prestavil v obrambo

Ko ga je pri Slovanu kot najstnika vodil Slaviša Stojanović, ga je nekdanji slovenski selektor iz napada preselil v obrambo, kjer je nato Enes vztrajal vse do konca kariere. | Foto: Vid Ponikvar Ko ga je pri Slovanu kot najstnika vodil Slaviša Stojanović, ga je nekdanji slovenski selektor iz napada preselil v obrambo, kjer je nato Enes vztrajal vse do konca kariere. Foto: Vid Ponikvar Rad poreče, da je enega najlepših trenutkov življenja doživel v Šiški, ko je igral za Ljubljano. ''To je danes pozabljeni klub, sam pa sem takrat imel čast, da sem igral z najboljšimi mladimi igralci v Sloveniji. Z menoj so bili Mile Ačimović, Ermin Raković, Selvad Kujović, Amir Agić … Takrat smo se imeli čudovito,'' je ponosen, kako so se iz druge lige prebili med najboljše, na nepozabnem pomožnem igrišču v Spodnji Šiški pa bili skoraj nepremagljivi.

Nato se je preselili v Moste in postal Kodeljevčan. ''Članska zasedba Ljubljane je razpadla, a se mi je ponudila priložnost za selitev k Slovanu. Moj trener je bil Slaviša Stojanović. On je bil tudi tisti, ki me je prestavil na položaj branilca. Pred tem sem bil namreč napadalec,'' je nekdanjemu selektorju in trenerju številnih trofejnih klubov hvaležen, da mu je našel najbolj primerno mesto v ekipi, kjer je lahko pokazal kar največ.

Pri Slovanu je nekaj časa igral tudi libera, takrat priljubljenega prostega branilca, še danes pa se najbolj doživeto spominja pokalne tekme, bilo je v 1/16 finala, ko je Slovan namučil Olimpijo. Izgubil je le z 0:1, sam pa je, takrat je imel ravno 18 let, pokrival najbolj vročega napadalca zmajev Ismeta Ekmečića. Odrezal se je vrhunsko.

Beseda Nedeljka Gugolja je veliko veljala

Žal se je kmalu ponovila zgodba z NK Ljubljana. Turbulence je doživljal tudi Slovan in se moral zaradi finančnih zagat preseliti v nižji rang tekmovanja. Kratko je znova potegnil Handanagić, saj je moral iskati nov klub. Našel ga je v Ivančni Gorici, kjer je zaigral za Livar. Tam ga je vodil legendarni in zelo spoštovani strateg Nedeljko Gugolj. ''Pozneje me je prek mojih nekdanjih trenerjev priporočil gospodu Branku Oblaku, ki je takrat vodil Olimpijo in v meni prepoznal določen potencial. Dal mi je priložnost, da sem odigral kar nekaj uspešnih sezon v slovenskem nogometu,'' je bil vesel, ko je kar naenkrat iz tretje lige prišel k velikanu Olimpiji in uresničil sanje marsikaterega mladega nogometaša v Sloveniji.

Njegova kariera je šla strmo navzgor, ko ga je na priporočilo Nedeljka Gugolja v Olimpijo povabil Branko Oblak. Pred tem je igral v tretji ligi za Livar in Grosuplje, nato pa se prelevil v enega od osrednjih obrambnih stebrov slovenskega klubskega velikana, ki je takrat domoval za Bežigradom. | Foto: Ana Kovač Njegova kariera je šla strmo navzgor, ko ga je na priporočilo Nedeljka Gugolja v Olimpijo povabil Branko Oblak. Pred tem je igral v tretji ligi za Livar in Grosuplje, nato pa se prelevil v enega od osrednjih obrambnih stebrov slovenskega klubskega velikana, ki je takrat domoval za Bežigradom. Foto: Ana Kovač

Iz Livarja se je pred tem na kratko preselil v Grosuplje, ki je imel takrat po njegovem mnenju fantastično ekipo, enakovredno prvoligaškim tekmecem. Med drugim si je slačilnico delil tudi z Brankom Ilićem in Zoranom Zeljkovićem, zdajšnjim trenerjem vodilnega Kopra, nato pa je sledil velik preskok. Postal je član močne Olimpije, ki je ciljala na naslov in igrala tudi v Evropi.

''Nedeljko Gugolj je bil takrat ''big boss''. Njegova beseda je v Sloveniji vedno nekaj veljala. Če sam ne bi imel teh kakovosti, me zagotovo ne bi tako predstavil gospodu Oblaku. Na koncu je to obveljalo,'' kar ni mogel verjeti, da se je pridružil nogometašem Olimpije. Vodil ga je legenda slovenskega nogometa, ki v zadnjih letih pleni pozornost z drznimi in iskrenimi izjavami, ob katerih brez ovinkarjenja poda tudi kakšno kritiko. ''Najbrž je gospod Oblak skozi življenje dal skozi veliko težkih trenutkov in se je tako naučil. Tudi sam sem tak. Večkrat povem tisto, kar mislim in določenim ljudem to ne paše,'' je dodal, kako je tudi sam takšen. Neposreden in odkrit. Tako kot njegov nekdanji trener, s katerim ju druži tudi to, da živita zelo blizu. Eden v Kopru, drugi v Škofijah.

Edini stadion, ki je imel dušo

Ko je oblekel zeleno-beli dres, je končno lahko zaigral kot Slovenec. Takrat se je ravno iztekalo 10 let bivanja v Sloveniji. ''Igranje za Olimpijo mi je pospešilo administrativne postopke, da sem lahko zaigral kot slovenski državljan,'' si je lahko oddahnil, saj ni več spadal v kategorijo tujcev. Pred tem je igral nogomet kot državljan BiH s stalnim bivanjem v Sloveniji, kar je moral vseskozi dokazovati z dokumenti. Od leta 2002 naprej mu je bilo lažje, saj je pridobil slovenski potni list.

Stadion za Bežigradom je pred 18 leti gostil eno najbolj atraktivnih evropskih srečanj v zgodovini NK Olimpija. V slovenski prestolnici se je mudil zvezdniški Liverpool, ki je le dve leti pozneje po nepozabni drami v Istanbulu osvojil ligo prvakov. Dvoboj v Ljubljani se je končal brez zmagovalca (1:1), kar je bil takrat velik uspeh za slovenskega predstavnika. | Foto: Reuters Stadion za Bežigradom je pred 18 leti gostil eno najbolj atraktivnih evropskih srečanj v zgodovini NK Olimpija. V slovenski prestolnici se je mudil zvezdniški Liverpool, ki je le dve leti pozneje po nepozabni drami v Istanbulu osvojil ligo prvakov. Dvoboj v Ljubljani se je končal brez zmagovalca (1:1), kar je bil takrat velik uspeh za slovenskega predstavnika. Foto: Reuters

Kmalu po vrnitvi v Ljubljano je dočakal veliko nagrado. S soigralci Olimpije se je leta 2003, ko je spremljal ples kroglic v pokalu Uefa, veselil kot otrok, saj je izvedel, kako se bodo zmaji udarili s slovitim Liverpoolom. ''Komaj smo čakali, da se pomerimo z njim. Počutil sem se kot v pravljici. Otrok, ki je doživljal svojo tragično zgodbo, je končno prišel na svoje. Ponudila se mi je priložnost za igranje v največjem slovenskem klubu, nato pa še igranje proti enemu od najboljših klubov na svetu. No, ko smo videli, kako zasedbo ima Liverpool, je to veselje preraslo v vznemirjenje, se pa takrat nismo bali morebitnega hudega poraza,'' je težko sledil dogodkom, saj je moral v glavi hitro iz tretje lige prestopiti k izzivu, kako se spopasti z angleškim klubskim velikanom.

Veselil se je poslastice na starem Bežigradu, edinem igrišču, za katerega še danes pravi, da je imel dušo. ''Nogometaši Liverpoola so bili na veliko višji ravni od nas. Ko so prišli dan pred tekmo na ljubljanski stadion, so mislili, da poteka muzejski ogled ali pa je to pomožno igrišče,'' se spomni začudenja v očeh Otočanov. Zmaji se jih resnično niso ustrašili. ''Mislili smo, kako bodo leteli na igrišču, a se je dejansko kmalu po začetku pokazalo, da jim lahko pariramo,'' je sprva užival na odmevnem dvoboju.  

Zdravniki so mu rešili vid na levem očesu

Na dvoboju v Ljubljani je imel veliko opravka s pokrivanjem takratnega angleškega reprezentančnega napadalca Emila Heskeyja, v 29. minuti pa je moral po hudem prekršku Samija Hyypie predčasno z igrišča v bolnišnico. | Foto: Reuters Na dvoboju v Ljubljani je imel veliko opravka s pokrivanjem takratnega angleškega reprezentančnega napadalca Emila Heskeyja, v 29. minuti pa je moral po hudem prekršku Samija Hyypie predčasno z igrišča v bolnišnico. Foto: Reuters Takrat še ni slutil, da bo to spektakel, po katerem ga bo pomnila vsa Slovenija. A žal ne po prijetnem, ampak po tem, da mu je sreča obrnila hrbet in bi lahko po hudi poškodbi izgubil celo vid na levem očesu. Ni manjkalo veliko. Sredi prvega polčasa, ko je bil rezultat na polnem bežigrajskem stadionu še 0:0, je v kazenskem prostoru Olimpije visoko skočil za žogo. V zraku jo je želel udariti z glavo, takrat pa ga je na njegovo žalost z desno nogo, ki jo je dvignil proti žogi, ostro zadel takratni branilec Liverpoola Sami Hyypia. Bilo je grdo in zelo boleče. Za hrabrega nogometaša Olimpije se je dvoboj nemudoma končal. Bil je prepeljan v bolnišnico, dva dni po tekmi pa mu je zdravnik Zdravko Štor po zahtevnem operacijskem posegu – trajal je kar poltretjo uro – rešil vid na levem očesu.

''Zame je bil šok, saj niti nisem vedel, kaj se dogaja okrog mene, vse dokler nisem dobil zdravniških izvidov. Zaradi te poškodbe se me je takrat zapomnila vsa Slovenija. Vsem je ostal v spominu ta dogodek,'' se je moral navaditi, da so ga ljudje z nogometom najhitreje povezovali prek tega tragičnega dogodka.

Za navijače Olimpije je še danes eden kultnih junakov, saj je šel v borbi za žogo brezkompromisno z glavo tja, kamor si marsikdo ne bi upal niti z nogo. Za klub je storil vse, kar je bilo v njegovi moči. ''Pokojni fizioterapevt Marko Kukrić me je pogosto opozarjal, da grem dostikrat z glavo tja, kamor se ne sme z nogo. Na koncu se je pač to zgodilo. Skušal sem pač dati maksimum za Olimpijo, potem pa te ozračje ponese. Sploh na tako polnem stadionu. Ko smo prišli za Bežigrad, smo se spraševali, kdo bo sploh navijal za nas proti taki ekipi, nato pa videli, kako je cel stadion za nas. To nam je dalo dodatnega motiva in zagona,'' je ponudil del odgovora na vprašanje, kako se je lahko Olimpija tako dobro upirala Liverpoolu.

Zmaji bi jo pred 18 leti na domači tekmi skoraj zagodli Liverpoolu. Anton Žlogar je Olimpijo v 66. minuti popeljal v vodstvo z 1:0, pred tem je Nedim Jusufbegović zatresel okvir vrat gostov, a je 12 minut pozneje na končnih 1:1 izenačil takratni zvezdnik otoškega nogometa Michael Owen. | Foto: Reuters Zmaji bi jo pred 18 leti na domači tekmi skoraj zagodli Liverpoolu. Anton Žlogar je Olimpijo v 66. minuti popeljal v vodstvo z 1:0, pred tem je Nedim Jusufbegović zatresel okvir vrat gostov, a je 12 minut pozneje na končnih 1:1 izenačil takratni zvezdnik otoškega nogometa Michael Owen. Foto: Reuters

Po zadetku Antona Žlogarja je celo povedla z 1:0, a so rdeči z Otoka, ki so le dve leti pozneje postali evropski prvaki, prek angleškega zvezdnika Michaela Owena do konca srečanja le izenačili na 1:1.

Edina dobra stvar? Spoznal je, kdo mu stoji ob strani, kdo pa ne.

Kaj pa glavni osmoljenec dvoboja, poškodovani Handanagić? ''Naslednja dva meseca sem bil v oskrbi. Imel sem zlomljeno ličnico. Dokler je niso postavili nazaj, je trajalo kar nekaj časa,'' je o mučnem obdobju rehabilitacije, ki se je zavlekla na kar šest mesecev, spregovoril nesrečni branilec. Zelo ga je skrbelo, kako se bo odzvalo poškodovano oko, na njegovo srečo – zeleno luč so mu prižgali tudi zdravniki – pa se je še lahko vrnil na zelenice. Lahko je spet igral nogomet, tisto, kar v življenju najbolj obožuje.

Moti ga, da imajo slovenski nogometni navijači prevelika pričakovanja. Tako v klubskem kot tudi v reprezentančnem nogometu. "Ob takšnih dosežkih majhne Slovenije se kar naenkrat pričakujejo ne vem kakšni rezultati. Če pogledamo zgolj število igralcev in pogoje, v katerih delujejo slovenski klubi, smo lahko samo ponosni na vse dosežke." | Foto: Ana Kovač Moti ga, da imajo slovenski nogometni navijači prevelika pričakovanja. Tako v klubskem kot tudi v reprezentančnem nogometu. "Ob takšnih dosežkih majhne Slovenije se kar naenkrat pričakujejo ne vem kakšni rezultati. Če pogledamo zgolj število igralcev in pogoje, v katerih delujejo slovenski klubi, smo lahko samo ponosni na vse dosežke." Foto: Ana Kovač

''Ko sem se vrnil, so bili najbolj skeptični ravno tisti poleg mene. Zato sem moral na treningu delati toliko več, da sem jim lahko dopovedal, da lahko igram normalno. In da tudi povsem normalno delujem. Čez določen čas se je to spremenilo, potem se je na to kar pozabilo,'' je pojasnil, kako so ga po vrnitvi na igrišča še čakale težave in obveznosti. Znotraj očesa je ostala oteklina, spomin na grozno poškodbo proti Liverpoolu. ''Hodil sem na določene infuzije, bilo je težavno. Tudi takrat, ko sem že igral, sem še vedno obiskoval terapije. Če pa pogledam stvari danes za nazaj, je vsaka stvar za nekaj dobra. Ta je bila za to, ker se je takrat videlo, kdo ti stoji ob strani, kdo pa ne.''

Njegov klub ga ni pustil na cedilu. ''Olimpija se je izkazala, zdravniška služba je za vse poskrbela, bila prijazna, vsa čast jim! Imel sem srečo, da so vsi gledati to tekmo in so vsi vedeli, kam bom šel. Bili so pripravljeni name,'' se je zavedal, kako ga čaka dolgo okrevanje. Imel je zlomljeno ličnico, a tudi poškodovano levo oko. Opravil je tri operacije. Eno na ličnici, dve pa na očesu. ''Zdravniki so si bili jasnega mnenja, da je vse skupaj, kar se je zgodilo, izpadlo več kot dobro zame. Če bi se to zgodilo komu drugemu, ki ne bi bil tako uporen kot jaz, bi verjetno tisti že končal kariero,'' je z nadčloveškim naporom in ogromno voljo prebrodil težave in se še pred koncem sezone vrnil na zelenice.

V karieri je v Sloveniji na stadionih izkusil kar nekaj prelepih kulis. ''Najlepše mi je bilo, ko smo z Olimpijo premagali Maribor trikrat v enem tednu, ko sem igral še z Robertom Prosinečkijem. Ali pa odprtje stadiona v Stožicah, ko smo s Koprom premagali Olimpijo. In pa odprtje prenovljene Bonifike v Kopru, ko smo se spet pomerili z Olimpijo,'' je obujal spomine legendarni branilec, ki je v 1. SNL zbral kar 275 nastopov.  | Foto: Ana Kovač V karieri je v Sloveniji na stadionih izkusil kar nekaj prelepih kulis. ''Najlepše mi je bilo, ko smo z Olimpijo premagali Maribor trikrat v enem tednu, ko sem igral še z Robertom Prosinečkijem. Ali pa odprtje stadiona v Stožicah, ko smo s Koprom premagali Olimpijo. In pa odprtje prenovljene Bonifike v Kopru, ko smo se spet pomerili z Olimpijo,'' je obujal spomine legendarni branilec, ki je v 1. SNL zbral kar 275 nastopov. Foto: Ana Kovač

Še danes hodi na kontrole. Vidno polje ima enako kot zdravo oko, poškodovan je le centralni vid. Tako lahko brez težav opravlja vsakodnevna opravila, tudi povsem normalno vozi avto.

Finec se mu ni opravičil

Finski nogometaš Sami Hyypia je leta 2005 z Liverpoolom osvojil naslov evropskega prvaka. Ko so pri Olimpiji pozneje analizirali njegovo igro, so ugotovili, kako je imel nekaj grdih poskusov pri izbijanju žoge proti tekmecu tudi v angleškem prvenstvu, a se takrat na srečo ni zgodilo tisto, kar se je leta 2003 za Bežigradom Handanagiću. | Foto: Reuters Finski nogometaš Sami Hyypia je leta 2005 z Liverpoolom osvojil naslov evropskega prvaka. Ko so pri Olimpiji pozneje analizirali njegovo igro, so ugotovili, kako je imel nekaj grdih poskusov pri izbijanju žoge proti tekmecu tudi v angleškem prvenstvu, a se takrat na srečo ni zgodilo tisto, kar se je leta 2003 za Bežigradom Handanagiću. Foto: Reuters Od finskega zvezdnika Liverpoola, ki mu je povzročil hudo poškodbo, ni nikdar dočakal opravičila. ''Ne, Hyypia z menoj ni stopil v stik. Oni so profesionalci, delajo samo zase in se ne ozirajo na to, kar se je zgodilo,'' je bil razočaran nad njegovim odzivom, čeprav je pričakoval, da se bo zgodilo ravno to. Ni ga niti poklical po telefonu, le na povratni tekmi, na katero je Handanagić odpotoval z letalom in spremljal soigralce s tribun, mu je po tekmi predal dres.

''Zdravniki so mi dovolili, da sem lahko z letalom odpotoval v Liverpool na povratno tekmo in da to ni nevarno za moj očesni pritisk. Ko sem tako na Anfieldu spremljal soigralce, so bili občutki zelo mešani. Vse je bilo tako blizu, a tako daleč. Imeli smo cel kup nesrečnih okoliščin, družbo sta mi delala tudi takrat poškodovana Lazić in Aljančić.'' Po dvoboju se je srečal tudi s Hyypio, a … ''Takrat mi je dal le svoj dres in šel mimo, pa ''čao, čao''. Kot človek pa se mi ni opravičil ali pogovoril z menoj,'' je pojasnil dogajanje po dvoboju v Liverpoolu, na katerem so rdeči upravičili vlogo favorita in nadigrali Olimpijo s 3:0.

Nekaj let pozneje je le stopil v stik s Fincem. ''Ko je bil že trener v Zürichu, mi je odgovoril na e-poštno sporočilo, to pa je bilo tudi vse. Napisal je, da mu je žal, da se je to zgodilo.'' Kmalu za tem je Hyypia ostal brez trenerske službe v Švici.

Bakterija stafilokok zdesetkala vrste Olimpije

Nerad se spominja še ene zdravstvene neprijetnosti, ki jo je doživljal pri Olimpiji. Leta 2004, ko je klub že drvel v finančni propad in je bila konkurenca igralcev vse bolj siromašna, je prišlo do skrivnostnih težav Zmajev med pripravami na Štajerskem. ''Zboleli smo na pripravah na Rogli. Takrat je bilo zelo turbulentno obdobje igranja in treniranja, ko smo se skrivali v Šmartnem in tako naprej. Vsak, ki se je pozdravil, je moral iti skozi določen proces treningov. Dejansko smo že takrat izvedeli, kako je biti v karanteni,'' je vse skupaj povezal z današnjim obdobjem koronakrize. Takrat je izkusil napad bakterije stafilokok, ki povzroča gnojne ture. ''Takrat so nam rezali in odstranjevali tiste ture. To je bila katastrofa, neprijetni spomini. Več kot pol ekipe je imelo bakterijo.''

Ko se je z Olimpijo leta 2004 pripravljal na Rogli, se je okužil z bakterijo stafilokok, zaradi katere je podobno kot soigralci na številnih tekmah ostal brez moči. | Foto: Ana Kovač Ko se je z Olimpijo leta 2004 pripravljal na Rogli, se je okužil z bakterijo stafilokok, zaradi katere je podobno kot soigralci na številnih tekmah ostal brez moči. Foto: Ana Kovač

Še sam ne ve, kako jo je staknil, so pa vse skupaj povezovali s kravami, ki so se pasle v njihovi družbi na Rogli. Nogometaši so bili tako prisiljeni obiskovati infekcijsko kliniko, kjer so jim jemali vzorce. ''Cela noga ti tako zateče, da je bilo zelo težavno. Tako je trajalo mesec dni. Takrat so tudi Dragonsi znoreli. Niso razumeli, kako smo lahko nekatere tekme, na katerih smo vodili, nato izgubili. Pač, ostali smo brez moči. Nismo mogli ničesar drugega, kot dati vse od sebe, a v tej fazi več preprosto ni šlo. To je težko razumljivo za nekoga, ki je to spremljal le od zunaj,'' se spominja odkritega nezadovoljstva navijačev.

S težkim srcem zapustil Olimpijo in odšel na Primorsko

Ko je zapustil potapljajočo se ljubljansko zeleno-belo barko, se je najprej odpravil v Novo Gorico, kjer je vrtnicam pomagal do naslova, nato pa je sprejel ponudbo iz Kopra, ki se je skušal vključiti v boj za državni naslov. S kanarčki je pozneje tudi postal prvak, načrt je uresničil leta 2010. | Foto: Vid Ponikvar Ko je zapustil potapljajočo se ljubljansko zeleno-belo barko, se je najprej odpravil v Novo Gorico, kjer je vrtnicam pomagal do naslova, nato pa je sprejel ponudbo iz Kopra, ki se je skušal vključiti v boj za državni naslov. S kanarčki je pozneje tudi postal prvak, načrt je uresničil leta 2010. Foto: Vid Ponikvar Kot da ni izkusil dovolj smole že z vojnim peklom ali zdravjem, se je skoraj vedno gibal tudi med klubi, ki so plavali v finančno nestabilnih vodah in se spogledovali s propadom. Tako je bilo že v Ljubljani in Slovanu, črna ura pa se je bližala tudi Olimpiji. ''Borili smo se za obstanek, iz meseca v mesec je bilo manj igralcev. Čutili smo trenutek, da bo vsega res konec. Dejansko igraš in treniraš, ampak vidiš, da to ni to. Da je vse skupaj ena prazna zgodba. Tisti, ki si je lahko privoščil kak mesec brez prejemkov in je dejansko preživel, je vztrajal, dejansko pa to ni šlo v nedogled. Nekaj si moral narediti zase. S težkim srcem sem zapustil Olimpijo, saj smo do konca upali, da se bo zgodba obrnila drugače in se bo klub le rešil. Na koncu se je izkazalo, da so to bile žal le prazne obljube.''

Začelo se je njegovo novo obdobje, ki ga je poneslo na Primorsko. Iz nemirne Ljubljane se je podal v Novo Gorico. In bil navdušen! ''Imeli smo fantastično ekipo, ki je bila tri leta zapored prvak, imeli smo fenomenalno vzdušje. To je bila povsem druga zgodba od tiste za Bežigradom. Ko prideš iz apatije v novo okolje in kar ne moreš verjeti, da se to dogaja v Sloveniji. Kar zadeva finance, je bilo vse urejeno, fantje so me odlično sprejeli, na koncu smo bili prvaki. Odlično je bilo,'' je v mestu vrtnic užival v nogometu in prvič v karieri postal tudi državni prvak. Ne pa tudi zadnjič.

Vsi članki nedeljske rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Ob vsem lepem, kar je izkusil v slovenskem Las Vegasu, se sploh poraja vprašanje, zakaj je po osvojitvi naslova zapustil Gorico in se preselil v Koper.

V Izoli spoznal, da se ne vidi več v nogometu

''Pač, s prihodom Mandarića v koprski nogomet sem bil že dogovorjen z novim klubom. Koper je skušal napraviti ekipo, ki bi se potegovala za prvaka. No, na koncu ni bilo s tem nič, smo pa vsaj osvojili pokal. Tako je po navadi, bolje vrabec v roki kot golob na veji. Bilo je vseeno lepo obdobje. Videli so nas že v spodnjem delu lestvice, na koncu pa smo se z Domžalami borili za prvaka in bili drugi,'' je v prvenstvu sprva v rumeno-modrem dresu zaostal le za Domžalčani, ki jih je do dveh zaporednih naslovov popeljal njegov dober znanec Stojanović.

V družbi (od leve proti desni) z Aleksandrom Rajčevićem, ki se še vedno dokazuje pri Kopru in mu gre v tej sezoni odlično, fotografom Primožem Lovričem in Erminom Hasićem, s katerim se videva tudi na delovnem mestu v Luki Koper, po nepozabnem slavju v Lendavi, ko so kanarčki proslavljali svoj prvi in za zdaj tudi edini državni naslov v 1. SNL. | Foto: Urban Urbanc/Sportida V družbi (od leve proti desni) z Aleksandrom Rajčevićem, ki se še vedno dokazuje pri Kopru in mu gre v tej sezoni odlično, fotografom Primožem Lovričem in Erminom Hasićem, s katerim se videva tudi na delovnem mestu v Luki Koper, po nepozabnem slavju v Lendavi, ko so kanarčki proslavljali svoj prvi in za zdaj tudi edini državni naslov v 1. SNL. Foto: Urban Urbanc/Sportida

V Primorsko se je zaljubil. S Koprom je osvajal lovorike, po pokalu je leta 2010 postal še državni prvak, nosil tudi kapetanski trak. Vedno ob dovoljenju zdravnikov, ki so podrobno spremljali njegovo stanje poškodovanega očesa. Nogomet je igral vse do 34. leta, nato pa rekel dovolj. Končal ga je v nižji ligi pri Izoli, kjer je v sezoni 2012/13 opravljal dvojno vlogo, bil igralec, a tudi trener mlajših kategorij. ''Prišel je trenutek, ko sem si rekel, da je to to. Vrnil sem opremo klubu in rekel, da se več ne vidim v nogometu. Ni bilo več motivacije, preveč stvari se je nabralo. Potem pa si samo rečeš, ali boš določene stvari trpel ali naredil korak naprej in rekel, da je dovolj. Kar zadeva mene, je bila to odlična poteza,'' je takrat vstopil v novo življenjsko obdobje.

Žal mu je, da ne more biti trener

"Misija nekdanjih igralcev ni nek zaslužek od nogometa, ampak prenos znanja na mlajše. Da poskušaš nekoga kaj naučiti," se je nekdanji kapetan Kopra po koncu kariere lotil trenerskih izzivov. | Foto: Vid Ponikvar "Misija nekdanjih igralcev ni nek zaslužek od nogometa, ampak prenos znanja na mlajše. Da poskušaš nekoga kaj naučiti," se je nekdanji kapetan Kopra po koncu kariere lotil trenerskih izzivov. Foto: Vid Ponikvar Sprva je še sanjaril o trenerskem poklicu, o tem, kako bi poslanstvo nogometnega stratega opravljal na odgovornem položaju pri resnem delodajalcu, a se mu želja ni uresničila. ''Veliko klubov vključuje v trenažne procese nekdanje igralce, pri Kopru pa žal ni bilo te kombinacije,'' se je tako moral znajti po svoje.

Ko je končal nogometno pot, se je nameraval resneje posvetiti trenerstvu. Navdušenje pa je hitro plahnelo, ko je ugotavljal, da v tem poslu vladajo drugačne zakonitosti. ''Hitro ugotoviš, da ni dovolj samo trenerska izobrazba, ampak je pomembno, da imaš še kakšne druge lastnosti oziroma znanje,'' ni mnenja, da je slovenski trg premajhen za vse in tako določeni trenerji ostajajo brez posla, ampak da se ponudi tudi premalo kakovosti.

''Tako bi rekel, da. Kar zadeva to, sem imel pozneje določene ponudbe za treniranje, a trenutno moja služba in nogomet ne gresta skupaj. Ker pa hodim še v šolo, do konca moram opraviti še en letnik, bi zdaj res težko treniral. Globoko v meni se zaradi tega nahaja praznina in mi je žal, da ne morem biti del tega.''

''Ko smo se udeleževali seminarjev, so trenerji vedno izpostavljali določene težave, ki pestijo slovenski nogomet, a so vodilni, kar zadeva trenersko zvezo, vedno obračali glavo. Kar zadeva finančno delo v slovenskem nogometu, je neurejena le še problematika trenerjev. Sodniki, klubi … Vsi drugi so ''poštimani'', trenerji pa ne. Če pogledamo, koliko igralcev je vrgla Slovenija ven in so šli od majhnih nog gor, bi bilo lahko za trenerje bolje poskrbljeno,'' ni zadovoljen s trenutnim stanjem, s katerim imajo opravka slovenski nogometni trenerji. | Foto: Ana Kovač ''Ko smo se udeleževali seminarjev, so trenerji vedno izpostavljali določene težave, ki pestijo slovenski nogomet, a so vodilni, kar zadeva trenersko zvezo, vedno obračali glavo. Kar zadeva finančno delo v slovenskem nogometu, je neurejena le še problematika trenerjev. Sodniki, klubi … Vsi drugi so ''poštimani'', trenerji pa ne. Če pogledamo, koliko igralcev je vrgla Slovenija ven in so šli od majhnih nog gor, bi bilo lahko za trenerje bolje poskrbljeno,'' ni zadovoljen s trenutnim stanjem, s katerim imajo opravka slovenski nogometni trenerji. Foto: Ana Kovač

Čeprav ima v žepu licenco Uefa A, nogomet zdaj že lep čas ni njegov vir zaslužka, a vendarle poudarja, da bi ob neki konkretnejši ponudbi s pozitivno zgodbo vsekakor razmislil. ''Če si celo življenje povezan z nogometom, bi morda le sprejel kakšno pametno ponudbo,'' noče kar tako prekiniti vezi z najljubšim športom, s katerim imajo opravka tudi njegovi otroci.

O tem, kar ima Luka Koper, lahko sosedje samo sanjajo

S čim pa si v zadnjih letih, ko se je ustavilo njegovo trenersko delo v nogometu, služi kruh? Zaposlen je na Luki Koper, kjer je kontrolor na avtomobilskem terminalu. ''Delo je zanimivo od začetka izmene do konca. Veliko je pritiska, zlasti psihološkega. Pri tem delu moraš biti zbran, saj je možnost napake zelo verjetna,'' nam je malce približal zahtevnost dela kontrolorja.

Pri Izoli je pred leti vodil mlajše selekcije. ''Lepo mi je, ko se srečaš z nekdanjimi igralci, ki so zdaj odrasli fantje in se še vedno spominjajo stvari, ki smo jih doživljali skupaj. Eden od njih je denimo Tjaš Begić. Kot otroka sem ga treniral v Izoli. Že takrat je izstopal po hitrosti in sem vesel zanj,'' je srečen, da njegov nekdanji varovanec napreduje v dresu Celja in spada med najbolj obetavne nogometaše 1. SNL.  | Foto: Ana Kovač Pri Izoli je pred leti vodil mlajše selekcije. ''Lepo mi je, ko se srečaš z nekdanjimi igralci, ki so zdaj odrasli fantje in se še vedno spominjajo stvari, ki smo jih doživljali skupaj. Eden od njih je denimo Tjaš Begić. Kot otroka sem ga treniral v Izoli. Že takrat je izstopal po hitrosti in sem vesel zanj,'' je srečen, da njegov nekdanji varovanec napreduje v dresu Celja in spada med najbolj obetavne nogometaše 1. SNL. Foto: Ana Kovač

''Vsak dan prinaša nov izziv. Odgovornost je ogromna, saj gredo prek našega terminala vozila od najnižjega do najvišjega cenovnega razreda,'' ima vsakodnevnega opravka z zelo dragimi jeklenimi vozički, nekateri so vredni celo po četrt milijona evrov. Z delovno vlogo se je spoprijel uspešno. Ni imel nikakršnih zadržkov. ''Če si celotno življenje profesionalec in se ti ponudi priložnost v delu, ki te veseli, in vidiš, da je to pravo delo zate, se s tem sprijazniš in delaš še z boljšo vnemo kot kadarkoli prej.''

Zanimivo je, da ni edini nekdanji uspešni nogometaš na avtomobilskem terminu v Luki Koper. Njegov ožji sodelavec je namreč tudi dolgoletni čuvaj mreže Kopra in njegov soigralec Ermin Hasić. Če sta prej zastopala barve Kopra, sta zdaj zvesta delavca Luke Koper, o kateri ima visoko mnenje. ''Ima dober strateški položaj med lukami, ki bo z izgradnjo drugega tira še močnejši. Luka Koper je eden nosilcev slovenskega gospodarstva. Blizu sta tudi Trst in Rijeka, vsak ima svoje prednosti, a o tistem, kar ima Luka Koper, lahko sosedje v Italiji ali na Hrvaškem samo sanjajo.''

Rad se vrača v Ljubljano, a ...

V Kopru se je ustalil, tu si je postavil družinski dom, od katerega ga do delovnega mesta v Luki Koper loči le nekaj minut hoje. ''Kupili smo stanovanje v središču Kopra. Kot da bi vedel, da bom delal tako blizu. Po koncu kariere smo se odločili, da bom živel v Kopru. Saj se vedno rad vrnem tudi v Ljubljano, tam sem preživel prelep del življenja in me na to mesto vežejo krasni spomini, a tako pač gre. V Sloveniji sem igral za različne klube, nato pa se ustalil v Kopru,'' je oče treh otrok, ki se v prostem času rad preizkuša tudi v ribolovu – to najraje počne pri Izoli – postal Primorec.

Zadnje čase je Koper prisluhnil nekdanjim igralcem Kopra. Vseh starosti. Imeli so sestanek, naredili seznam, na katerem je okrog 300 igralcev, in vsakemu dali abonma, sezonsko vstopnico. ''To je res za pohvalno, kapo dol za to potezo,'' je navdušen nad sestankom, na katerem je bil povezovalna oseba Lučjo Pertič. Nekdanji trener Kopra, ki je osvajal lovorike tudi z Olimpijo. Zaradi koronakrize druženj nekdanjih kanarčkov ni toliko, kot je bilo načrtovano, ko pa se bodo razmere umirile, bodo ljubitelji nostalgije in koprskega nogometa zagotovo še prišli na svoj račun. Handanagić sicer z navdušenjem spremlja dobre predstave Kopra v tej sezoni, pri katerih izstopa najboljši strelec 1. SNL Maks Barišić. | Foto: Ana Kovač Zadnje čase je Koper prisluhnil nekdanjim igralcem Kopra. Vseh starosti. Imeli so sestanek, naredili seznam, na katerem je okrog 300 igralcev, in vsakemu dali abonma, sezonsko vstopnico. ''To je res za pohvalno, kapo dol za to potezo,'' je navdušen nad sestankom, na katerem je bil povezovalna oseba Lučjo Pertič. Nekdanji trener Kopra, ki je osvajal lovorike tudi z Olimpijo. Zaradi koronakrize druženj nekdanjih kanarčkov ni toliko, kot je bilo načrtovano, ko pa se bodo razmere umirile, bodo ljubitelji nostalgije in koprskega nogometa zagotovo še prišli na svoj račun. Handanagić sicer z navdušenjem spremlja dobre predstave Kopra v tej sezoni, pri katerih izstopa najboljši strelec 1. SNL Maks Barišić. Foto: Ana Kovač

Zgodba, ki jo je na začetku močno zaznamovala vojna, po kateri še danes najraje ponavlja, kako je njegov največji dosežek v življenju ta, da je ostal živ, je tako postregla s srečnim koncem, Enes, ki še vedno strastno doživlja nogomet, pa ne izključuje možnosti, da se še kdaj vrne nogometu. Nenazadnje je star ''šele'' 42 let …

Sportal Pravljičen zasuk odisejade trmastega Koprčana
David Špiler
Sportal "Pozabljeni" slovenski reprezentant, ki je našel srečo na Hrvaškem
Ne spreglejte