Branko Gradišnik | 4. 6. 2023, 20:00

Zakaj smo, kar smo ali o dveh podvrstah Človeka

Aleksandra Saša Prelesnik

Pesem Evrovizije ali UEFA Liga prvakov in podobne ritualizacije evropskih vojskovanj skozi igro in razvedrilo nas lahko hipno zamotijo, a še ko zamaknjeni sedimo pred televizorji, pozabivši na svoje čefurje, žide, bele, črne, rdeče, berače, Ruse … Takole razmišljam. 

Drage bralke, spoštovani bralci, ker je tole moja zadnja objava v Metropolitanu, je prav, da le kaj imate od mene. Zato sem se odločil, da vam za slovo omogočim zvedeti, kdo ste. Namreč, ali ste "Vzhodnjak" ali "Zahodnjak" ... Zavest o tem je po mojem ključna, preden se človek odloči, kako naj ravna v hudem času. In v življenju nasploh.Prijetno branje – kdor bo želel, me bo lahko bral naprej na moji spletni strani Podpalubje.si. 

Ljudje se že od malega učimo ravnati v skladu s tistim, kar se zdi sprejemljivo tistim, ki nas vpeljujejo v svet, in razmišljati na način, ki se jim zdi uporaben. Veliko večino tega se navzamemo od staršev in vrstnikov, nekaj pa tudi iz vrtca in šole, v zadnjih sto letih pa, ko malo odrastemo, iz radia in z raznih ekranov.

Seveda so tudi vsi ti odrasli, katerih besede in poglede vsrkavamo, bili najprej malčki, in seveda so se tudi oni učili podobno od svojih prednikov. Ta dediščina sega iz roda v rod nazaj do samih korenin človeškega mišljenja. Gre pravzaprav za dve ne povsem enako dolgi korenini, ki segata skozi zgodovinski čas vse do predzgodovine. En krak temelji v holističnem dojemanju sveta (kot vseobsežne celote), drugi v kategorialnem (kot vrsto sorodnih posameznosti). Prvi naj bi bil temelj predpismenosti, drugi temelj pismenosti (in sicer črkovne, ne piktografske pismenosti).

Aleksandra Saša Prelesnik

Kako da podvrsti nominalno ohranjata skupno identiteto (človeka), je vprašanje, na katero ne znam ponuditi odgovora razen tega, da je razlika bistvena, vendar subtilna, tako da vse do pred sto leti sploh ni opozorila nase in ni zbudila predsodka, kakršnega zbuja recimo drugačna barva polti, drugače vsajen nos, drugače oblikovano veko ali čeljust ipd.

Prvi, ki se je ukvarjal z njo, je bil slavni ruski nevropsiholog Aleksander Luria, ko je v 1930. letih raziskoval psihologijo ruskega oz. sovjetskega "zakotja". Več o tem najdete v knjigi Davida Epsteina Razpon (Umco 2021, prevedel B. G.). Sam Luria je poimenoval to mišljenje primitivno, mišljenje bolj civiliziranih ljudi pa moderno. Subtilnost (skritost) razlike med podvrstama je takšne vrste, da terja nekaj uvodnih metodoloških pojasnil. 

Vsaka skupna identiteta je doslej, zgodovinsko gledano, temeljila na skupnem poreklu, skupni preteklosti in skupni dediščini. 

Ljudje se namreč že od malega urimo ravnati v skladu z vsem, kar se zdi sprejemljivo tistim, ki nas vpeljujejo v svet, in razmišljati na način, ki se jim zdi uporaben. 

Veliko večino tega se navzamemo od staršev, nekaj pa tudi iz vrtca in šole in od vrstnikov, pa potem, ko malo odrastemo, z raznih ekranov. Tudi uporniški duhovi, protestniki, untergruntarji, ne uidejo koordinati, pa čeprav so na njenem drugem koncu: njihovo življenje je pač ogledalni odraz normativnega življenja – so le na drugem koncu istih tračnic. Z vlaka ne morejo izstopiti nikjer. Seveda so odrasli, katerih besede in poglede vsrkavamo, prav tako bili najprej malčki, in seveda so se tudi oni učili podobno od svojih prednikov.

Ta dediščina sega iz roda v rod nazaj do samih korenin človeškega mišljenja

Ko govorimo o dveh podvrstah Človeka, govorimo pravzaprav o dveh ne povsem enako dolgih koreninah, ki segata skozi zgodovinski čas vse do predzgodovine. En krak temelji v holističnem dojemanju sveta kot vseobsežne celote odnosov v njem, drugi v kategorialnem gledanju na svet kot na množico enakovrstnih posameznosti. Prvi naj bi bil temelj predpismenosti, drugi temelj pismenosti (in sicer črkovne, ne piktografske).

Leta 1996 so nevropsihologi izvedli v večjih svetovnih kulturah naslednji odprti test. Odprti test pomeni, da je možnih več od enega pravilnega odgovora in da ni nobenih pasti. Test je ponujal na izbiro štiri besede/pojme/predmete in se je glasil: Izmed naštetih štirih predmetov izločite tistega, ki očitno ne sodi zraven.

Odločite se za tisto, kar vam kot prvo pride na pamet. Brez strahu, dva odgovora sta legitimna, torej pravilna, čeprav se med sabo razlikujeta. Predmeti, med katerimi eden nima kaj početi, so (našteti v arbitrarnem zaporedju):

  • SEKIRA
  • LOPATA
  • HLOD
  • ŽAGA

Prepričan sem, da ste si zdajle oziroma prejle že vzeli tisti drobec sekunde, potreben za izločanje tistega, kar mora po vašem mnenju stran. Torej Imate svoj končni odgovor, kdor pa še cinca, naj še enkrat pogleda izbiro in se odloči ZDAJ! Hvala.

Kaj je pokazal test? Pokazal vam je, kam sodite po svoji miselni naravnanosti.

V "zahodnjaški civilizaciji" in kulturah, ki jo privzemajo ali jim je bila vsiljena med zgodovino, sestavljeno iz osvajanj, podjarmljenj in kolonializma, velika večina anketirancev izloči HLOD.

V "vzhodnjaški civilizaciji" – ne le v azijskih kulturah, marveč tudi v Rusiji, deloma pa tudi še v posameznih drugih slovanskih deželah, ki se Rusije držijo, pa velika večina izloči LOPATO.

Ta razlika lepo ponazarja, da naše "učenje" v otroštvu vpliva na to, kako bomo pozneje obravnavali, gledali, videli svet okrog sebe

V zahodnih učnih sistemih nas – že vse od iznajdbe pisave, torej skozi vso zgod(b)ovino – učijo, da je treba ceniti abstraktno vrednost predmeta, učijo nas kategorizirati in analizirati. Ker so zgornji predmeti vsi razen hloda orodje, zahodnjaki izločimo slednjega. Neki anketiranec mi je to takole pojasnil:

"Ko stopim v Baumax, pričakujem, da bom našel sekiro, žago in lopato na istem oddelku, hlod bo pa kvečjemu zunaj na otroškem igrišču."

V mnogih nezahodnih kulturah pa se otroci učijo iskati povezave in odnose med različnimi predmeti oz. kategorijami: učijo se sintezirati, povezovati različne reči v celoto odnosov. Takšni so povečini že piktogrami, ki prikazujejo svojo vsebino tako, da postavljajo pojme v novo celoto: tako je recimo kitajski piktogram za vlak sestavljen iz znakov za vozilo in ogenj. (Podobno kot so Indijanci žganju, s katerim so jih zastrupljali evropski vdiralci, pravili "ogenjvoda".)

Na zahodnjaški strani bi bila skrajna oblika kategorialnega mišljenja sholastika kot logično zacementirana ideologija, na vzhodni pa koan kot logiki neulovljiva zenovska meditacija ali iluminacija, recimo v obliki haikuja ali koana. (Odprite na Wikipediji geslo Zen in lahko boste videli, kaj se zgodi, če ga skušajo opredeliti zahodnjaški enciklopedisti.) 

Prišel je Zeleni Jurij

V obeh primerih otrokovo umevanje sveta ne prihaja iz instinktov, ampak se v možganih z rabo (iz poslušanja, ponavljanja, govorjenja, učenja) spletajo nevronske povezave, ki mu bodo kot možgansko odraslemu (torej nekako po 13. letu) omogočale, da si bo svet razlagal bodisi s tem, da ga bo analiziral, ali pa tako, da ga bo doživljal. D.T. Suzuki v svojih Predavanjih o zenbudizmu podaja imeniten zgled razlikovanja.

Najprej navaja Bašev (Bashov) haiku o cvetlici nazuni: "Ko bolj pogledam / pod živo mejo uzrem / nazunin cvetek!"

Se pravi, pesnik je hodil po svetu, opazil v travi nekaj, kar mu je zbudilo pozornost, morda drugačno barvo sredi zelenja, in potem je obstal, se sklonil in od blizu in prepoznal drobni beli cvet nazune, plevela, ki se mu pri nas pravi navadni plešec. Očitno se je zgodilo zgodaj spomladi, ko ta plevel zacvete – gotovo je bila to prva priložnost, da ga je zagledal tistega marca ali aprila Bašo, sicer se ga ne bi tako zelo razveselil.

Aleksandra Saša Prelesnik

Naslov bi se v slovenski tradiciji glasil morda Prišel je zeleni Jurij. Japonska pesmica je nerazlagalna, skromnejša, bolj zadržana: opis doživetja, odkritja, oluščenega vse intelektualne navlake. Za primerjavo pa Suzuki potem navede Tennysonovo (ABCCAB) rimanko z rimami ABCCAB:

O, cvet, ki se prižemaš k steni, izpulil sem te iz razpok, da mi ležiš v dlani cel – če korenino bi umel, pa kaj vrh stebla cvet pomeni, bi vedel, kaj smo mi, kaj Bog. 

Priče smo zahodnjaškem umevanju sveta, v katerem se še cvetek ne more izmakniti "dolžnosti", da služi kot kategorialno izhodišče. Pesnik ga želi "doumeti", ne pa zgolj pozdraviti, ne zgolj doživeti. Zdaj torej veste, ali ste Zahodnjak(inja) ali Vzhodnjak(inja). Med obojimi so častivredni ljudje, a sam kot Vzhodnjak navijam za holizem. 

Mislim tudi, da smo Slovenci lahko kar ponosni, kajti prej omenjeni svetovni test je pokazal, da v precejšnji večini še vedno sodimo med holiste, torej Vzhodnjake.

Aleksandra Saša Prelesnik

Sam sem na zgornje testno vprašanje naletel leta 2007 pri opravljanju osebnostnega testa. Takrat sem ravno pisal svojo humoristično knjigo o Sloveniji (Glava vojvodine Kranjske), pa se mi je test ponudil kot primerno orodje za dokončno rešitev »akademskega« vprašanja o tem, ali smo venetskega ali slovanskega porekla. Če namreč izviramo iz skupne praslovanske skupnosti, od tam prinašamo tisto dispozicijo, ki je kljub prozahodnim reformam Petra Velikega ohranjala ruski Weltanschaung kot ves čas izrazito protizahodnjaški.

Če bi se izkazalo, da v Sloveniji prevladujejo vzhodnjaki (torej tisti, ki ne vedo, kaj naj v tej družbi predmetov počne lopata), bi to pomenilo, da se je neglede na srednjeevropske kulturne vplive, neglede na habsburško vzgojno dediščino in neglede na današnje klanjanje Zahodu v nas ohranil pretežno rusko-azijski predpismenostni vzorec. Če pa izločamo večinoma hlod, potem smo zahodnjaki oz. "dediči Venetov kot spočetnikov zahodne civilizacije". Ali, če ne verujete v venetstvo – zahodnjaki par excellence.

Rezultati so bili zares nepričakovani

Vzhodnjakov je bilo med anketiranci kar 68 %. Samo 30 % je bilo zahodnjakov. Preostala 2 odstotka se nista mogla odločiti, saj sta hkrati sprevidela obe možnosti, in sicer kot povsem enakovredni. (Vzorec = 50)

Malo pozneje sem nekoliko prirejen test ponovil na ustreznejšem vzorcu (>120); tokrat so vzhodnjaki zmagali celo bolj prepričljivo.

Glede na zgoraj navedeno smo torej Slovenci mišljenjsko veliko bolj povezani z Vzhodom kot z Zahodom, veliko bolj z Rusi kot z Američani, veliko bolj z Azijo kot z zahodno Evropo.

Rezultati svetovnega testa so bili empirična potrditev tega, da možgani človeštva delajo na vsaj dva zelo različna načina. To spoznanje samo po sebi odpira v nas neko širino do drugih, ki bi sicer ostala zaprta. Test nam kaže, da so v doživljanju sveta mogoče različne rešitve, ki so lahko vse pravilne, čeprav se medsebojno izključujejo. To bo, so si mislili psihologi, ki so izvajali test,  samo po sebi izboljšalo komunikacijo, še posebno med vzhodnjaki in zahodnjaki …

Vendar je ta sklep pomanjkljiv. "Neizključujočnostno različnost« dveh miselnih sistemov namreč sprejemajo samo vzhodnjaki, ki znajo uzirati odnosno celoto, medtem ko bodo zahodnjaki vzhodnjaško rešitev še naprej doživljali in dojemali kot napačno, nesmiselno, manjvredno, skratka, divjaško, primitivno, "aziatsko". Kategorična imperativnost zahodnjakom tudi nasploh preprečuje, da bi sploh opazili drugo možnost, medtem ko marsikateri "vzhodnjak" sicer opazi obe, a se mu zdi druga nepomembna. 

Najboljši zgled zahodnjaške slepote sem odkril na nekem diplomatskem dogodku v Zagrebu, ko sem skušal tedanjemu ameriškemu veleposlaniku na Hrvaškem Robertu Bradtkeju, sicer bistroumnemu in duhovitemu sobesedniku, s testom o hlodu in lopati predočiti, zakaj se Američani ne morejo sporazumeti z Rusi in Kitajci, a me je samo debelo gledal tudi potem, ko sem mu nazorno (s pantomimskim sekanjem in žaganjem debla) uprizoril drugo rešitev.

Šlo je za učinek, kot ga ima dobra šala na človeka brez smisla za humor

Njegova ekscelenca je nazadnje olikano, a neprepričano prikimala: "Vidim, da so žaga in sekira in deblo v tem primeru skupaj, a so očitno na nasprotnih si straneh: orodji sta aktivni, hlod je pasiven, orodji napadata, hlod se brani. Strinjal bi se z vami edinole v primeru, če bi šlo za staro locnato žago, kajti v tem primeru bi bila vsemu trojemu skupna lesenost – a še v tem primeru hlod, kar se mene tiče, odpade, ker ni pri njem ni nič železnega, pri žagi, sekiri in lopati pa imamo železna rezila."

Kakšno zvezo ima zgornji test s skupno identiteto in usodo Evropske unije? In še bolj z vojno proti Rusiji? In najbolj s slovenskim precepom, iz katerega se ne moremo in ne moremo izviti?

Preteklost hočeš nočeš vpliva na sedanjost

... tudi kadar se sedanjost spreneveda in iz taktičnih razlogov preteklost reinterpretira. Pesem Evrovizije ali UEFA Liga prvakov in podobne ritualizacije evropskih vojskovanj skozi igro in razvedrilo nas lahko hipno zamotijo, a še ko zamaknjeni sedimo pred televizorji, pozabivši na svoje čefurje, žide, bele, črne, rdeče … nas ima preteklost v kleščah že s samim tem, da je kdaj že oblikovala naše možgane, zarisala in utrdila sinaptične poti, ki odločajo o tem, kako pojmujemo druge in sebe. Kar je vzhodnjakov sveto, je zahodnjakom "poslovna priložnost".

Iz že omenjenega svetovnega testiranja leta 1996 vemo, da imajo "hlodi" (zahodnjaki) veliko večino v vseh segmentih zahodnoevropske, pa tudi srednjeevropske družbe. (Še posebej pa v anglosaški oz. angloameriški različici.) 

Presenetljivi slovenski rezultati so bržkone posledica tega, da smo, kakor dokazuje naš arhaični jezik (dvojina!), potomci predpismenih, vzhodnjaških Protoslovanov. V drugih državah članicah so se zahodnjakarji kdaj že polastili tudi tistih segmentov, ki se zdijo sicer naravna domena vzhodnjakarjev. Zato evropska demokracija, varstvo okolja in sociala že dolgo niso več rezultante enakopravnega soočanja in vretja idej, marveč preštevanje glasov, rigidna politkorektnost, administratizacija vsakdanjosti, ki si drzne ustoličiti na čelo kontinenta nevoljene in neodpoklicljive komisarke, bankirke in birokrate. Bolj se slovensko vzhodnjaštvo pozna v našem odnosu do drugače mislečih, recimo na polju humorja, živega jezika, politične "nekorektnosti", ki jo toleriramo.

Kar se tiče Evropske unije, je treba takoj povedati, da ji tolerance manjka.

Njeni eksponenti se sicer pridušajo, da so zagovorniki različnosti, a ta je posebne vrste – takšna, ki absolutno zavrača vse, ki se ne strinjajo z njenim katekizmom. Pa čeprav so prav ti zagotovo najbolj različni. 

Ta alergija je zunanji simptom evropske prisilne zedinjevalnosti. Namreč, Evropa se zdaj že nekaj desetletij načrtno zedinjuje – in razume to zedinjevanje kot unifikacijo po kopitu Evropske komisije – prav iz potrebe, da bi ubežala svoji preteklosti, preteklosti, ki jo je razdirala, ki je združevala ljudstva v "ječe narodov" ali jih razdvajala z "železno zaveso", jih gnala v kataklizemske etnocide in jih vpregala v neizčrpen bestiarij destruktivnosti.

Zahodna Evropa srednjega in novega veka je idejna spočetnica in izvoznica (najraje z ognjem in mečem!) prav vseh oblik družbenega in ekonomskega zla, od trgovine s sužnji in kolonializma pa do koncentracijskih taborišč, imperializma in atomske bombe.

Njena skupna identiteta, posebej tista na Zahodu in v Osredju, temelji na izvornih zločinih imperializma, kolonializma in rasizma. Zato pa tudi moramo ven in ven poslušati vse to regljanje o skupnih evropskih vrednotah, ki naj preglasi žalostno in kruto resnico, da so Zahodnoevropci potomci Kajna.

Današnjo vojno "za enotno Evropo", ki poteka v Rusiji/Ukrajini, lahko mi, ki ne služimo od prodaje orožja in streliva, razumemo zgolj, če se spomnimo miselne delitve človeštva na dva dela. Vojna med Natom in Rusijo je hkrati vojna dveh mišljenjskih sistemov, spočeta iz nuje kategorialcev, da bi ostali le dve kategoriji: oni kot premočni in dokončni osvajalci vsega planeta in vsi drugi kot "breme zahodnega človeka", v najboljšem primeru kot predmet "moralne in veroučne prevzgoje" po zahodnih merilih, v najslabšem kot nepotreben balast na planetu, ki ga je treba depopulizirati.

To gledanje izvira iz temeljne slepote kategoristov za nekategorialnost

Še posebej žalostna je pri tem usoda Slovencev, geografsko ukleščenih prav med zahodnjake (Italijane, Avstrijce) in vzhodnjake (Madžare, Hrvate), zgodovinsko pa odrezanih od nekdanjega poganstva in poznejšega bogumilstva, versko od budizma in taoizma, kulturno od panslovanstva, socialno od izvorne ideje komunizma, razpetih med ločitve in delitve, nasedlih na brezbrežnih analitičnih plitvinah zahodne Evrope. Naša dvojina, nekdaj dokaz čuta za Drugega, je le še slovnična spaka, ki izumira.

Naš srednji spol se že dolgo maskulinizira, nedvomno pa se bo kmalu še feminiziral. Naše prvobitno, konkretistično, primitivno, a življenjsko plemenito vzhodnjaštvo, zatajevano, potlačeno, inhibirano, nas v nezavednem navdaja z depresivnimi občutki o jalovosti življenja in nesmiselnosti sveta, ki si jih bolj ali manj v prazno prizadevamo anestezirati z alkoholom, deloholijo ter brezplodnim pričkanjem med sabo in zabavljanjem čez "une".

Aleksandra Saša Prelesnik

Pa vendar imamo Prešerna, in sicer ne le njegove antropofilske Zdravljice, temveč tudi najpogumnejše pesmi o dopuščanju in odpuščanju, v kateri zasramovana, izobčevana in zapuščena mati takole poje svojemu detetu: "Meni nebó odprto se zdi, / kadar se v tvóje ozrem oči, / kadar prijázno nasméjaš se, / kár sem prestála, pozábljeno je."

Vem, pričujoče besedilo se zdi glede na zgodovinska dejstva v sebi protislovno. Mar Stalin, Mao ze Dong, Pol Pot, Hirohito, Putin itn. ne dokazujejo, da niso vzhodnjaki nič boljši? In ali slovenski razkol in tako težavni boj za spravo ne kažeta v nas kategorialcev brez primere?

Nikakor ne, si drznem trditi, dokazujejo samo, da gre vsak politični sistem, ki temelji na razvrščanju, pa bodisi na klanovskem, plemenskem, kastnem, razrednem ali volilnem, funkcionalno na roko zahodnjaštvu, ki obvlada umetnosti  in veščine reduciranja, sortiranja, stratificiranja, ekspropriiranja, interniranja, izoliranja, ignoriranja, (dis)kvalificiranja, cenzuriranja in nazadnje eliminiranja. Kategorikom ni mar celote odnosov, ni jim mar niti ljudi "druge kategorije".

To jim daje silno prednost na področjih, kjer se nagrajuje brezobzirnost – v politiki, ekonomiji, industriji, trgovini, bančništvu … Zato pa so si lahko omislili ali celo prisvojili vse take ustanove, IMF, UN, WHO, pa seveda razglaševalke zahodnjaškega Prav – Associated Press, Reuters, France Press.

Pragmatiki bi rekli, da so zahodnjaki nosilci zgodovinskega razvoja in da so vzhodnjaki na kolektivni ravni izgubili bitko že davno, takrat, ko se je začela zgodovina (kajti pred njo smo bili praljudje stotisoče let na svetu, v katerem se zemlja še ni razdelila na Vzhod in Zahod, še celo Pekla in Nebes ni bila izselila s svojega obličja).

Z začetkom pisne zgodovine so zahodnjaki prevzeli pobudo in oblast

Tisti pračlovek, ki je prvi srečal sočloveka, uzrl v njem drugo kategorijo, ga napadel, ga premagal in si ga podjarmil za sužnja, je bil prvi zahodnjak. Zahodnjaštvo omogoča ekspropriacijo, omogoča izkoriščanje.

Ne pravim, da ni med zahodnjaki tudi veliko častivrednih, poštenih oseb – navsezadnje imam po anketi sodeč enega v familiji – trdim pa, da imajo takšni ljudje, še sploh pa pridobitneži med njimi, absolutno prednost v politekonomiji, ki vlada svetu vsaj že od začetkov kapitalizma kot posebne rakove rane človeškega miselnega razvoja. Ne vidijo namreč, da je v zaprtem sistemu, kakršen je Zemlja, vsak dobiček tudi izguba, vsaka zmaga tudi poraz, vsako pridobivanje pa izkoriščanje (ljudi in Zemlje). Tudi socialno čuteči zahodnjaki med nami, ki danes terjajo "pravično Evropo", pozabljajo, da je njena socialna blaginja neposredna posledica donedavnega evropskega imperializma, kolonializma in tehnološke agresivnosti. 

osebni arhiv Branka Gradišnika

In drži, da bi morali celo mi Slovenci, ki smo bili ves čas zatiranci, ne pa kolonialisti, neglede na to že kot uživalci privilegijev, ki jih je Evropi zagotovil njen kapitalski imperializem, dolžni pomagati neevropskim žrtvam njegovega plenjenja. Čeprav je moje osebno mnenje sicer, da jim najboljše pomagaš, če jih pustiš pri miru in jim ne vsiljuješ svojih "rešitev". Revež v barakarskem naselju nima nič od dobronamernosti nove urbanistične zakonodaje, ki terja higieno in sanitacijo stanovanjske izgradnje, s tem pa ukinja taistemu revežu, ki nima denarja ne službe, da bi si kupil komfort, možnost dopuščene samogradnje, ki ji je kos! A tako lahko razmišljamo pač samo vzhodnjakarji – zahodnjakarji izženejo domorodce, sezidanjo naselje "vila-blokov" in si samo še žvižgajo na poti v banko.

Vzhodnjaki si ne moremo kaj, da se ne bi spraševali, ali ni to, kar se človeštvu vse bolj jasno obeta, pravzaprav edino ustrezna kazen za naš zločinski talent. 

Dokler ne pride, pa skušajmo narediti življenje malo mehkejše – tako zase kot za druge.

Zato le ven, le ven, v prelepo naravo, s katero si deli ime človekova narava. Za nazuno je že prepozno, je pa ravnokar zrasla praprot!