Na dvorišču pred nekdanjo tovarno Rog v Ljubljani so v sredo odkrili obeležje izbrisanim v obliki zgornjega dela črke Ć. Govorci so ob odprtju poudarili, kako bo obeležje predstavljalo opomin na izbris, ki so ga označili kot eno hujših in množičnih kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji, čeprav je znano, da večina le-teh ni izkoristila možnosti, da bi vložili potrebno dokumentacijo in si s tem uredili status. “Svojega ć nisem nikoli spremenil v č, še manj imena v Edo, a zato res ne potrebujem spomenika. Ne, hvala. To je tudi moje mesto in ne ga kazit kao v imenu umetnosti”, je v zvezi z obeležjem zgovorno komentiral pesnik, pisatelj in punk roker Esad Babačić.
Gre za obeležje, ki je bilo postavljeno po idejni zasnovi oblikovalke Irene Woelle, njenega partnerja in levičarskega dobičkarja Vuka Ćosića ter arhitekta in scenografa Aleksandra Vujovića. Na spomenik avtorji gledajo celo kot na civilizacijski premik, ki bo “temo ohranjal odprto za diskurz”. Po njihovih besedah bi se bilo treba zavedati, da izbrisani živijo življenja, ki so jim bila s strani družbe uničena.
Postavite raje spomenik Primoža Habiča, ali kakšnega res pravega alternativca tega mesta, ne pa črko, ki ni nič kriva.
— Esad Babačić (@esad_babacic) October 24, 2023
Dogodek namenjen tranzicijski levici
Direktorica centra Rog Nataša Zamida je ob otvoritvi izpostavila, da gre v tem primeru za obeležje, ki je “namenjeno temu, da ga uporabljamo, da lahko nanj otroci splezajo, da se lahko ob njem fotografiramo, da ni ne preveliko ne premajhno, da se ob njem vsi v parku počutijo dobro”. Ljubljanski župan Zoran Janković je po poročanju STA povedal, “da izbris predstavlja največjo tragedijo samostojne države in da se taka krivica ne sme nikoli več ponoviti“. Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan pa je izjavila, da državi ne more biti v ponos, da se je “kalvarijo izbrisanih” reševalo skoraj 30 let in da ta še dandanes ni povsem rešena. “Naj bo ta park in to obeležje majhen obliž na to rano, naj bo vsaj simbolika, naj se tukaj družijo ljudje dobrih misli, dobrih src in dobre energije, vam dajejo podporo in se pogovarjajo o tem, kako naj se takšne stvari nikoli več ne ponovijo,” je ob tem dodala. Na sami otvoritvi pa nista manjkala tudi nekdanji predsednik republike Milan Kučan in Zlatan Čordić.
Sprenevedanju pred dejstvi ni videti konca
Sodeč po izrečenih izjavah je bilo mogoče sklepati, da številni pozabljajo, kaj se je tedaj v resnici dogajalo. V času vojne za Slovenijo in v obdobju osamosvajanja Slovenije se je bilo namreč treba odločiti, ali ostati in živeti v Sloveniji kot njen državljan ali pa špekulirati, če se bo Slovenija sploh uspela osamosvojiti ali ne. Pravočasno in pravo odločitev je uspelo tedaj sprejeti več kot 180 tisoč ljudi, drugi pa tega niso storili iz različnih razlogov. Le manjšina je bila takšna (ker niso bili obveščeni in niso mogli dobiti dokumentov v času razpadajoče Jugoslavije), ki si statusa ni mogla urediti, večina pa je špekulirala. Spomnimo, da je vodja izbrisanih Aleksandar Todorović leta 1996 podal zelo zgovorno izjavo, in sicer, da ni zaprosil za slovensko državljanstvo, ker bi bilo to necivilizacijsko. Ko je bil Todorović povprašan, ali bi si uredil status tujca, če bi se zadeve vrnile v prvotno stanje in bi bilo mogoče zavrteti čas nazaj, je ta sicer odgovoril s “seveda”. A ko je bil nato povprašan, zakaj si torej statusa ni uredil, je odvrnil, “zakaj pa bi si ga”.
Zgodovinar dr. Stane Granda je za naš portal v času, ko je odjeknila novica o tem, da bodo izbrisani dobili obeležje, povedal, da je potrebno zavedanje, da ni Slovenija tista, ki je izzvala napad jugoslovanske vojske, ampak je prišlo do agresije, kjer je bila poražena JLA. “Slovenija je postala država Slovencev in vseh, ki so bili v njej pripravljeni živeti,” je izpostavil in dodal, da se je tiste, ki dotlej niso imeli ustrezno urejenih državljanskih pravic, obvestilo, naj si to uredijo. “Nekateri so to spregledali, nekateri ignorirali, številni, zlasti iz vrst pripadnikov nekdanje JLA, prezirali,” je pojasnil in spomnil, da je oblast ignorante, predvsem pa nasprotnike samostojne slovenske države, izbrisala. Takih je bilo 25.671, a po njegovih besedah nikdar ni bila narejena analiza, koliko med njimi je to doživelo kot krivico. Naenkrat so bili po njegovih besedah vsi, tipično jugoslovansko, prikazani kot žrtve slovenskega nacionalizma in šovinizma.
“Krivice je treba, če je le mogoče, vedno popraviti, se opravičiti ali pa celo dati odškodnino. Pri spomeniku izbrisanim bi bilo treba najprej ugotoviti resnico, dejanske razmere in potem ukrepati. Spomenik dobivajo predvsem oni, ki so pljuvali po Sloveniji,” opozarja Granda. Da bi bilo sicer potrebno primere “izbrisanih” presojati od primera do primera, je v preteklosti poudaril tudi nekdanji minister za notranje zadeve dr. Vinko Gorenak. Kot kaže, pa je vladajočim prav malo mar za dejstva. Marsikdo tako upravičeno postavitev tovrstnega kipa dojema kot znak norčevanja iz Slovenije in Slovencev. V zvezi s tem so se namreč na družabnih omrežjih pojavili komentarji v smislu: “Spomenik izbrisanim polĆ je dokončna osramotitev in podreditev Slovenije. Dejanska izguba suverenosti. Maščevanje gospodarjev. #sramota.”
Ž. N.