V skladu z vladnim odlokom, ki naj bi začel veljati s 1. oktobrom, bi morali zaposleni v državni upravi, ki želijo delo opravljati v prostorih delodajalca, izpolnjevati bodisi pogoj prebolelosti bodisi pogoj cepljenosti, medtem ko se iz t. i. pogoja PCT izloči T, torej možnost testiranje. Ta pogoj bi veljal veljal za ožjo državno upravo (ministrstva, organi v sestavi, inšpekcije, policija, vojska in upravne enote), in ne za celoten javni sektor.
Zaradi pogoja PC v državni upravi je bilo na ustavno sodišče vloženih več ustavnih pobud, konec septembra pa je ustavno sodišče izvajanje odloka zadržalo. Čeprav odlok ni več v veljavi, je ustavno sodišče o njem vsebinsko odločalo in sedaj na pobudo Policijskega sindikata Slovenije odločilo, da je določba o pogoju PC v državni upravi v neskladju z ustavo.
Sodišče je ugotovilo, da je šlo za določitev delovnopravnega pogoja za opravljanje dela v državni upravi in zato za položaj, ki je bil v bistvenem primerljiv s položaji, ko je cepljenje določeno kot delovnopravni pogoj za opravljanje različnih vrst del oziroma poklicev.
Kot navaja ustavno sodišče, pravno podlago za urejanje tovrstnega cepljenja pomenita 22. člen v zvezi s 25. členom zakona o nalezljivih boleznih, ki urejata različne vrste (obveznih) cepljenj. Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijani ukrep, ki ga je sprejela vlada z odlokom za zaposlene v državni upravi, ni bil sprejet v skladu z zakonskimi zahtevami oziroma pogoji, ki jih za določitev cepljenja zaposlenih določa zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Zato je odločilo, da je 10.a člen odloka v neskladju z drugim odstavkom 120. člena ustave.
Ustavno sodišče se s to odločbo ni opredelilo do vprašanja, ali bi bil presojani ukrep, če bi bil odrejen na ustrezni zakonski podlagi, ustavno dopusten z vidika načela sorazmernosti in načela enakosti pred zakonom.
Kot opozarjajo na ustavnem sodišču, njihova odločitev tako ne pomeni, da je cepljenje zaposlenih kot pogoj za opravljanje določenih dejavnosti ali poklicev nesorazmeren ukrep, pač pa pomeni, da bi bilo treba ta ukrep urediti v skladu z ZNB, ki za cepljenja določa pravila in postopek.
Ustavno sodišče je opozorilo tudi, da izpodbijana določba 10.a člena odloka ne omogoča primerjave s pogojem PC, kot je uveden v Avstriji, saj je avstrijski zakonodajalec sprejel zakon, s katerim je ustvaril izrecno in posebno zakonsko podlago za sprejemanje tovrstnih pogojev. Poleg tega je avstrijska ureditev tudi po vsebini bistveno drugačna, kot je bila izpodbijana slovenska ureditev. V Avstriji se s pogojem PC omejuje predvsem določeno javno življenje, v Sloveniji pa je bil pogoj PC uveden z ukrepom izvršilne veje oblasti in izključno za dostop do dela, in še to samo za zaposlene v državnih organih, so še zapisali v obrazložitvi odločbe.
Odločbo je ustavno sodišče sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Sodnika Klemen Jaklič in Rok Svetlič sta dala odklonilni ločeni mnenji, pritrdilna ločena mnenja pa so dali Špelca Mežnar, Katja Šugman Stubbs, Rok Čeferin, Rajko Knez in Marijan Pavčnik.
“Še tako drzna pravna akrobacija ne more pripeljati do zaključka, da je vlada spoštovala zakonsko podlago za predpisovanje obveznega cepljenja za zaposlene v državnih organih,” je v ločenem mnenju zapisal Čeferin in ob tem zavrnil večkrat slišane očitke, da je ustavno sodišče dalo prednost legaliteti pred varovanjem življenj.
Šugman Stubbsova pa je opozorila, da je imela izvršilna oblast na razpolago utečeno zakonodajno, ustavno skladno pot, s katero bi lahko uvedla pogoj PC. “Zakaj tega na vrhuncu četrtega vala epidemije, ob največjem številu okuženih in umirajočih ni naredila, pa je povsem drugo vprašanje, v presojo katerega se ustavno sodišče ne more spuščati,” je zapisala.
Sodnik Marijan Pavčnik pa je kot ključno pomanjkljivost odloka navedel tudi, da je ta zajel bistveno preozek del populacije. Po njegovem mnenju nikakor ne gre samo za zaposlene v državni upravi, saj sta “varovanje življenja in zdravja ljudi tako pomembni vrednoti, da bi bilo treba zahtevo in merilo prebolevnosti in cepljenja razširiti tudi na druge osebe”.
Po mnenju Rajka Kneza je vlada z izpodbijano določbo obšla ZNB, s čimer so “umanjkale tako strokovne presoje, presoje o potrebnosti cepljenja za določena delovna mesta oziroma določene storitve kot tudi odškodninsko varstvo”. Zato ustavno sodišče ni vzrok težavam zaradi težke epidemiološke situacije, je poudaril.
Ločeno mnenje Špelce Mežnar se nanaša tudi na samo cepljenje. Poudarja, da med cepljenjem proti otroškim boleznim, ki je obvezno, in cepljenjem proti covidu-19 obstaja nekaj razlik. “Epidemiološke raziskave namreč niso potrdile vzročne povezave med cepivi za otroške bolezni in posameznimi primeri smrti. V primeru cepiv proti covidu-19 tega žal ni mogoče trditi,” je zapisala.
Svetlič pa je izpostavil, da je treba pri presojanju ustavnosti odloka upoštevati tudi okoliščino, ali si izvršna oblast z njegovo implementacijo širi moč. V izpodbijanemu odloku je po njegovem mnenju težko prepoznati tak instrument. “Nasprotno, gre za ukrep, ki je sprejet v neizpodbitni nuji po zavarovanju temeljne ustavne vrednote: človekovega življenja,” je zapisal.
Ustavni sodnik Jaklič pa je kolegom očital, da “večina pozablja, da formalizma nad človeška življenja ne gre postavljati”. Zakonske podlage za uvedbo pogoja PC pa je po njegovi oceni na pretek, pri čemer je med drugim omenil zakon o vladi ter zakon o varnosti in zdravju pri delu. A tudi ta podlaga za zavarovanje življenja in zdravja v izjemnih okoliščinah ne bi bila nujna, saj jo daje že ustava sama, meni.
