Kaj je bilo na njej tako posebnega?
Greta Garbo je bila in je pojem neizmerne elegance!
Le malokatera poteza nosi takšno težo kot odpovedati se slavi. Slavne osebnosti, ki se umaknejo izpod sojev luči, postanejo legende. Govorice o vrnitvi so neizogibne. Radovednost narašča, skrivnost je čedalje večja.
Leta 1941 je 36-letna Greta Garbo, eno največjih imen sveta filma, oznanila, da ne bo več igrala. In čeprav je živela še pol stoletja, ni posnela niti enega filma več. Potezo danes primerjajo z abdikacijo – privilegijem kraljevskih razsežnosti. Obenem pa je bila to tudi odločitev, ki jo je sprejela posebna oseba s posebnim temperamentom – takšnim, ki ga ne bi pripisali slavni osebnosti.
Hotela je biti sama
Ni se zgodilo kar tako, da se je fraza, ki jo je izustila v enem od filmov, tako nepovratno zlila z njeno podobo: »Rada bi bila sama.« Včasih gre le za strategijo, kako ohraniti zanimanje javnosti, spet drugič pa za resnično prizadevanje, kako se od nje umakniti.
Greta je kmalu ostala brez imena, bila je »le« Garbova. »Garbova govori!«, »Garbova se smeji!« je kričalo s plakatov. Zakaj je postala tak fenomen, čeprav je posnela »le« 28 filmov, kritiki in biografi ugotavljajo še danes. Morda je ravno ta skromna številka delni razlog za misterij? A mit o Greti Garbo je zaživel, ko je še snemala – hollywoodski svet je z njo ravnal, kot da je modre krvi. Zdi se, da ni pomembno niti, da ima danes gledalce le še prgišče njenih filmov.
Greta Garbo je bila in je pojem neizmerne elegance!
Nova tehnika
Zvezda je postala že s prvim filmom The Torrent iz leta 1926. Nemalo zaslug za to je imel njen obraz. Posnetki od blizu so bili takrat novost, režiserji pa so jih sprva uporabljali pri prikazovanju predmetov. A ko so spoznali, kako mamljiv je lahko približan človeški obraz … Občinstvo se je tako začelo izgubljati v njenem.
Kot igralka je bila najučinkovitejša v nemih filmih, v katerih je bil njej obraz kot platno, na katero je slikala svoja čustva. Kot je nekoč pripomnil Clarence Brown, ki je bil režiser sedmih njenih filmov: »Na njenem obrazu si lahko videl misli. Če je morala eno osebo pogledati ljubosumno, drugo pa ljubeznivo, ji ni bilo treba spreminjati izraza. To si lahko videl v njenih očeh, ko je pogledala prvo osebo, nato drugo.«
Nedosegljiva eleganca
Bila je utelešenje nedosegljive elegance. Le kdo bi si lahko mislil, da se je 18. septembra 1905 kot Greta Lovisa Gustafsson rodila v eni od najrevnejših stockholmskih soseščin. Nikoli ni pozabila ponižanja, ki je bilo posledica revščine. Pozneje se je spominjala, da je bila od nekdaj žalosten otrok. »Nekaj malega sem drsala in se kepala, a bolj kot vse sem hotela biti sama.«
Veliko žalosti
Imela je 14 let, ko ji je umrl oče. Takrat je zapustila šolo, nato pa se vse življenje sramovala svoje pomanjkljive izobrazbe.
Leta 1923 jo je odkril finski režiser judovskega rodu Mauritz Stiller, in sicer v stockholmskem gledališču; dobila je vlogo v filmu Gösta Berlings Saga. On je bil tudi tisti, ki ji je nadel priimek Garbo. Čez lužo sta se podala skupaj, čeprav nista bila ljubimca – v New York sta prispela leta 1925, od koder sta se z vlakom podala v Hollywood. Ko je postala dovolj uspešna, si je izborila nenavadno pogodbo – takšno, ki ji je dala pravico veta na scenarije, soigralce, režiserje. Verjetno ni treba poudarjati, da nad intervjuji ni bila navdušena.
Na novo okolje se ni nikoli povsem privadila. Ko je prispela, je komaj govorila angleško; leto dni pozneje pa jo je prizadela novica o sestrini smrti. Osrečevalo jo je le dejstvo, da je lahko finančno pomagala svoji družini.
Stiller se je vrnil na Švedsko in leta 1928 umrl, star 45 let, menda z njeno fotografijo v rokah.
Našim branim zgodbam, med katerimi so tudi zgodbe zvezd iz preteklosti, lahko prisluhnete na našem kanalu na Youtubu.
Čustveno zakrnela
Zdi se, da je bila nekako čustveno zakrnela, vzrok za to pa so bile izgube očeta, sestre in Stillerja ter sram zaradi omejenega znanja angleščine ter pomanjkanja izobrazbe. In čeprav je imela smisel za humor, naj bi bila ostra, trmasta in skopa. Slava je te lastnosti le še poudarila.
Ni se poročila niti ni imela otrok. Imela je ljubimce, verjetno tudi ljubimke. Znala pa si je izbirati prijatelje – najdlje se je obdržalo prijateljstvo z losangeleško intelektualko Salko Viertel.
Kadar ni snemala, se ni zanimala za ličila ali lepa oblačila. Njen okus je bil precej moški, saj je bila njena garderoba polna puloverjev in srajc.
Toda zakaj je nehala igrati? Za oskarja je bila nominirana petkrat, prejela ga ni nikoli. Ko je leta 1954 prejela častnega oskarja, ni prišla na prireditev. Morda se je zavedala, kako nenaklonjen je Hollywood staranju, in se je zato zatekla v New York, kjer je leta 1990 umrla. Je bil njen notranji svet tako bogat? Ne njena korespondenca ne njeni dnevniki tega ne razkrivajo. V filmih je dajala slutiti, da premore precejšnjo intelektualno globino … A kdo bi vedel? Morda se je le naveličala »pačenja«.
