Operacija, da bi vrba žalujka na Ižanki preživela
Nedavno so arboristi podjetja Tisa dodobra obrezali vrbo na križišču Ižanske ceste in ulice Livada. To je monumentalno drevo in naravna vrednota lokalnega pomena, ki mu je veter v neurju pred meseci odlomil enega od debel krošnje. Na daleč vidna globoka rana je pokazala, da je vrba opešala, zato je bila arboristična sanacija nujno potrebna.
V okviru rednega vzdrževanja na javnih zelenih površinah Mestna občina Ljubljana na leto zasadi od 300 do 600 mladih dreves, samo lansko leto je bilo posajenih 1080 dreves. Prenova ulice se običajno konča z zasaditvijo dreves, ki dajejo mestu čar in samosvoj značaj. Zaradi tega je Ljubljana zasluženo že dvakrat, in sicer leta 2016 in 2021, postala zelena prestolnica Evrope.
Drevo ni le drevo
Strategija vzdrževanja starih dreves je tako kar najbolj konservativna: narediti vse, da bi ohranili drevo. Vrba žalujka na Ižanski cesti je po mnenju strokovnjakov stara od 70 do 90 let in je bila tako priča dogajanju in razvoju predmestja, kjer so bili pred vojno močvirje, njive, travniki in bajtarska naselja. Do nedavnega je s svojo krošnjo metala senco na Ižansko cesto, ki vodi skozi danes gosto naselje modernih zasebnih hiš. Prav zaradi svoje starosti in monumentalne krošnje je postala naravna vrednota in kulturni spomenik lokalnega pomena.
»Drevo ni zgolj drevo,« je v devetdesetih letih minulega stoletja opozoril ugledni gozdar prof. dr. Boštjan Anko. »Drevo ima tudi socialno funkcijo; pod njim se je igrala vaška otročad, v njeni senci so postale gospodinje, ki so šle na trg. Ima tudi estetsko funkcijo, saj je ulica z drevesi lepša.« Za drevo oziroma gozd je trdil, da ima kar 16 funkcij, poleg omenjenih še bolj tehnične: lesnoproizvodno, varovalno, hidrološko, tudi turistično in rekreacijsko.
Strokovnjaki gozdarji in arboristi so se v glavnem strinjali, da bi bilo najbolj smiselno vrbo posekati in zasaditi nadomestno drevo. Vrba žalujka je v terminalni fazi in je zaradi loma vej še dodatno opešala. Kljub na videz bogati krošnji je imela precej suhih vej, ki so bile tako trhle, da so predstavljale nevarnost za mimoidoče. Krošnja bi se lahko ob malo močnejšem vetru odlomila in nenadzorovano padla na tla.
Drevo posekamo le enkrat
Zaradi navedenih razlogov je bil edini logičen zaključek posek drevesa. Vendar so na Zavodu za varstvo narave proučili strokovno mnenje in sprejeli sklep, da ima tudi tako opešana vrba še vedno prevelik lokalni kulturni in naravni pomen, da bi jo smeli posekati. Izdali so mnenje, da je vrba žalujka na Ižanski cesti naravna vrednota lokalnega pomena Ljubljana Rudnik z identifikacijsko številko 8747. Zakon o ohranjanju narave pa v 40. členu tudi prepoveduje ogrožanje obstoja naravnih vrednot. Posek oziroma odstranitev takšnega drevesa bi namreč pomenilo njegovo uničenje.
Padla je torej odločitev, da drevesa ne bodo posekali, ampak mu bodo odstranili vse suhe veje in mu požagali še obstoječe vrhove. Pravzaprav so vrbo žalujko na Ižanski cesti obglavili. Včasih smo njeno krošnjo zagledali na daleč, danes se peljemo mimo oskubljenega debla. Vrba naj bi si do prihodnje pomladi toliko opomogla, da bo začela tvoriti sekundarno krošnjo, kar je pri vrbah mogoče. Nekateri sicer dvomijo v to, vendar pa se je zgodba za vrbo iztekla tako, kot je prav. Menda v nasprotju s sodobno arboristično stroko, ki v takih primerih predvideva posek, po drugi strani pa v skladu s sodobnim pristopom varovanja dreves. »Drevo posekamo samo enkrat, zato je vselej vredno premisliti,« je ponavljal profesor Anko.
